VSL sodba I Cp 4698/2010

I. Pritožbi tožene stranke se ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni:
- v 1. točki izreka tako, da se tožbeni zahtevek tudi v preostalem delu zavrne,

- v 3. točki izreka pa tako, da se glasi: „Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti njene pravdne stroške, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje, v višini
2.565,49
EUR,
v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe,
v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi,
ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila“.

II.
Pritožba tožeče stranke pa se zavrne in se v izpodbijani 2. točki izreka potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III.
Tožeča stranka je dolžna toženi stranki povrniti pritožbene stroške v višini 617,48 EUR, v roku 15 dni od vročitve te sodne odločbe, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev te obveznosti do plačila.

Z uvodoma navedeno sodbo je sodišče prve stopnje odločilo, da sta toženca tožniku dolžna solidarno plačati odškodnino v znesku 11.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 9. 5. 2008 dalje do plačila (1. točka izreka); v presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (2. točka izreka). Glede pravdnih stroškov je odločilo, da sta toženca dolžna tožeči stranki nerazdelno povrniti njene pravdne stroške v znesku 894,95 EUR v roku 15 dni, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper to sodbo se pritožujeta obe pravdni stranki.

Tožeča stranka se pritožuje zoper zavrnilni del sodbe iz pritožbenih razlogov nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožeči stranki prisodi odškodnino v znesku 30.000,00 EUR, toženi stranki pa naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke. Navaja, da sodišče prve stopnje ni v zadostni meri upoštevalo, da je bila kršitev prizadejana na najbolj občutljivem področju tožnikovega osebnega življenja ter da so bili občutki tožnika še intenzivnejši glede na dejstvo, da je bila njegova partnerica v resnici posiljena s strani Z. M. V večji meri pa bi moralo sodišče upoštevati tudi dolgotrajnost duševnih bolečin tožnika. Priglaša pritožbene stroške.

