VSL sodba I Cp 1022/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano zamudno sodbo ugodilo tožbenemu zahtevku tožečih strank na plačilo 18.000,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka do plačila, da ne bo izvršbe. Toženim strankam je naložilo, da v roku 8 dni plačajo tožečima strankama njune stroške pravdnega postopka v višini 637,08 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva poteka izpolnitvenega roka do plačila, pod izvršbo.

2Zoper navedeno zamudno sodbo vlagajo pritožbo tožene stranke. Menijo, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, prav tako pa je tudi storilo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in predlagajo, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbi ugodi ter izpodbijano sodbo spremeni tako, da se zahtevek tožnikov zavrne s stroškovno posledico vred, podrejeno pa, da se sodba razveljavi in vrne zadeva sodišču prve stopnje v novo sojenje, tožeči stranki pa obveže k plačilu pravdnih stroškov z zakonskimi zamudnimi obrestmi, tekočimi od naslednjega dne po izteku paricijskega roka dalje do plačila, pod izvršbo. Tožene stranke v zvezi z dejstvom, da na predmetno tožbo niso vložile odgovor pojasnjujejo, da so bile kot prava neuka stranka prepričane, da predmetna tožba predstavlja nadaljevanje drugega pravdnega postopka pri istem sodišču pod opr. št. P 53/2010, v katerem toženke nastopajo kot tožnice, tožnika po kot toženca, zaradi izselitve iz stanovanja in izročitve nepremičnine. V omenjenem pravdnem postopku sta namreč toženca v svojem pripravljalnem spisu z dne 18. 11. 2010 navajala, da sta pri naslovnem sodišču že vložila tožbo za plačilo 18.000,00 EUR, kolikor sta ocenila povečanje vrednosti nepremičnin. Pritožnice so torej smatrale, da gre za združena postopka ter da ta tožba pomeni nadaljevanje prejšnje njihove tožbe, ob tem pa so bile prepričane, da bo zadeva v nadaljevanju obravnavana ter da bodo na naslednjem naroku podale navedbe in tudi predlagale ustrezne dokaze. Toženke poudarjajo, da je zahtevek tožnikov preuranjen. Prvi tožnik bi lahko eventualno glede na določbo 32. člena Zakona o dedovanju zahteval izločitev iz premoženja toženk, predvsem prve toženke, dela premoženja, ki naj bi ustrezal njegovemu prispevku k povečanju ali ohranitvi vrednosti premoženja, šele po smrti prve toženke. Gre za sui generis zahtevek, ki bi eventualno v tožnikovo korist zapadel šele s smrtjo prve toženke, nikakor pa tožnik takšnega zahtevka ne more postavljati za časa življenja toženk. Gre torej za zmotno uporabo materialnega prava. Tožba je tudi nesklepčna oziroma obstaja nasprotje o odločilnih dejstvih med tem, kar se navaja v razlogih sodbe in med vsebino listinskih dokazov, ki sta jih tožnika priložila k tožbi. Tako iz izvedenskega mnenja MV izhaja, da naj bi bila groba ocena vlaganj tožnikov od 16.000,00 do 18.000,00 EUR. Izvedenec se torej ni opredelil do dejstva, koliko naj bi bila z vlaganji vrednost nepremičnin toženk povečana, ampak navaja samo omenjeno vrednost vlaganj. Pri tem pa gre za bistveno razliko in za nasprotje s tožnikovim zatrjevanjem. V primeru obogatitvene podlage se ne uporabi stroškovni pristop pri ocenjevanju tožnikovih vlaganj, saj ta temelji na oceni nadomestitvenih stroškov, ampak gre za obogatitev, če je mogoče ugotoviti korist od vlaganj le z ugotovitvijo povečanja vrednosti nepremičnine ob upoštevanju poštene tržne vrednosti nepremičnine. Izvedenec pa ničesar od tega ni niti ugotavljal niti izračunal. Izvedenec je oceno podal s toleranco (od 16.000,00 do 18.000,00 EUR), tako da tožnika za svoj zahtevek ne bi mogla vzeti 18.000,00 EUR, ampak kvečjemu 16.000,00 EUR. Toženke izrecno zatrjujejo, da izven sodnega izvedeniškega mnenja M. V. ne priznavajo, ker sta ga tožnika pridobila