VDSS sodba in sklep Psp 379/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi zamudna sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da je dolžna tožena stranka tožeči stranki plačati 510,04 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 1. 2011 dalje do plačila, v 15 dneh. Toženi stranki je naložilo, da tožeči stranki povrne stroške postopka v znesku 27,90 EUR v roku 15 dni, z zakonskimi zamudnimi obrestmi od navedenega zneska, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku izpolnitvenega roka, do plačila.

Zoper sodbo se je, smiselno zaradi zmotne oz. nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, pritožila tožena stranka. Navaja, da soglaša z vsemi navedbami tožeče stranke o dolžnih zneskih in delnih plačilih ter priznava, da obveznosti ni izpolnila, kot je bilo dogovorjeno, razlog pa je v njeni brezposelnosti. Odgovora na tožbo ni podala, ker je tedaj ravno rodila in je na zadevo pozabila. Sama preživlja tri otroke, prejema najnižje nadomestilo za nego in varstvo otroka ter preživnino za dva otroka in otroške dodatke. Obveznosti ima v zvezi z neporavnanimi davki, kot samostojna podjetnica nima možnosti preživetja. Predlaga, da se izvršba za plačilo terjatve odloži za nedoločen čas, ko bo imela redno zaposlitev.

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zamudno sodbo izdalo po ugotovitvi, da so izpolnjeni pogoji za njeno izdajo, kot jih določa 318. člen Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 – 45/08), ki se po 19. členu Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004) uporablja za postopek v socialnih sporih. Tožena stranka ne zanika, da je tožbo v redu prejela, o tem je v sodnem spisu priložen dokaz – vročilnica, iz katere izhaja, da je bila toženki tožba vročena 18. 1. 2011. V pozivu prvostopenjskega sodišča je bila pravilno opozorjena, da mora na tožbo odgovoriti v 30 dneh, ker bo sicer sodišče izdalo sodbo, s katero bo toženemu zahtevku ugodilo. Rok za vložitev odgovora na tožbo je potekel 17. februarja 2011, ne da bi ga sodišče prejelo.

Izpolnjeni so vsi zakonski pogoji za izdajo zamudne sodbe po 318. členu ZPP. Iz listin, priloženih tožbi, izhaja, da je bila toženki z odločbo tožeče stranke, Območne enote ... z dne 4. 11. 1998 priznana pravica do republiške štipendije za študij na Fakulteti za … v Mariboru od 1. 10. 1998 dalje do konca rednega šolanja po statutu šole in ob pogoju, da izpolnjuje vse pogoje iz Pravilnika o štipendiranju. Ob priznanju pravice je bila štipendija določena v znesku 12.924,40 tedanjih SIT mesečno. Iz knjigovodske evidence tožeče stranke (priloga A3) izhaja, da je toženka v obdobju od oktobra 1998 do septembra 1999 prejela 167.510,48 tedanjih SIT štipendije. Zaradi neizpolnitve prevzetih obveznosti s prejemanjem štipendije sta stranki 16. 4. 2002 sklenili poravnavo, v kateri ugotavljata, da je toženka izgubila status študenta, namen zaradi katerega se ji je dodelila štipendija se ni uresničil in za neizpolnitev prevzetih obveznosti ni opravičljivih razlogov. Sporazumno sta ugotovili toženkin dolg in se dogovorili, da bo s temeljno obrestno mero valoriziran znesek prejete štipendije 167.510,00 tedanjih SIT vrnila v 18 mesečnih obrokih, pri čemer prvi obrok dospe v plačilo 25. 4. 2002, zadnji pa 25. 9. 2003. Stranki sta kasneje ugotovili, da obstojijo utemeljeni razlogi, zaradi katerih štipendistka obveznosti ni poravnala in sta nato 10. 8. 2004, 29. 5. 2006 in nazadnje 29. 1. 2007 sklenili tri anekse k poravnavi. V zadnjem sta ugotovili, da je preostanek dolga 509,96 EUR in se tudi dogovorili, da ga bo toženka plačala v 18 mesečnih obrokih od 26. 2. 2007 do 26. 7. 2008. Toženka te obveznosti ni izpolnila, tožnica jo je zato 24. 11. 2008 opomnila in jo tudi opozorila na izterjavo z vložitvijo tožbe.

Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo pravno podlago za ugoditev tožbenemu zahtevku po prvem odstavku 1050. člena Obligacijskega zakonika (OZ, Ur. l. RS, št. 83/2001 in 40/2007). Utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, navedenih v tožbi, ta dejstva pa tudi niso v nasprotju z dokazi, ki jih je tožnik predložil. S sklenjeno poravnavo in aneksi sta stranki odpravili morebitne negotovosti in določili svoje vzajemne pravice in obveznosti. Toženka se je obvezala, da bo dolg plačala obročno, v primeru neizpolnitve s poravnavo določenih obveznosti, ima štipenditor po 4. členu sklenjene poravnave pravico dolg z zamudnimi obrestmi izterjati. Tudi, če tožena stranka dejansko živi v socialni stiski, to ne vpliva na tožnikovo pravico, da zahteva plačilo. Dejstva, ki jih je toženka navedla v pritožbi pomenijo uveljavljanje pritožbenega razloga nepopolne ugotovitve dejanskega stanja, po drugem odstavku 338. člena ZPP pa se zamudna sodba zaradi zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ne more izpodbijati. Sodišče prve stopnje je pravilno utemeljilo, da podlago za odločitev o zamudnih obrestih predstavlja 4. člen pogodbe o poravnavi in prvi odstavek 378. člena OZ, po katerem dolžnik, ki zamudi z izpolnitvijo denarne obveznosti, dolguje poleg glavnice še zamudne obresti. Tožničine navedbe o slabem premoženjskem stanju in njen predlog, da se izterjava odloži do pridobitve stalne zaposlitve, lahko upošteva tožeča stranka v nadaljnjih postopkih.

Ker niso podani razlogi, iz katerih se sodba lahko izpodbija in ne razlogi, na katere mora paziti po uradni dolžnosti, je sodišče druge stopnje na podlagi 353. člena ZPP pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijano zamudno sodbo.