VSRS Sklep X Ips 491/2010

I. Revizija se zavrže.
II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1).

2Tožena stranka v odgovoru na revizijo predlaga, da se ta zavrže zaradi nedovoljenosti, podrejeno pa, da se ta zavrne kot neutemeljena in navede razloge za to.

K I. točki izreka:

3Revizija ni dovoljena.

4Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju Agencija) z dne 27. 10. 2009. Z navedenim sklepom je Agencija na podlagi določb Zakona o elektronskih komunikacijah (Ur. l. RS, št. 13/2007-UPB1 in 102/2007, v nadaljevanju ZEKom) zavrnila revidentkino zahtevo za priznanje položaja stranskega udeleženca v postopku določitve družbe A., d. d., za operaterja s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju OPTM) na upoštevnem trgu „Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“ (v nadaljevanju Upoštevni trg) in ugotovila, da v tem postopku stroški postopka niso nastali. V obrazložitvi izpodbijane sodbe sodišče prve stopnje navaja, da bi morala Agencija glede na 142. člen Zakona o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP) revidentkino zahtevo za priznanje stranske udeležbe zavreči (namesto zavrniti), saj jo je revidentka podala šele po izdaji odločbe o glavni stvari (z dne 24. 9. 2009) z vlogo z dne 14. 10. 2009. Ker pa je odločitev Agencije v izpodbijanem sklepu tudi v tem primeru negativna, ga sodišče prve stopnje zato ni spreminjalo.

5Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

6Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s svojimi navedbami, da se v obravnavani zadevi odloča o ustavni pravici po 23. členu Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS), odločanje o ustavnih pravicah pa samo po sebi vedno predstavlja odločanje o pomembnem pravnem vprašanju, ni zadostila standardu natančnosti in konkretiziranosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja. V zvezi z njenim sklicevanjem na sodbo Sodišča Evropskih skupnosti (zdaj Sodišča Evropske unije; v nadaljevanju SEU) C-426/05 z dne 21. 2. 2008 pa Vrhovno sodišče poudarja, da je v sklepih I Up 331/2010 z dne 27. 1. 2010, I Up 334/2010 z dne 3. 2. 2011 in I Up 328/2010 z dne 23. 2. 2010 ob upoštevanju citirane sodbe SEU zavzelo stališče, od katerega izpodbijana sodba sodišča prve stopnje ne odstopa. In sicer, da je predhodno priznan status stranke (oziroma stranskega udeleženca) v upravnem postopku določitve OPTM pogoj za priznanje položaja stranke v upravnem sporu oziroma vsebinsko obravnavanje tožbe zoper odločbo, izdano v tem postopku. Tudi sicer v obravnavani zadevi ne gre za dejansko oziroma pravno situacijo iz navedene sodbe SEU, v kateri je SEU presojalo vprašanje položaja stranke oziroma stranske udeležbe v predhodnem postopku analize trga in ne postopku določitve OPTM.

8Ker v obravnavani zadevi ne gre za pomembno pravno vprašanje, niti za odstop od sodne prakse, revidentka glede na navedeno ni izkazala izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Revidentka uveljavlja tudi dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev, in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008 z dne 28. 1. 2010, X Ips 428/2009 in X Ips 483/2009, obe z dne 14. 1. 2010 ter ostali).

10Revidentka obstoj zelo hudih posledic utemeljuje z navedbami, da je iz Analize upoštevnega trga 7 (v nadaljevanju Analiza), na podlagi katere je bila družba A., d. d., določena za OPTM, revidentka pa je v zvezi s tem postopkom zahtevala priznanje stranske udeležbe, razvidno, da gre za obveznost velikosti več milijonov EUR in za regulacije cen, ki zadeva pretežni del revidentkinega poslovanja. Predlaga, da Vrhovno sodišče pomen predmeta spornega odločanja za revidentko oceni z vpogledom v navedeno Analizo.

11Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka s temi navedbami obstoja zelo hudih posledic ni izkazala. Predmet upravnega spora v obravnavani zadevi je zakonitost sklepa o zavrnitvi revidentkine pravice do stranske udeležbe v postopku določitve družbe A., d. d., za OPTM. Z izpodbijanim sklepom se torej ni odločalo o regulaciji njenih cen, revidentka pa v reviziji tudi ni pojasnila, ali in na kakšnem način obveznosti, naložene družbi A., d. d., (in ne njej) v postopku določitve OPTM, za katerega je zahtevala priznanje stranske udeležbe, vplivajo na obseg njenega poslovanja, kolikšna bi sploh bila njihova vrednost in teh posledic tudi ni z ničimer izkazala. Obstoja zelo hudih posledic glede na pojasnjeno trditveno in dokazno breme tudi ni izkazala z navedbo, naj Vrhovno sodišče pomen predmeta spornega odločanja za revidentko oceni z vpogledom v Analizo. Glede na navedeno revidentka ni izkazala izpolnjevanje pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12Ker revidentka ni izkazala izpolnjevanja nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

13Tožeča stranka v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in drugega odstavka 165. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.