sama pred pravdnim postopkom. Nadalje tožnika svoj zahtevek napačno opirata na 48. člen Stvarnopravnega zakonika. Navedena določba se namreč uporabi samo v primeru, če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika izvede kakršnakoli dela. Toženke izrecno poudarjajo, da tožnikoma niso podale nikakršnega soglasja za nobeno delo in da je tista dela, ki jih je sploh opravil, opravil povsem samovoljno. Predvsem prvi tožnik je dela opravljal brez soglasja toženk kot solastnic nepremičnine – hiše, dostikrat tudi brez njihove vednosti, ko slednjih ni bilo doma, prav tako pa je s svojimi deli marsikdaj povzročal škodo na nepremičnini toženk. Tožnika nimata torej nikakršne možnosti uporabiti citirano določbo SPZ, predvsem v smislu zastaralnega roka. Njun zahtevek bi eventualno lahko bil verzijski, ki pa zastara v splošnem zastaralnem roku petih let. Tožnika niti za en domnevni poseg nista navedla, kdaj naj bi ga napravila, toženke pa zatrjujejo, da so bili posegi opravljeni pred več kot petimi leti nazaj. Vsak morebitni zahtevek tožnikov je torej zastaran in ga tožnika ne moreta več uveljavljati. Povsem jasen primer takšnega ravnanja tožnikov je npr. priloženo potrdilo – splošna položnica, po kateri naj bi krajevni skupnosti T. določen znesek plačala dne 22. 09. 1997. Prav tako je zahtevek tožnikov popolnoma nedokazan in njune trditve sploh niso podprte z dokazi. Nekakšne fotografije, ki sta jih tožnika priložila, nimajo nikakršne dokazne teže oziroma z ničemer ne dokazujejo, da naj bi tožnika opravila posege, ki jih zatrjujeta. Dokazov tudi ni priloženih pri izvedenskem mnenju. Tožnika med drugim tudi navajata kot prispevek k povečanju vrednosti nepremičnin toženk določene izdatke, ki s tem nimajo nikakršne zveze. Gre npr. za plačan asfalt (na nepremičnini toženk asfalta ni), kar naj bi bil verjetno prispevek krajevni skupnosti. Takšen prispevek se sploh ne nanaša na nepremičnine toženk, vsak morebitni obligacijski zahtevek pa je že zdavnaj zastaran. Enako velja za javno razsvetljavo in že omenjeno položnico z dne 22. 09. 1997. Asfalta na dvorišču hiše toženk ni in ga tožnika nista mogla plačati. Enako velja za financiranje javne razsvetljave, ki z nepremičninami toženk nimajo nikakršne zveze. Tožnika nista plačala peska za dvorišče. Tožnika neresnično zatrjujeta, da sta plačala prekrivanje strehe na hiši. Plačala nista prav ničesar, prvi tožnik je samo prispeval nekaj malega lesa. Za škarpo je prvi tožnik prispeval deset vreč cementa, pa še to v obliki vrnitve posojila materi toženki, ki ga je zanj plačala R. Tožnika nista prav ničesar prispevala za obnovo vhoda v stanovanjsko hišo, prvi tožnik je samo pri tem delal. Glede tlakov v kuhinji in kopalnici v II. etaži hiše toženke poudarjajo, da je bilo to popolnoma nepotrebno. Obstoječi tlaki so bili povsem v redu. Tožnika sta si za namen svojega bivanja urejala kuhinjo in sobo v II. etaži. Pri tem toženke poudarjajo, da so to ureditev tožnikoma dovolile ob dogovoru, da tam stanujeta dve do tri leta, potem pa se odselita. Neresnična je navedba tožnikov, da sta financirala izolacijo podstrešne hiše. Ves material je bil kupljen s strani toženk, prvi tožnik je opravil samo delo. Prvi tožnik je položil keramiko v kuhinji navkljub prepovedi toženk. Glede prenove stare delavnice toženke poudarjajo, da jo je tožnik samo prebelil. Popravilo vodovodnih cevi je plačala toženka KG, tožnik za to ni dal nič. Glede strojnega dela izkopa za cevi toženke poudarjajo, da so to one plačale, ne pa tožnik. Izkop za drvarnico pomeni minimalni strošek, največ pol ure strojnega dela. Širitev dovozne poti do stare hiše je bila povsem nepotrebna. Tožnik je povsem po nepotrebnem obnavljal električno napeljavo, če jo sploh je, ker je bila prejšnja povsem dobra.

