VSL sodba I Cp 1456/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Sodišče prve stopnje je razsodilo, da se razveljavi sklep o izvršbi Okrajnega sodišča v Ljubljani 2158 I 9552/2007, izdan 13.9.2007, še v 1., 3. in 4. točki izreka, tožbeni zahtevek na plačilo glavnice v znesku 1.488,34 EUR, zakonskih zamudnih obresti od zapadlosti posameznih zneskov do plačila in stroškov postopka pa se zavrne. Tožeči stranki je naložilo, da mora tožencema v osmih dneh povrniti njune pravdne stroške v znesku 1.082,96 EUR, v primeru zamude skupaj z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se pritožuje tožeča stranka in ji očita zmotno uporabo materialnega prava ter zagrešitev absolutne bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Iz sodbe ni jasno, ali je prvostopno sodišče štelo, da stroški stornacije tožeči stranki sploh niso nastali, ali šteje njen zahtevek kot neutemeljen zaradi domnevno nepravilnega postopanja v zvezi z zavarovanjem za primer odpovedi potovanja, oziroma ker naj bi bili ti stroški poravnani iz naslova tega zavarovanja ali celo ker tožeča stranka svojega zahtevka naj ne bi specificirala v zadostni meri. Sodišče se ne dotakne ključnega elementa za presojo pravnega razmerja med pravdnima strankama, to je obstoja oziroma neobstoja pravice tožeče stranke do povračila stroškov odpovedi na podlagi njenih splošnih pogojev. Tožeča stranka je bila na podlagi določil drugega dela njenih splošnih pogojev o odpovedi potovanja upravičena obračunati storno stroške v višini 100% vrednosti aranžmaja za odpovedan drugi teden potovanja, saj je med strankama nesporno, da ga ni odpovedala zaradi okoliščin, ki se jim ni mogla izogniti, ali jih odvrniti. Domnevni akutni respiratorni infarkt, ki naj bi doletel toženca, vsekakor ne more biti razlog, da bi tožeča stranka v skladu z določilom četrtega odstavka 901. člena OZ, toženi lahko obračunala le svoje stroške, temveč je imela podlago za obračun storno stroškov po svojih splošnih pogojih v skladu z določilom tretjega odstavka 901. člena OZ. Tožena stranka ni zatrjevala, da je za njeno odpoved drugega tedna letovanja obstajal kak razlog iz četrtega odstavka 901. člena OZ. Res bi se tožena stranka lahko razbremenila svoje plačilne obveznosti, ko bi v tej pravdi trdila in dokazala, da je tožeča stranka od zavarovalnice prejela zavarovalnino ali da bi jo lahko prejela, pa je ni, iz razlogov na njeni strani. Te trditve tožena stranka ni postavila. Ugotavljanje, ali je tožeča stranka izpolnila zavarovalniški obrazec v celoti in ali je iz upravičenih razlogov opustila pošiljatev zahtevka za plačilo zavarovalnine zavarovalnici, predstavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka. Napačen je zaključek sodišča, da je bilo tožečo stranko šteti kot zavarovalnega zastopnika Zavarovalnice G. po 930. členu OZ. Če bi tožena stranka zatrjevala obstoj zgoraj navedenih dejstev, bi tožeča stranka pojasnila, da za to ni imela pooblastila v pogodbenem razmerju do tožene stranke. Za odločanje o tem morebitnem ugovoru to ne bi bilo odločilno, saj o nastanku zavarovalnega primera ne more biti govora. Sodišče ne pove, kaj naj bi sploh bila posledica domnevne neizročitve splošnih pogojev zavarovanja toženi stranki. Materialnopravno zmotno je tudi stališče, da bi morala tožeča stranka toženi izstaviti pisno potrdilo o stornaciji dela potovanja, v kolikor bi želela uveljavljati zoper njo zahtevek na plačilo z odpovedjo pogodbe povezanih stroškov, saj je k temu ne silijo niti zakonska niti pogodbena določila. Tudi razloga za sklepanje nove pogodbe ni bilo, to je tožeča stranka trdila ves čas pravde.

Pritožba ni utemeljena.

Po prvem odstavku 458. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP se sme sodba, izdana v sporu majhne vrednosti, izpodbijati samo zaradi bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz drugega odstavka 339. člena ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Tožeča stranka sicer uveljavlja le navedena dva pritožbena razloga, vendar pa z zatrjevanjem kršitve iz 8. in 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP predvsem izpodbija dejansko stanje, kar bo razvidno iz nadaljnje obrazložitve. V okviru dopustnih pritožbenih razlogov se najprej sklicuje na nejasnost sodbe v zvezi z razlogi, ki naj bi predstavljali podlago za odločitev. Pritožbeno sodišče pa te procesne kršitve v obrazložitvi sodbe ne vidi, saj vsebuje v zadostni meri razloge o odločilnih dejstvih in ti razlogi tudi niso nejasni ali med seboj v nasprotju. Iz obrazložitve torej izhaja, zakaj tožeča stranka ni upravičena do plačila zneska, ki ga zahteva od tožene stranke in na kakšni podlagi odločitev temelji. Pritožba nato neutemeljeno očita sodbi tudi kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP, češ da ji je bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem zaradi prekoračitve trditvene podlage tožene stranke. Tudi ta očitek ne drži. Sodišče odločitve ni oprlo na dejstva, ki jih nobena stranka ni zatrjevala, kar velja tudi za ugotovitve o ravnanju tožeče stranke v zvezi s sklenjenim zavarovanjem odpovedi potovanja, kar pomeni, da ji v tej smeri ni bila odvzeta možnost izjave.