Tožena stranka se pritožuje zoper ugodilni del sodbe in stroškovno odločitev zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi točki prvega odstavka 338. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 in nasl., v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 339. člena ZPP, bistvene kršitve določb pravdnega postopka po prvi točki prvega odstavka 338. člena ZPP v zvezi s 14. točko drugega odstavka 339. člena ZPP ter zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Predlaga, da pritožbeno sodišče pritožbi ugodi in sodbo spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke za plačilo denarne odškodnine za nepremoženjsko škodo v celoti zavrne, tožeči stranki pa naloži v plačilo pravdne stroške tožene stranke. Navaja, da je sodišče prve stopnje zagrešilo bistveno kršitev določb pravdnega postopka, ker je pomanjkljivo trditveno podlago o obstoju škode nadomestilo z zaslišanjem stranke. Sodišče je nadalje napačno ocenilo, da objava spornega pisma predstavlja protipravno ravnanje. V tem primeru gre za specifično situacijo, saj je bilo pismo prebrano na javni seji pritožbenega sodišča v eni od najbolj odmevnih kazenskih zadev. Gre torej za tehtanje ustavnih pravic: javnost sojenja in svoboda izražanja na eni strani ter varstvo osebnostnih pravic na drugi strani. To tehtanje pa je opravilo že pritožbeno sodišče v kazenskem postopku, ki je odločilo, da seje ne bo zaprlo za javnost. Napačno je tudi stališče, da tožnika ta kazenski postopek ni zadeval in da ni bil v javnosti znana oseba, pač pa navaden državljan, zaradi česar naj se javnost ne bi zanimala zanj. Tožnik je namreč relativno znana javna osebnost, saj je navedel, da je znan iz več medijsko odmevnih kazenskih postopkov. Zaradi njegove, medijsko odmevne kriminalne preteklosti, se prepoznavnosti tožnika ne bi dalo ogniti, četudi bi novinar uporabil le začetnice tožnikovega imena. Sodišče je napačno ocenilo, da objava pisma predstavlja protipravno ravnanje tudi zato, ker spornega besedila ni vrednotilo v okviru celotnega članka. Zmoto je nadalje presodilo, da objava pisma ni zasledovala namena informiranja javnosti o poteku kazenskega postopka, pač pa je imela kvečjemu namen zadovoljevanja radovednosti in učinka senzacije. Novinar je namreč zgolj obširno poročal in povzel celotno dogajanje na pritožbeni seji Višjega sodišča, pri čemer ni podal nobene negativne vrednostne sodbe o tožniku. V zvezi s škodo poudarja, da je bila trditvena podlaga tožbe glede te predpostavke odškodninske odgovornosti preveč splošna in s tem pomanjkljiva. Napačno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje, da je tožnik v zvezi s celotnim spornim besedilom neposredni oškodovanec, saj se del spornih navedb nanaša zgolj na tožnikovo partnerico. V zvezi s temi navedbami, pa je tožnik lahko le posredni oškodovanec. Tožnik je celo sam zapisal, da predstavlja pismo nič drugega kot skupek žaljivih trditev o partnerki tožnika. Tožnik je izpovedal, da ga je najbolj prizadelo, da njegovo partnerko opisujejo, kot da je dala spodbudo M., kar pomeni, da ga je prizadelo to, kar je zapisano o njegovi partnerki. Tožnik tako ne trpi zaradi domnevno protipravnega ravnanja, ki bi bilo uperjeno zoper njega, ampak zoper njegovo partnerko. Tožnik kot posredni oškodovanec pa ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, saj ne izpolnjuje objektivnega kriterija iz 180. člena Obligacijskega zakonika (Ur. l. RS, št. 83/01 in nasl., v nadaljevanju OZ). V zvezi z navedbo, da je naročnik umora, bi se tožnik lahko obravnaval kot neposredni oškodovanec, vendar pa je trditvena podlaga glede duševnih bolečin, ki naj bi nastale zaradi te navedbe, pomanjkljiva, poleg tega pa tudi iz njegove izpovedbe izhaja, da zaradi te navedbe tožnik ni utrpel takšnih duševnih bolečin, da bi bil upravičen do odškodnine. Glede vzročne zveze med objavo spornih navedb, ki se nanašajo na tožnikovo partnerko in škodo, je tožnikova trditvena podlaga prešibka, da bi bila tožba sploh sklepčna. Odgovornost prvotožene stranke zato ni podana, saj je novinar ravnal tako, kot je treba. Podana pa tudi ni odgovornost drugotožene stranke, pri čemer je stališče sodišča, da se njena odgovornost presoja po 18. členu Zakona o medijih (Ur. l. RS, št. 35/01 in nasl., v nadaljevanju ZMed) napačna, saj bi sodišče moralo upoštevati 147. člen OZ, po katerem lahko oškodovanec od delavca zahteva plačilo odškodnine le, če jo je ta povzročil namenoma. Ker tožeča stranka ni zatrjevala, da bi drugi toženec škodo povzročil namenoma, bi bilo treba tudi iz tega razloga tožbeni zahtevek zavrniti. Sodišču prve stopnje tudi očita, da je zmotno uporabilo drugi odstavek 179. člena OZ s tem, ko je tožniku prisodilo odškodnino v višini 11.000,00 EUR. Pregled sodne prakse pokaže, da je bila tožniku prisojena nesorazmerno visoka odškodnina. Sodišče je torej tudi odstopilo od ustaljene sodne prakse. Ker tega odstopa ni obrazložilo, je zagrešilo absolutno bistveno kršitev določb pravdnega postopka. Priglaša pritožbene stroške.

Tožeča stranka je na pritožbo tožene stranke odgovorila. Predlaga njeno zavrnitev ter povrnitev stroškov odgovora na pritožbo.

Pritožba tožene stranke je utemeljena, pritožba tožeče stranke pa neutemeljena.

