VSRS Sodba IV Ips 58/2011

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Prekrškovni organ, Policijska postaja Ljubljana Center, je D. H. izdal plačilni nalog z dne 30. 10. 2009 zaradi prekrška po četrtem v zvezi z drugim odstavkom 49. člena Zakona o varnosti cestnega prometa (v nadaljevanju ZVCP-1), s katerim mu je izrekel globo v višini 300 EUR in 5 kazenskih točk. Zoper plačilni nalog je storilec vložil zahtevo za sodno varstvo, katero je Okrajno sodišče v Ljubljani s sodbo ZSV 3894/2009 z dne 26. 10. 2010 kot neutemeljeno zavrnilo in mu naložilo plačilo sodne takse.

2Zoper pravnomočno odločbo o prekršku je vrhovna državna tožilka vložila zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi bistvene kršitve določb 8. točke prvega odstavka 155. člena Zakona o prekrških (v nadaljevanju ZP-1), 90. člena ZP-1 in 29. člena Ustave RS in predlagala, da Vrhovno sodišče zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi ter izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne sodišču v novo sojenje.

3Vrhovno sodišče je zahtevo za varstvo zakonitosti na podlagi drugega odstavka 423. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 poslalo storilcu, ki z vloženo zahtevo v celoti soglaša.

B.

4Vrhovna državna tožilka v zahtevi za varstvo zakonitosti navaja, da sodba, s katero je bila zahteva za sodno varstvo zavrnjena, nima razlogov, ker sodišče ni odgovorilo na navedbe zahteve in tudi ni navedlo dejanskih okoliščin, iz katerih bi bilo razvidno, da storilec ni omogočil pešcu varnega prečkanja po prehodu za pešce in da so v njegovem ravnanju podani znaki očitanega mu prekrška.

5Vrhovno sodišče ugotavlja, da so kršitve, ki jih uveljavlja zahteva, neutemeljene. Storilec je v zahtevi za sodno varstvo navedel, da je pešec zadržal korak in mu dal prednost, njegovo ravnanje pa pešca v ničemer ni ogrožalo. Sodišče se je do teh navedb opredelilo in jih štelo za neutemeljene. Določba 49. člena ZVCP-1 določa, da se mora voznik prehodu za pešce približevati s potrebno previdnostjo in takšno hitrostjo, da lahko vozilo ustavi, če bi z vožnjo preko prehoda ogrožal pešce ter, da morajo vozniki in drugi udeleženci cestnega prometa na prehodu za pešce, na katerem promet ni urejen s svetlobnimi prometnimi znaki ali ga ne ureja policist, omogočiti pešcem varno prečkanje vozišča, ki so na prehodu ali stopajo nanj. Ta člen torej določa absolutno prednost pešca, ki je na prehodu ali stopa nanj, pred vozniki. Ugotovitev sodišča, da od tega pravila ni sprejemljivo nikakršno odstopanje, je po presoji Vrhovnega sodišča pravilna, zato je pravilen tudi zaključek sodišča, da storilčeve navedbe ne morejo predstavljati opravičljivega razloga, s katerimi bi se storilec lahko razbremenil očitanega mu prekrška. Tudi ni mogoče pritrditi navedbam zahteve, da sodišče ni navedlo dejanskih okoliščin. iz katerih bi bili vidni zakonski znaki prekrška, saj je sodišče povedalo, da je sledilo ugotovitvam policista, da je pešec že stopil na prehod za pešce, ko je storilec speljal na R. cesto v smeri S. ulice, in je zaradi storilčeve vožnje odskočil nazaj na pločnik, s čimer so izpolnjeni vsi zakonski znaki prekrška po četrtem v zvezi z drugim odstavku 49. člena ZVCP-1.

6Za neutemeljene se izkažejo tudi navedbe zahteve, da storilcu ni bila dana možnost, da se izjavi o prekršku. Iz podatkov spisa je razvidno, da sta policista Policijske postaje Ljubljana Center, v križišču P. in R. ceste prekršek osebno zaznala, zato je bil storilcu tudi izdan plačilni nalog po 57. členu ZP-1. Policista sta storilčevo vozilo zaustavila na avtobusni postaji na U. v L., kjer je bil storilec s strani policistov seznanjen s prekrškom in mu je bila dana možnost, da se o njem izjavi. Da je bil storilec z očitanim prekrškom seznanjen ne izhaja samo iz navedb policistov, ampak tudi iz vsebine zahteve za sodno varstvo, v kateri je storilec navedel, da je bil dne 30. 10. 2009 zaustavljen s strani policistov Policijske postaje Ljubljana Center in je očitani prekršek natančno povzel (da je pri zavijanju na levo iz P. na R. cesto v L., izsilil prednost neznanemu pešcu, ki je tedaj prečkal R. cesto po prehodu za pešce z njegove strani) ter izrazil nestrinjanje s policistovim dejanskim zaključkom, da je s svojo vožnjo ogrozil pešca. Prekrškovni organ je izpolnil dolžnost po prvem odstavku 57. člena ZP-1, po katerem mora ob vročitvi plačilnega naloga kršitelju predstaviti storjen prekršek in dokaze in mu s tem omogočiti pravico do izjave, zato Vrhovno sodišče zaključuje, da kršitev storilčeve pravice do izjave in obrambe ni podana.

7Vrhovno sodišče je zato zahtevo vrhovne državne tožilke za varstvo zakonitosti na podlagi 425. člena Zakona o kazenskem postopku (ZKP) v zvezi s 171. členom ZP-1 zavrnilo.