46. člen ZVCP-1-UPB5

Zgolj navedba, da obsojeni pred križiščem hitrosti in načina vožnje ni prilagodil lastnostim in stanju ceste ter drugim značilnostim prometa, ne vsebuje konkretizacije prekrška po drugem odstavku 30. člena ZVCP-1.

Ker sta motorista vozila z nerazumno veliko hitrostjo (200 km/h in ob trčenju 180 km/h), kljub preglednosti ravne ceste 600 m, tožeči stranki ni moč očitati, da je sokriva za nesrečo, ker je zavila levo na neprednostno cesto. Voznik, ki zavija levo, utemeljeno pričakuje, da bo nasproti vozeče vozilo vozilo vsaj v mejah dovoljene hitrosti oziroma z ne tako enormno prekoračeno hitrostjo.

Desno pravilo določa vrstni red vožnje skozi križišče enakovrednih cest tistih vozil, ki se ob vožnji v skladu s pravili cestnega prometa medsebojno ovirajo.

Voznik glede na načelo zaupanja v prometu ni dolžan računati z zgolj splošno možnostjo, da lahko drugi udeleženci grobo kršijo cestnoprometne predpise in ni dolžan temu posebej prilagoditi svojo vožnjo, ki je sicer v skladu s predpisi.

Sodelovanje pri procesnih dejanjih v postopku o prekršku je odvisno od tega, ali je obdolženec podal takšno zahtevo v smislu 1. odstavka 90. člena ZP-1. Pritožbeno sodišče je po ugotovitvi, da so v ZPrCP za obravnavani prekršek za konkretnega storilca predpisane milejše sankcije, dejanje, kot je opisano v izreku sodbe sodišča prve stopnje, pravno opredelilo kot prekršek po 7. odstavku 58. člena ZPrCP ter zanj ob uporabi 2. odstavka 2. člena ZP-1 izreklo predpisani sankciji.

Obsojenec, ki je s svojo vožnjo kršil določbo drugega odstavka 46. člena Zakona o varnosti cestnega prometa, ker pri zavijanju levo na stransko cesto ni pustil mimo vozila, ki je prihajalo iz nasprotne smeri in je vozilo naravnost po prednostni cesti, je s svojim ravnanjem izpolnil vse zakonske znake kaznivega dejanja povzročitve prometne nesreče iz malomarnosti, in oškodovančeva prekoračitev hitrosti ne izključuje njegove kazenske odgovornosti.

Prepoved reformatio in peius je kršena tudi, če prvostopenjsko sodišče, ki znova odloča o isti stvari, v kateri je drugostopenjsko sodišče na obdolženčevo pritožbo razveljavilo predhodno sodbo o prekršku, izreče sankcijo, ki obdolžencu v prvi (razveljavljeni) sodbi ni bila izrečena. Osmi odstavek 135. člena ZVCP-1 določa kvalificirano obliko (sestavljenega) prekrška za strožje kaznovanje voznikov, ki vozijo v vinjenem stanju in pri tem povzročijo prometno nesrečo.

Res je, da mora po določbi 3. odstavka 46. člena ZVCP-1 voznik, ki zavija na križišču desno, pustiti mimo vozila, ki vozijo v isti smeri po kolesarskem pasu ali kolesarski stezi, ki jo prečka. V obravnavani zadevi pa okoliščine, ki bi narekovale obdolžencu takšno ravnanje, še niso nastopile, saj je bil takrat kolesar še oddaljen, obdolženi pa je kolesarsko stezo s svojim vozilom zapiral, ker se je pred njim drugo vozilo zaradi nepričakovane ovire (pešcev) ustavilo.

Pred ponovno odločitvijo pritožbeno sodišče tudi opozarja, da nobeno od določil materialnih določb prvih šestih odstavkov 46. člena ZVCP-1 ne opisuje storitve prekrška z odvzemom prednosti v križišču, ko voznik iz stranske zapelje v desno na prednostno cesto in iz te smeri pripelje soudeleženec v prometni nesreči, saj v primeru, če oba takšna voznika vozil v cestnem prometu vozita po svojih voznih pasovih, do prometne nesreče sploh ne more priti, v kolikor pa kdorkoli od navedenih dveh voznikov zapelje čez sredino vozišča na nasprotni vozni pas in pride do prometne nesreče, je razlog zanjo v takšni vožnji čez sredino vozišča, kar nima nikakršne zveze z odvzemom prednosti v križišču in gre v tem primeru za prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1. V obravnavanem primeru to pomeni, da če je obd. pri zavijanju v križišču pri vožnji v desno zapeljal čez sredino cestišča in je do trčenja prišlo na nasprotnem voznem pasu, se mu lahko očita le prekršek po četrtem odstavku 25. člena ZVCP-1 in ne prekrška z odvzemom prednosti v križišču, v kolikor pa je do trčenja prišlo na njegovem desnem voznem pasu, ko je s stranske zavil na prednostno cesto v desno, bi se obd. lahko očitala le s

Če sodba o prekršku niti v izreku niti v obrazložitvi nima oblike prekrška niti razlogov o teh odločilnih dejstvih, jo je mogoče preizkusiti v okviru temeljnega prekrška.