VSRS Sodba III Ips 111/2008

Revizija se zavrne.

Tožena stranka krije sama svoje stroške revizijskega postopka.

A.

Dosedanji potek postopka

1Drugostopenjsko sodišče je zavrnilo pritožbo tožene stranke in potrdilo sodbo, s katero je sodišče prve stopnje ugodilo tožbenemu zahtevku za plačilo 7.546,90 EUR (tožbena terjatev) z zamudnimi obrestmi, zavrnilo pa „pobotni ugovor“ tožene stranke, s katerim je ta zahtevala ugotovitev obstoja njene terjatve do tožeče stranke v znesku 26.550,00 EUR (nasprotna terjatev), njen delni pobot s tožbeno terjatvijo in plačilo presežka, to je 18.982,89 EUR z zamudnimi obrestmi. Nasprotno terjatev je tožena stranka opirala na uporabnino poslovnih prostorov, ki naj bi jih tožeča stranka uporabljala brez pravnega naslova.

2Zoper sodbo sodišča druge stopnje – smiselno zoper del, s katerim je bila potrjena odločitev o zavrnitvi pobotnega ugovora oziroma nasprotne tožbe – je tožena stranka vložila revizijo. Uveljavlja bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava.

3Postopek v tej zadevi se je pred sodiščem prve stopnje končal pred uveljavitvijo Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o pravdnem postopku (ZPP-D). Zato se po drugem odstavku njegovega 130. člena nadaljuje po določbah Zakona o pravdnem postopku (ZPP).

4Sodišče je revizijo vročilo tožeči stranki in Vrhovnemu državnemu tožilstvu RS. Tožeča stranka na revizijo ni odgovorila.

Dovoljenost revizije

5Pravdni stranki sta gospodarski družbi. Glede na to se ta spor presoja po pravilih o postopku v gospodarskih sporih (481. člen ZPP). V gospodarskih sporih revizija ni dovoljena, če vrednost spornega predmeta glede izpodbijanega dela pravnomočne sodbe ne presega 5.000.000,00 tolarjev (sedaj 20.864,63 eurov) – 490. člen ZPP.

6Tožbena terjatev ne dosega revizijske vrednosti. (Samostojna) revizija zoper obsodilni del prvostopenjske sodbe zato ne bi bila dovoljena. Vendar je v tej zadevi treba upoštevati, da je sodišče lahko izdalo obsodilno sodbo glede tožbene terjatve šele potem, ko je ugotovilo, da ne obstaja (nasprotna) terjatev tožene stranke, ki pa po višini presega revizijsko vrednost. Sporni predmet, o katerem je bilo pravnomočno odločeno, predstavlja torej tudi nasprotna terjatev. Toženi stranki zato s sklicevanjem na določbo 490. člena ZPP ni mogoče odreči pravice do revizijskega preizkusa tega dela izpodbijane sodbe.(1)

Ugotovljeno dejansko stanje

7Sodišči prve in druge stopnje sta svojo odločitev oprli na naslednja pravno odločilna dejstva:

tožeča stranka kot kupec in tožena stranka kot prodajalec sta dne 11. 5. 2001 sklenili „prodajno pogodbo s pridržkom lastninske pravice“ (Pogodba), katere predmet so bili poslovni prostori v velikosti 180 m2. Dogovorili sta se za kupnino v višini 40.000 DEM v tolarski protivrednosti na dan plačila;

kupec je ob podpisu Pogodbe plačal protivrednost 1.600,00 DEM, preostali del kupnine pa se je zavezal plačevati v obrokih po 800 DEM vsak mesec, do plačila 40.000,00 DEM najkasneje do 30. 6. 2005;

nepremičnina je bila z dnem sklenitve pogodbe izročena tožeči stranki v posest;

stranki sta se dogovorili, da „si prodajalec do plačil preostanka kupnine pridržuje lastninsko pravico … in na podlagi … pogodbe ne dovoljuje, da se kupljena nepremičnina zemljiškoknjižno prenese na ime kupca“;

kupec se je zavezal prodati predmet Pogodbe nazaj prodajalcu, če bi prišlo do rušenja celotne zgradbe in bi bilo to v interesu prodajalca;

tožena stranka je dne 26. 5. 2003 z dopisom obvestila tožečo stranko, da bo prišlo do rušenja celotne zgradbe in jo pozvala k odkupu poslovnih prostorov;

tožeča stranka je 21. 8. 2003 pisno sporočila toženi stranki, da soglaša s povratno prodajo, zahtevala pa je dokaz o tem, da se bo zgradba rušila – prenehala je plačevati obroke kupnine, še naprej pa je uporabljala poslovni prostor, predmet Pogodbe;

tožeča stranka je do dne 21. 8. 2003 plačala toženi stranki skupaj 1.808.539,00 SIT (7.546,90 EUR) – kar naj bi predstavljalo 15.251,00 DEM;

z dopisom dne 3. 8. 2005 je tožena stranka tožečo stranko obvestila, da razdira Pogodbo in da bo prejeto kupnino poračunala kot najemnino za obdobje štirih let – tožeča stranka je dopis prejela 10. 8. 2005;

dne 20. 4. 2006 je tožeča stranka predala toženi stranki ključe poslovnih prostorov in dokumentacijo.

B.

