VSRS Sklep X Ips 330/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožnik (revident) vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje s sklicevanjem na 2. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglaša stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo revidentovo tožbo zoper odločbo Upravne enote Piran z dne 7. 5. 2010. Z navedeno odločbo je upravni organ prve stopnje zavrnil revidentov zahtevek za izdajo gradbenega dovoljenja za spremembo namembnosti in nadzidavo gostinskega objekta – turistična kmetija na tam navedenih zemljiščih. Upravni organ prve stopnje je ugotovil, da nameravana gradnja ni v skladu z 22. členom Odloka o prostorskih ureditvenih pogojih za območje prostorskih celot Strunjan (1), Seča (8), Karbonar-Lucan (9), Sečovlje (11) in Liminjan-Vinjole-Krog (13) v Občini Piran. Tožena stranka je z odločbo z dne 2. 8. 2010 zavrnila revidentovo pritožbo zoper odločbo o zavrnitvi izdaje gradbenega dovoljenja.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Revident uveljavlja dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki določa, da je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno sodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Izpolnjevanje pogoja po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revident utemeljil s tem, da gre v zadevi za pomembno pravno vprašanje, ki je tudi bistveno za odločitev v konkretni zadevi. Navedel je, da je za odločitev v konkretni zadevi bistvena razlaga na prvi pogled protislovnih določil 15. in 22. člena Prostorskih ureditvenih pogojev za območje planskih celot 1, 8, 9, 11 in 13 v občini Piran, kar bo pojasnil v nadaljevanju.

8Po presoji Vrhovnega sodišča revident s temi navedbami ni zadostil standardu natančnosti in konkretnosti opredelitve pomembnega pravnega vprašanja, kot je opisan v 6. točki te obrazložitve. Revident bi namreč moral po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in skladno s pojasnjenim trditvenim in dokaznim bremenom (4. in 6. točka te obrazložitve) najprej natančno in konkretno opredeliti pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve ter nato pojasniti pomen tega vprašanja za obravnavano zadevo in za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Revident je navedel le, da naj bi bila za odločitev v zadevi bistvena razlaga dveh določb prostorskega akta. Vendar pa ni niti v delu, kjer utemeljuje razloge za dovoljenost revizije, niti v nadaljevanju revizije, konkretno in natančno navedel, katero je pomembno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Njegovo nestrinjanje z razlogi izpodbijane prvostopenjske sodbe in njegovo zatrjevanje protislovja dveh podzakonskih določb pa ne zadostita standardu, ki zahteva, da revident v reviziji, glede na vsebino zadeve, natančno in konkretno navede sporno pravno vprašanje, glede katerega pričakuje odločitev Vrhovnega sodišča. Ker revident pomembnega pravnega vprašanja ni konkretno in natančno izpostavil, pogoj za dovoljenost revizije iz 2. točke drugega dostavka 83. člena ZUS-1 ni izkazan.

9Ker revident ni izkazal izpolnjevanja zatrjevanega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

10Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena in prvi odstavek 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).