Materialnopravno napačen je zaključek sodišča prve stopnje o odškodninski odgovornosti prvega toženca kot izdajatelja medija in delodajalca novinarja (pisca članka) ter drugega toženca kot odgovornega urednika za nepremoženjsko škodo, ki naj bi tožniku nastala s časopisno objavo pisma, ki ga je, kot izhaja iz neizpodbijanih ugotovitev sodišča prve stopnje, vložil kot dokazni predlog obtoženec S.P. v znani kazenski zadevi, ki je tekla zoper navedenega obtoženca zaradi kaznivega dejanja umora L. U., na seji Višjega sodišča v Ljubljani, ki je odločalo o pritožbi zoper prvostopno sodbo. Sodišče prve stopnje je sicer (delno) pravilno presodilo, da gre v obravnavanem primeru za kolizijo tožnikovih osebnostnih pravic ter na drugi strani za pravico tožene stranke do svobode izražanja in javnosti do obveščenosti. Vendar pa je nato napačno zaključilo, da je treba dati, upoštevaje okoliščine konkretnega primera, prednost tožnikovim osebnostim pravicam pred pravico tožene stranke do svobode izražanja in javnosti do obveščenosti. Zmotno pa je tudi štelo, da je celotna uveljavljana nepremoženjska škoda, ki naj bi jo utrpel tožnik z objavo spornega pisma, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju, pravno priznana.

Kot pravilno opozarja pritožba, je treba sporne zapise iz objavljenega pisma razdeliti na dva dela, in sicer: na del, ki opisuje tožnikovo partnerico (navedbe o njenem odnosu z M., piscem pisma, ter o tem, da naj bi bila posrednica pri naročilu umora) ter na del, ki se nanaša na tožnika kot naročnika umora. V zvezi s prvo navedenim delom pisma pritožbeno sodišče ocenjuje, da tožnika ni mogoče opredeliti kot neposrednega oškodovanca, saj iz tega dela jasno izhaja, da oznake, ki jih je sodišče prve stopnje ocenilo kot žaljive in surove, letijo na tožnikovo partnerko, ne pa tudi na tožnika, pa čeprav je tožnikova partnerka v pismu označena kot „partnerka od O.“ in ne s svojim imenom in priimkom. Tožnik lahko torej v zvezi s tem delom pisma oziroma njegovo objavo nastopa zgolj v vlogi t.i. posrednega oškodovanca, pri čemer sicer zatrjuje nastanek „lastne nepremoženjske škode“, ki pa na podlagi 180. člena OZ ni pravno priznana. Razmejitev med nepremoženjsko škodo „lastnega izvora“ in nepremoženjsko škodo „zunanjega izvora“ (z nanjo navezujočim se pojmom t.i. posrednega oškodovanca) ima teoretično oporo v ustreznem pojmovanju vzročne zveze. Z določbo 180. člena OZ je domet škodnega dejstva kot pravno še upoštevnega vzroka t.i. posrednemu oškodovancu nastale škode zamejničen z objektivnim kriterijem glede na vrsto oziroma katastrofalnost škode (le smrt ali posebno težka invalidnost) in s subjektivnim kriterijem, t.j. z omejitvijo oseb, ki sodijo v zaprt krog upravičencev (subjektivni kriterij). Tožnik je, po trditvah tožeče stranke, zunajzakonski partner osebe, ki naj bi bila neposredna oškodovanka, vendar pa ne uveljavlja odškodnine za duševne bolečine zaradi smrti ali posebno hude invalidnosti bližnjega (primerjaj VS RS sodba II Ips 873/2007 z dne 23. 6. 2010). Tožnik zato že iz tega razloga ni upravičen do odškodnine za nepremoženjsko škodo, ki naj bi mu nastala z objavo dela pisma, ki se nanaša na njegovo partnerico.

V zvezi z drugim delom pisma, iz katerega izhaja, da je partnerka O. (tožnika) rekla piscu pisma (Z. M.), da je tožnik naročil umor M. U., pritožbeno sodišče ugotavlja, da se sicer nanaša neposredno na tožnika, vendar pa objava tega dela pisma ne presega praga dopustnega načina novinarskega poročanja ob obravnavanju zadev javnega pomena, kar je odmevna kazenska zadeva zoper S. P. gotovo. Pisec članka (novinar) namreč ni zapisal, da je tožnik naročil umor, temveč je le citiral pismo, v katerem je zapisano, da je določena oseba (partnerka tožnika) rekla drugi osebi (M.), naj ubije tretjo osebo (U.), ker je tako naročil tožnik. Da gre zgolj za citiranje pisma, iz članka jasno izhaja (vsebina pisma je napisana med narekovaji). Navedeno pa tudi pomeni, da novinar dejstva, da je tožnik naročil umor, ni prikazoval kot resničnega (prikazovanje neresničnih trditev kot resničnih bi imelo za posledico odškodninsko odgovornost), zaradi česar povprečen bralec ni mogel biti prepričan, da je tožnik resnično naročil umor. Ker je novinar zgolj citiral vsebino pisma, ki je bilo predloženo kot dokazni predlog, pa tudi ni bil dolžan preverjati tega, ali je tožnik dejansko naročil umor. Pritožbeno sodišče na podlagi navedenega zaključuje, da z objavo tega dela pisma ni prišlo do protipravnega posega v čast in dobro ime tožnika.

