VSRS Sodba I Ips 34/2011

Zahtevi za varstvo zakonitosti se ugodi, izpodbijani sodbi se razveljavita in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

A.

1Okrožno sodišče v Celju je s sodbo K 218/2007 z dne 23. 10. 2009 J. V. spoznalo za krivega kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti po drugem in prvem odstavku 325. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ), mu izreklo pogojno obsodbo, v njej pa določilo kazen osem mesecev zapora s preizkusno dobo eno leto. Sodišče je obsojenca oprostilo povrnitve stroškov kazenskega postopka. Višje sodišče v Celju je s sodbo II Kp 26/2010 z dne 1. 6. 2010 pritožbo zagovornika obsojenca zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje, obsojencu pa v plačilo naložilo stroške pritožbenega postopka.

2Obsojenčev zagovornik je zoper pravnomočno sodbo vložil zahtevo za varstvo zakonitosti, v kateri uveljavlja kršitve določb kazenskega postopka po 11. točki prvega odstavka 371. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP), kršitev kazenskega zakona, predlaga pa tudi uporabo 427. člena ZKP. Vložnik ne sprejema ugotovitev sodišča prve in druge stopnje, da se obsojenec pred zavijanjem v levo ni prepričal o tem, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge, nadalje zatrjuje, da ni bilo ugotovljeno, kje se je motorist nahajal v trenutku pred zavijanjem obsojenca v levo in ugotavlja, da je do prometne nesreče prišlo zaradi protipredpisne vožnje motorista. Po oceni vložnika obsojencu ni mogoče očitati krivde za prometno nezgodo. Vložnik še navaja, da obsojenec ni imel objektivne in subjektivne možnosti zavedati se nevarne situacije, saj ravnanje motorista ni bilo objektivno predvidljivo, zato po njegovem odločitev sodišča prve in druge stopnje predstavlja kršitev materialnega prava, hkrati pa tudi kršitev procesnih pravil, saj razlogi glede kazenske odgovornosti niso jasni, obenem pa obstaja tudi precejšnje nasprotje med navedenim v sodbi ter ugotovljenimi dejstvi, ki izhajajo iz izvedenih dokazov. Vložnik predlaga, da Vrhovno sodišče izpodbijani sodbi razveljavi ter zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec je v odgovoru na zahtevo za varstvo zakonitosti, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP ocenil, da zahteva ni utemeljena. Ugotavlja, da je iz njene vsebine mogoče razbrati, da uveljavlja razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, kar pa ni zakonit razlog za vložitev zahteve za varstvo zakonitosti. Ugotavlja tudi, da sta sodišči dejansko stanje pravilno in v celoti ugotovili in svoja stališča tudi obrazložili. Vrhovni državni tožilec še ugotavlja, da vložnik posebej ne obrazloži kršitev materialnega prava, uporabo člena 427. člena ZKP pa predlaga, ker uveljavlja ugovore glede dejanskih vprašanj.

B.

4Izpodbijana pravnomočna sodba obsojencu očita, da je povzročil prometno nesrečo, ker se pri zavijanju v levo v križišču v nasprotju z določilom prvega odstavka 27. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP), ni prepričal, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Obdolženi J. V. je vozil osebni avtomobil po cesti v Š. in v križišču zavijal v levo na stransko cesto. Sodišči prve in druge stopnje sta s pomočjo izvedenca cestnoprometne stroke S. V. ugotovili, da obdolženec tik pred tem, ko je začel zavijati preko sredine ceste na stransko cesto, ni pogledal v vzvratna ogledala oziroma se ni prepričal ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence.

5Določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP, tako kot je zapisana v zakonu, je treba razumeti, da se mora voznik pred vsako spremembo smeri vožnje (premikom vozila ali vključevanjem v promet) prepričati, ali to lahko stori brez nevarnosti za druge udeležence cestnega prometa (ali premoženje) in svojo namero pravočasno in nedvoumno nakazati na predpisan način. Voznik mora, preden začne s premikom, pogledati v notranje vzvratno ogledalo, v zunanje vzvratno ogledalo in prek ramena ter se natančno prepričati o varnosti vseh premikov z vozilom. V obravnavanem primeru se je obdolženec z vozilom približeval križišču, v katerem je nameraval zaviti v levo. Takšen manever v prometu ureja tudi 45., 46. in 47. člen takrat veljavnega Zakona o varnosti cestnega prometa. Iz navedenih določb v povezavi z določbo prvega odstavka 27. člena ZVCP izhaja, da se manever zavijanja v križišču v levo ne prične z neposrednim prečkanjem (namišljene) sredinske črte v križišču, ampak mora voznik svojo namero zavijanja že pred tem nakazati s smerno utripalko in se že takrat tudi s pogledom nazaj prepričati, ali bo ta manever lahko varno izvedel. Zavijanje preko sredinske črte v križišču je torej le zadnja faza zavijanja v levo v križišču. Premik v prometu – zavijanje levo torej ni le vožnja preko nasprotnega prometnega pasu, ampak je začetek tega manevra vključitev smerne utripalke s pogledom nazaj, nadalje vožnja proti križišču z ustrezno hitrostjo, razvrščanje na levo stran smernega vozišča (člen 45. ZVCP), pri čemer voznik pogleduje občasno nazaj. Voznik, ki na križišču zavija levo, mora pustiti mimo vozila, ki prihajajo iz nasprotne smeri in vozijo naravnost (ali zavijajo desno). To pomeni, da mora biti pozoren ne le na dogajanje za svojim vozilom, ampak predvsem na promet iz nasprotne smeri (člen 46. ZVCP). V križišču voznik zapelje do sredine križišča in, kolikor iz nasprotne smeri ni vozil, ki bi jih moral pustiti mimo, lahko tekoče, brez ustavljanja, zavije na izbrano cesto ali ulico. Voznik mora torej pri manevru zavijanja v levo nadzorovati promet vozil za svojim vozilom, ki vozijo v isti smeri in promet vozil iz nasprotne smeri, česar ni mogoče s pogledom opravljati istočasno. Prav v zvezi s tem je treba posebej opozoriti na izvid in mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, ki je glede vprašanja možnosti preprečitve nezgode v točki 5/2 navedel, da bi obdolženi nezgodo lahko preprečil, če bi bil ves čas pozoren na vožnjo motorista za seboj in bi počakal z začetkom zavijanja v levo, ko bi lahko zaznal, da ga je začel motorist prehitevati. Po mnenju izvedenca bi bila takšna reakcija obdolženca nenavadna in izjemna, saj so vozniki ob začetku zavijanja (preko sredine ceste) pozorni predvsem na dogajanje pred seboj in na področje kamor zavijajo, poudarja pa še, da je motorist pričel prehitevati čez neprekinjeno sredinsko črto na cesti. Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je razlaga sodišč prve in druge stopnje glede vprašanja, ali je obdolženec pri zavijanju v levo kršil določilo prvega odstavka 27. člena ZVCP, ker tik pred prečkanjem sredine ceste ni pogledal v vzvratna ogledala, napačna. Sprejeti je mogoče mnenje izvedenca, da bi obdolženec lahko nesrečo preprečil, če bi tik pred prečkanjem polovice ceste pogledal nazaj, saj bi takrat lahko videl motorista, ki je prehiteval njegovo vozilo tik pred križiščem preko dvojne cele črte in pri tem tudi prekoračil dovoljeno hitrost, ni pa se mogoče strinjati s stališčem sodišča, da je bila v dani prometni situaciji to pravna dolžnost obdolženca. Načelo defenzivnega ravnanja (prvi odstavek 2. člena ZVCP) veleva, da mora vsak udeleženec v prometu ravnati tako, da ta poteka nemoteno, v miru in varno. Od udeležencev se pričakuje, da bodo pravočasno zaznali morebitno nevarnost v cestnem prometu in ji prilagodili svoje ravnanje. Po drugi strani pa načelo zaupanja (drugi odstavek 2. člena ZVCP) določa, da sme udeleženec cestnega prometa, ki ravna v skladu s cestnoprometnimi pravili, tudi od drugega udeleženca v prometu utemeljeno pričakovati, da bo ravnal v skladu s predpisi.

6Sodišče prve stopnje ugotavlja, da je obdolženec svojo namero zavijanja v levo nakazal s prižiganjem smernih utripalk in da je tudi pogledal v vzvratno ogledalo. Obdolženčeva krivda naj bi bila v tem, da v vzvratno ogledalo ni pogledal (tik) pred samim zavijanjem v levo. Po stališču Vrhovnega sodišča, ki se opira tudi na mnenje izvedenca cestnoprometne stroke, obdolženec tega ni bil dolžan storiti, če se je na ustrezni razdalji od križišča pred tem zadostno prepričal, da lahko zavija v levo brez nevarnosti za druge udeležence v prometu. Glede na načelo zaupanja v prometu ni bil dolžan računati s tako grobimi kršitvami, kakršne je zagrešil motorist, ki je povzročil nevarno situacijo. Glede na navedeno, po stališču Vrhovnega sodišča napačno razlago prvega odstavka 27. člena ZVCP, sodišče prve stopnje tudi ni ugotavljalo s pomočjo izvedenca prometne stroke, ali je možno, da je motorist prekoračil sredinsko črto (začel prehitevati) tik pred obdolženčevim zavijanjem v levo. Ni ugotovljeno, kdaj nazadnje oziroma najbliže križišču je obdolženec še lahko pogledal v vzvratno ogledalo pa ni mogel videti motorista, ker ta še ni začel s prehitevanjem. Na podlagi takšnih, dodatnih ugotovitev se utegne izkazati, da obdolženec pri svojem premiku z vozilom – zavijanju v levo ni bil dolžan računati z voznikom, ki bi tako grobo kršil prometne predpise, in je svojo pozornost v zadnji fazi manevra pravilno posvetil prometu iz nasprotne smeri ter prehodu za pešce na ulici v katero je zavijal. Kršitve motorista so bile, ne le grobe ampak z vidika razumnosti ravnanja udeležencev v prometu tudi nepričakovane ter v vozniški praksi izjemne oziroma redke.

7Na podlagi navedenega Vrhovno sodišče ugotavlja, da je bilo zaradi napačne razlage prvega odstavka 27. člena ZVCP dejansko stanje v obravnavani zadevi nepopolno ugotovljeno, zato je izpodbijani sodbi razveljavilo in zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v novo sojenje, v katerem bo moralo sodišče prve stopnje z dodatnim zaslišanjem izvedenca cestnoprometne stroke ugotoviti, ali je mogoče, da je obdolženec s pogledom v vzvratna ogledala vendarle ugotavljal ali lahko izvede nameravani premik z vozilom povsem pred križiščem oziroma blizu križišča, ko motorist še ni pričel s prehitevanjem in nato znova presoditi ali je ravnanje obdolženca v danem primeru glede na načelo zaupanja in grobe kršitve motorista predstavlja kršitev določila prvega odstavka 27. člena ZVCP.