Revizijske navedbe

8Revidentka nasprotuje stališču sodišč, da ni izkazala višine uporabnine za poslovne prostore, ki naj bi jih bila tožeča stranka uporabljala brez pravnega naslova. Višina najemnine naj bi namreč predstavljala „notorno dejstvo“, ki ga toženki ni bilo treba dokazovati. Če je že štelo, da višina uporabnine 2,5 eura za m2 poslovnega prostora ni notorno dejstvo, pa bi jo moralo sodišče na to opozoriti. Revidentka nadalje opozarja, da je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je tožeča stranka poslovne prostore uporabljala od 11. 5. 2001 do 20. 4. 2006, ob tem pa drugostopenjsko sodišče brez utemeljitve ugotavlja, da obdobje priznanja uporabnine ni jasno. Zatrjuje tudi, da je drugostopenjsko sodišče pomešalo pojma pobotni ugovor in nasprotna tožba.

C.

Presoja utemeljenosti revizije

9Navedbe o tem, da višina najemnine za poslovne prostore v Mariboru predstavlja notorno (splošno znano) dejstvo, zaradi česar bi sodišče o pobotnem ugovoru ne smelo odločati na podlagi pravil o dokaznem bremenu, po svoji vsebini predstavljajo očitek o kršitvi določb četrtega odstavka 214. člena ZPP, kar bi glede na določbo 215. člena ZPP lahko vplivalo na pravilnost sodbe. Ker so vsebinsko enaki očitki navedeni že v pritožbi, sodišče druge stopnje pa jih ni upoštevalo, je moralo revizijsko sodišče presojati njihovo utemeljenost (2. točka prvega odstavka 370. člena ZPP).

10Višine najemnine za poslovne prostore v Mariboru – četudi pri tem upoštevamo, da je toženec navajal, da najemnina znaša „vsaj“ toliko, kot je zahteval – ni mogoče šteti za splošno znano dejstvo. Splošno znana dejstva v pomenu iz četrtega odstavka 214. člena ZPP so le tista, ki so znana širšemu krogu ljudi v času in prostoru, kjer se opravlja sojenje (ne pa morda le sodišču in strankama ali krogu oseb, zainteresiranih za pojav, na katerega se dejstvo nanaša). V spornem primeru je treba upoštevati še to, da ni mogoče govoriti o višini najemnine nasploh, ampak je ta odvisna od vrste poslovnega prostora, namena, kateremu služi, lokacije, opremljenosti, stanja prostorov in podobno. Zato je pravilno stališče sodišča prve in druge stopnje, da bi morala višino najemnine (uporabnine) za prostore, kakršni so bili predmet Pogodbe, potem ko je tožeča stranka višini ugovarjala, dokazati tožena stranka, ki se je sklicevala nanjo kot podlago za svoj zahtevek. Kršitve določbe petega odstavka 214. člena ZPP sodišči torej nista zagrešili.

11Stališče, da bi moralo prvostopenjsko sodišče toženo stranko opozoriti, če je menilo, da znesek uporabnine ni notorno dejstvo, bi lahko pomenilo očitek o kršitvi določbe 285. člena ZPP. Morebitna kršitev te določbe bi predstavljala bistveno kršitev relativnega značaja iz prvega odstavka 339. člena ZPP. Tudi to kršitev je mogoče uveljavljati z revizijo le, če bi bila storjena v postopku pred sodiščem druge stopnje – smiselno torej tudi, ko bi jo bila revidentka neuspešno uveljavljala že v pritožbi. Tega pa ni storila, zato revizijsko sodišče ni moglo presojati, ali je bila v postopku ta določba res kršena.

12Sodišče prve stopnje je res ugotovilo, da je tožeča stranka poslovne prostore uporabljala od 11. 5. 2001 do 20. 4. 2006, s čimer se ne sklada ugotovitev drugostopenjskega sodišča, da „obdobje priznanja uporabnine ni jasno, ker tudi ni tako enoznačno“. Vendar to notranje neskladje ne predstavlja takšne pomanjkljivosti, zaradi katere bi izpodbijane sodbe ne bilo mogoče preizkusiti. To okoliščino je drugostopenjsko sodišče navedlo le kot še dodaten razlog, zakaj višina uporabnine ni notorno dejstvo. Takšna ugotovitev pa obstane, četudi tega dodatnega razloga ne upoštevamo. Do kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP torej ni prišlo. Revidentka ne more uspeti tudi z očitkom, da je drugostopenjsko sodišče pomešalo pojma pobotni ugovor in nasprotna tožba. Iz njenih navedb ni razvidno, kako naj bi ta domnevno napačna kvalifikacija kvarno vplivala na njen procesni položaj. Za povrh revizijsko sodišče ugotavlja, da je z upoštevanjem dajatvenega dela zahtevka za znesek, ki presega tožbeno terjatev, sodišče napravilo pravilen sklep, da vloga v tem delu predstavlja nasprotno tožbo.

13Glede na navedeno je revizijsko sodišče ugotovilo, da niso podani razlogi, zaradi katerih je bila revizija vložena. Ker tudi ni našlo napak pri uporabi materialnega prava, je revizijo zavrnilo (378. člen ZPP).

14Odločba o stroških temelji na določbi prvega odstavka 165. člena in prvega odstavka 154. člena ZPP.

---.---

Op. št. (1): Revizijsko sodišče ni prezrlo svoje odločitve v zadevi III Ips 128/2001. Presodilo pa je, da se sporni primer razlikuje od primera v navedeni zadevi. Tam je sodišče navedlo, da je ob presoji dopustnosti revizije ratione valoris upoštevalo, da je bilo podanih toliko pobotnih ugovorov, kolikor je bilo tožbenih zahtevkov: smiselno, da je pri presoji višine pobotne terjatve upoštevalo vrednost vsakega pobotnega ugovora. V sporni zadevi pa ne gre za tak primer.