Prav tako pa z objavo pisma tožniku ni bila kršena njegova pravica do zasebnosti, pa čeprav je bil označen s priimkom. Že sodišče prve stopnje je pravilno pojasnilo, da so bili mediji glede na odmevnost procesa zoper S. P. in javnost seje pritožbenega sodišča upravičeni poročati o dogajanju v sodni dvorani višjega sodišča. Sodišče prve stopnje je sicer nato štelo, da se tožena stranka ne more sklicevati na interes javnosti po informiranju glede objave spornega pisma, vendar pa se s tem stališčem v zvezi z delom pisma, ki se nanaša na tožnika, ni moč strinjati. Ker ta del pisma, za razliko od dela pisma, ki govori o tožnikovi partnerki, ne vsebuje surovih navedb s primitivnim jezikom, ni moč trditi, da je bil namen njegove objave v zadovoljevanju radovednosti in dosežku učinka senzacije, ampak je njegova objava, kot pravilno uveljavlja pritožba, zasledovala namen popolnega informiranja javnosti o poteku kazenskega postopka, ki sicer ni tekel zoper tožnika, vendar pa se je javnost zanj zanimala, saj je bil, kot izhaja iz neprerekanih trditev tožeče stranke, javnosti znan iz več medijsko pokritih kazenskih postopkov. Pritožbeno sodišče zato ocenjuje, da razkritje tožnikove identitete v konkretnem primeru ne predstavlja nedopustnega posega v tožnikovo pravico do zasebnosti. Tudi sicer pa velja še dodati, da ugotovitve sodišča prve stopnje, temelječe na izpovedbi tožnika, o duševnih bolečinah tožnika, ki jih je trpel zaradi objave spornega pisma, ne dajejo podlage za zaključek, da je razkritje identitete tožniku povzročilo duševne bolečine take intenzitete in trajanja, ki bi opravičevale prisojo odškodnine zaradi kršitve pravice do zasebnosti. Iz teh ugotovitev sodišča prve stopnje namreč izhaja, da je tožnik trpel intenzivne duševne bolečine oziroma bil zelo prizadet zaradi neresničnega namigovanja in žaljivih navedb, pa še to predvsem navedb, ki se nanašajo na njegovo partnerko in ne na njega samega, ne pa tudi zaradi posega v njegovo zasebnost.

