VSRS Sklep X Ips 270/2011

I. Revizija se zavrže.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo je tožeča stranka (revident) po odvetniku vložila revizijo. Glede dovoljenosti se sklicuje na 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1). Priglasil je tudi stroške revizijskega postopka.

K I. točki izreka:

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 24. 9. 2010. S to odločbo je tožena stranka zavrgla revidentovo prijavo na javni razpis za dodelitev koncesije za del območja Mestne občine Ljubljana – četrtne skupnosti X, Y, ..., ker skladno z določbami Uredbe o mreži javne veterinarske službe in izvajalcev nalog odobrenih veterinarjev in Javnim razpisom, kot celota občina predstavlja najmanjšo enoto, za katerega je mogoče podeliti koncesijo, revident pa je podal vlogo le za del območja občine, s čimer je uveljavljal pravico, za katero po navedenih določbah ni pogojev oziroma mu ta pravica ne pripada.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjenosti pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve.

6Revident kot pomembno pravno vprašanje izpostavlja vprašanje, ali je upravni organ v postopku podelitve koncesije dolžan voditi postopek po Zakonu o splošnem upravnem postopku (v nadaljevanju ZUP), ali pa sme sam z javnim razpisom določiti drugačen postopek. V zvezi s tem vprašanjem navaja, da je prvostopenjsko sodišče v izpodbijani sodbi zavzelo stališče, da tožena stranka ni dolžna voditi postopka podelitve koncesije po določbah ZUP, zaradi česar ni bila dolžna pozvati revidenta, da naj vlogo dopolni oziroma pojasni. Meni, da v postopkih podelitve koncesij noben zakonski predpis ne določa, da bi se glede popolnosti in razumljivosti vlog ravnalo drugače kot to določa 67. člen ZUP.

7Po presoji Vrhovnega sodišča izpostavljeno vprašanje ni pomembno pravno vprašanje po vsebini zadeve v smislu razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Odločitev tožene stranke in sodišča prve stopnje namreč ne temelji na stališču, da je bila revidentova vloga nepopolna, temveč na stališču, da revident s to vlogo ni sprejel pogojev javnega razpisa v zvezi z (najmanjšim) obsegom območja kandidiranja za koncesijo. Ker izpodbijana sodba in odločba tožene stranke ne temeljita na pravnem naziranju, na katerega revident veže pomembnost pravnega vprašanja, to vprašanje ni pomembno po vsebini zadeve in zato ne more biti razlog za dovoljenost revizije.

8Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni standard, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Da bi bila njihova presoja možna, pa mora revident upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih naj bi bile te posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati.

9Po presoji Vrhovnega sodišča revident z navedbami, da ima izpodbijana odločitev zanj zelo hude ekonomske posledice, ki lahko vodijo v njegovo prenehanje delovanja, da je do sedaj izvajal prav isto dejavnost, kot je predmet razpisa za novo koncesijo, in da je v letu 2010 iz tega naslova ustvaril 87.665 EUR prihodkov, kar predstavlja 23,5 % vseh prihodkov, izpad teh prihodkov pa bi tako pomenil bistven izpad njegovih dohodkov, ni izkazal izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1. Pridobitev koncesije na podlagi novega javnega razpisa, je namreč negotovo dejstvo, odvisno od izpolnjevanja predpisanih (novih ali drugačnih) pogojev ter meril, in kot taka (tudi za dosedanjega koncesionarja) zgolj pričakovanje. Ob takih okoliščinah pa zelo hudih posledic za prijavitelja ni mogoče izkazovati s tem, da se neko pričakovanje ni uresničilo (enako stališče je Vrhovno sodišče zavzelo že v številnih primerih, na primer X Ips 535/2007, X Ips 149/2009, X Ips 201/2009, X Ips 334/2009). Zatrjevane posledice (izpad prihodkov), ki izhajajo iz nepridobitve (ponovne) koncesije oziroma iz neuresničitve pričakovanja pa so tudi poslovno predvidljive in se jih je moral revident, ob dejstvu časovno omejenega trajanja koncesijske pogodbe, ves čas zavedati ter temu ustrezno prilagoditi svoje poslovanje.

10Ker revident ni izkazal izpolnjevanja nobenega pogoja za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, jo je Vrhovno sodišče zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

11Revident z revizijo ni uspel, zato sam trpi svoje stroške revizijskega postopka (165. člen Zakona o pravdnem postopku v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).