Sodišče prve stopnje je v okviru pravočasno podane trditvene podlage pravdnih strank ugotovilo sledeče dejansko stanje: pravdni stranki sta 15.6.2005 sklenili pogodbo o potovanju za čas od 17.7.2005 do 31.7.2005 ter hkrati sklenili tudi pogodbo o zavarovanju za primer odpovedi; toženca sta koristila samo prvi teden potovanja od 17.7. do 24.7.2005, drugi teden potovanja pa sta stornirala 15.7.2005; tožeča stranka tožencema ni izročila splošnih pogojev in navodil za potovanja in izvleček splošnih pogojev za zavarovanje na potovanju (P – POT – TUI 04) Zavarovalnice G.; toženca sta ob sklenitvi pogodbe prejela samo splošne pogoje in navodila za turistične aranžmaje, ki so bili natisnjeni na hrbtni strani prijavnice – pogodbe z dne 15.6.2005 (priloga A4); toženca nista bila ustno seznanjena, za katere primere je možna odpoved potovanja ter o postopku v primeru odpovedi potovanja; toženca sta pravočasno izročila tožeči stranki zdravniško opravičilo za uveljavitev povrnitve storno stroškov od zavarovalnice; tožeča stranka ni v celoti izpolnila obrazca „prijava škode za zavarovanje storna potovanja“, niti ga ni sama poslala zavarovalnici ali tožencema.

Pritožbeno sodišče je na zgoraj ugotovljeno dejansko stanje vezano in ne sme upoštevati tistih pritožbenih trditev, ki pomenijo le nestrinjanje pritožnice z dokazno oceno sodišča prve stopnje. Pritožba sama ugotavlja, da ne more izpodbiti dokazne ocene sodišča o tem, da je bila tožeča stranka organizator potovanja glede na določbo drugega odstavka 883. člena Obligacijskega zakonika – OZ ter da tožena stranka od nje ni prejela splošnih pogojev za zavarovanje. Vendar v nadaljevanju oporeka le dejanskim zaključkom sodbe, ko trdi, da tožena stranka drugega tedna potovanja ni odpovedala zaradi okoliščin, ki se jim ni mogla izogniti ali jih odvrniti, da po njenem domnevna bolezen toženca ne more biti utemeljen razlog za nepravočasni odstop od pogodbe ter da o nastanku zavarovalnega primera glede na vsebino zdravniškega potrdila sploh ne more biti govora.

Sodišče prve stopnje je glede na ugotovljena dejstva pravilno uporabilo določbe OZ, ki urejajo pogodbo o organiziranju potovanja (členi 883 do 905), saj ZVPot-C (Ur. l. RS, št. 126/2007), ki je urejal pogodbo o organiziranju potovanja, še ni bil v veljavi ob sklenitvi pogodbe. Ali je tožeča stranka organizator ali posrednik potovanja, ni odločilno, ker se tudi pri posredniku smiselno uporabljajo določila Pogodbe o organiziranju potovanja (908. člen OZ). Tožeča stranka uveljavlja povračilo dela pogodbene cene potovanja zaradi nepravočasnega odstopa od potovanja, za katerega naj tožena stranka ne bi imela opravičljivih razlogov glede na določbo četrtega odstavka 901. člena OZ. Tožena stranka se brani s trditvijo, da je odstopila od pogodbe iz opravičljivih (zdravstvenih razlogov), pri čemer je tožeča stranka, pri kateri je sklenila pogodbo o zavarovanju odpovedi potovanja, ni opozorila na postopek v primeru odpovedi iz zdravstvenih razlogov, niti nista prejela od tožeče stranke zavarovalnih pogojev G., zaradi tega in zaradi kasnejšega ravnanja tožeče stranke pa jima je bilo onemogočeno uveljavljanje odškodninskega zahtevka pri zavarovalnici. Takšno dejansko stanje je ugotovilo tudi sodišče prve stopnje. V zvezi z grajo materialnega prava je sodišče prve stopnje določbo 930. člena OZ pravilno uporabilo. V primeru sklenitve pogodbe o zavarovanju odpovedi potovanja nastopa kot sklenitelj zavarovanja potnik, ki sklene zavarovalno pogodbo z zavarovalnico. Zavarovalnica se zavezuje, da bo potniku povrnila stroške potovanja v primeru nastopa zavarovalnega primera. Kadar potnik sklene zavarovanje o odpovedi potovanja na turistični agenciji, ki mu je prodala potovalni aranžma, kot v obravnavani zadevi, pa nastopa organizator potovanja kot zavarovalni zastopnik glede na določbo 930. člena OZ. Ker je bila upravičena, da v imenu zavarovalnice in na njen račun sklene zavarovalno pogodbo, bi bila dolžna tožencema izročiti tudi zavarovalne pogoje, ki so sestavni del zavarovalne pogodbe (926. člen OZ). Tudi sicer mora organizator potovanja v primeru potnikovega odstopa od pogodbe, čimbolj zaščititi njegove interese (887. člen OZ). Ta dolžnost se po presoji pritožbenega sodišča glede na ugotovljene okoliščine v konkretni zadevi nanaša tudi na pomoč potniku pri uveljavljanju zavarovalnine zaradi odpovedi potovanja. Glede na ugotovitev sodišča prve stopnje, da tožeča stranka kljub pravočasni dostavi zdravniškega opravičila (katerega upravičenost presoja le zavarovalnica), predpisanega obrazca ni niti sama poslala zavarovalnici, niti ni tega omogočila tožencema, je pravilen zaključek sodbe, da tožeča stranka ni upravičena do povrnitve stroškov storniranega dela potovanja. Pritožbeno sodišče je zato zavrnilo pritožbo kot neutemeljeno, saj niso podani pritožbeni razlogi, niti tisti, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (353. člen ZPP).