Ne glede na navedeno pa pritožbeno sodišče še dodaja, da četudi bi bilo ugotovljeno, da objava spornega pisma predstavlja prekomeren poseg v osebnostne pravice tožnika, zaradi katerega je tožnik trpel duševne bolečine v smislu 179. člena OZ, to ne bi zadostovalo za zaključek o odškodninski odgovornosti drugega toženca kot odgovornega urednika. Sodišče prve stopnje je sicer štelo, da predstavlja podlago odškodninske odgovornosti drugega toženca 18. člen ZMed, po katerem odgovorni urednik odgovarja med drugim za uresničevanje programske zasnove in za vsako objavljeno informacijo, s čimer pa se pritožbeno sodišče ne strinja. Z navedenim členom ZMed je sicer vzpostavljena določena odgovornost odgovornega urednika, vendar (zgolj) odgovornost v smislu ZMed, ki določa dolžnosti odgovornega urednika in hkrati tudi sankcije v primeru, da slednji ne ravna tako, kot mu zakon nalaga (npr. odgovorni urednik mora objaviti popravek, če se izpolnjeni zakonski pogoji; če pa odgovorni urednik ne objavi popravka v roku in na način, določen z zakonom, ima tisti, ki zahteva objavo popravka, pravico vložiti tožbo zoper odgovornega urednika za objavo popravka pri sodišču – 26. in 33. člen ZMed), pri čemer med temi sankcijami ni navedena odškodninska sankcija oziroma ZMed nikjer ne določa, da mora odgovorni urednik, če pride z objavljeno informacijo do kršitve osebnostne pravice, prizadeti osebi povrniti škodo. Da 18. člen ZMed ne predstavlja podlage za odškodninsko odgovornost odgovornega urednika, pa po oceni pritožbenega sodišča izhaja tudi iz same dikcije tega člena. V njem namreč niso uporabljeni izrazi, ki bi nakazovali na odškodninsko odgovornost – ni navedeno, da gre za odgovornost za škodo oziroma za odškodninsko odgovornost odgovornega urednika, še manj za kakšno obliko odgovornosti naj bi šlo (ali za krivdno ali za objektivno). Odškodninsko odgovornost odgovornega urednika je zato treba presojati po določbah OZ o odškodninski odgovornosti, in sicer (zlasti) po določbi 147. člena OZ, ki ureja odgovornost delodajalca za ravnanje delavca (odgovorni urednik je delavec v smislu tega člena). Skladno z drugim odstavkom te zakonske določbe ima oškodovanec pravico zahtevati povrnitev škode tudi neposredno od delavca, vendar zgolj v primeru, če je ta škodo povzročil namenoma. Ker tožeča stranka v postopku pred sodiščem prve stopnje, kljub temu, da je tožena stranka ves čas opozarjala na določbe 147. člena OZ, ni zatrjevala, da je drugi toženec v konkretnem primeru ravnal z naklepom, tožeča stranka s tožbenim zahtevkom zoper drugega toženca tudi iz tega razloga ne bi mogla uspeti.

Upoštevaje vse navedeno pritožbeno sodišče zaključuje, da ni podana odgovornost tožencev za vtoževano škodo. Pritožba tožene stranke, s katero izpodbija odločitev sodišča prve stopnje, da je tožena stranka dolžna tožniku iz naslova odškodninske odgovornosti plačati odškodnino v višini 11.000,00 EUR, je zato utemeljena. V celoti neutemeljena pa je pritožba tožeče stranke, ki meni, da je bila tožniku prisojena prenizka odškodnina.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 1. točki izreka spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek tožnika tudi v preostalem delu zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP). Pritožbo tožeče stranke pa je zavrnilo in potrdilo v izpodbijani 2. točki izreka sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Pritožbeno sodišče se do ostalih pritožbenih navedb ni opredeljevalo, saj niso odločilnega pomena (prvi odstavek 360. člena ZPP).

Zaradi (delne) spremembe sodbe je moralo pritožbeno sodišče v skladu z določbo drugega odstavka 165. člena ZPP odločiti o stroških vsega postopka. Ker je tožeča stranka s tožbenim zahtevkom v celoti propadla, mora toženi stranki povrniti njene stroške v višini 2.565,49 EUR, nastale v postopku pred sodiščem prve stopnje(1) (prvi odstavek 154. člena ZPP).

Tožena stranka je uspela tudi s pritožbo, zato ji mora tožeča stranka povrniti še stroške, ki so ji nastali z vložitvijo pritožbe (prvi odstavek 154. člena ZPP). Stroški pritožbenega postopka predstavljajo v skladu z Odvetniško tarifo (OT) in Zakonom o sodnih taksah nagrado za sestavo pritožbe, ki je odmerjena od vrednosti spora v pritožbenem postopku (ta znaša 11.000,00 EUR) in pri kateri je upoštevano 10 % zvišanje zaradi zastopanja dveh strank (687,5 točk), nagrado za poročilo stranki (20 točk), 2 % administrativne stroške (14,15 točk), 20 % DDV ter sodno takso za pritožbo zoper sodbo v višini 220,00 EUR, kar skupaj znaša 617,48 EUR. Pritožbeno sodišče toženi stranko ni priznalo priglašenih stroškov za sestavo pritožbe nad priznanimi 687,5 točkami, saj ji glede na OT ne gredo.

Ker tožeča stranka v pritožbenem postopku ni uspela, sama krije svoje stroške pritožbenega postopka (154. in 165. člen ZPP).

(1)Pritožbeno sodišče je upoštevalo odmero stroškov, ki jo je pravilno opravilo sodišče prve stopnje.