3Tožeči stranki sta odgovorili na pritožbo. Predlagata, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi zamudno sodbo v celoti, toženim strankam pa naloži nadaljnje stroške postopka.

4Pritožba ni utemeljena.

5Sodišče izda zamudno sodbo na podlagi 318. člena ZPP, s katero tožbenemu zahtevku ugodi, če je bila tožba toženi stranki pravilno vročena v odgovor, če ne gre za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati, če utemeljenost tožbenega zahtevka izhaja iz dejstev, ki so navedena v tožbi in če dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso v nasprotju z dokazi, ki jih je predložila sama tožeča stranka, ali z dejstvi, ki so splošno znana.

6Predmetna tožba je bila toženim strankam pravilno in pravočasno vročena skupaj s pozivom, naj na tožbo odgovorijo. Iz slednjega jasno izhaja, da gre za samostojno tožbo in nov pravdni postopek, ki se vodi pod drugačno opravilno številko kot prejšnji, ki ga navajajo pritožnice, prav tako pa iz pravnega pouka v pozivu na odgovor navedeno, kakšne so pravne posledice v primeru, če tožene stranke na tožbo ne odgovorijo. Neupoštevne so torej pritožbene navedbe pritožnic, ki so štele kot prava neuke stranke, da gre za združena postopka in da ta tožba pomeni nadaljevanje njihove prejšnje tožbe.

7Glede ugovora pritožnic, da je tožbeni zahtevek toženih strank preuranjen, saj naj bi bil mogoč le zahtevek na podlagi 32. člena Zakona o dedovanju (slednji pa, ker je toženka, sicer tožnikova mati, še živa, ni mogoč) in da naj bi sodišče prve stopnje tako napačno uporabilo materialno pravo, sodišče druge stopnje ugotavlja, da je pravna podlaga tožbenega zahtevka ustrezna. Tožnika sta namreč svoj zahtevek oprla na določbo 48. člena Stvarnopravnega zakonika (v nadaljevanju: SPZ), ki v prvem odstavku določa, da če nekdo (graditelj) s soglasjem lastnika nepremičnine postavi, prizida ali izboljša zgradbo, na nepremičnini ne pridobi lastninske pravice, lahko pa od lastnika nepremičnine zahteva tisto, za kar je bil ta obogaten ter na določbo prvega odstavka 190. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju: OZ), ki določa, da kdor je bil brez pravnega temelja obogaten na škodo drugega, je prejeto dolžan vrniti, če je to mogoče, sicer pa nadomestiti vrednost dosežene koristi. Glede na citirano določbo SPZ so bile stvarnopravno legitimirane kot solastnice nepremičnine, v katero so bila opravljena vlaganja prav pritožnice kot tožene stranke v predmetni pravdi. Sodišče druge stopnje tako ugotavlja, da materialno pravo ni bilo napačno uporabljeno. Pritožnice kot toženke v pravdnem postopku niso odgovorile na tožbo v zakonsko postavljenem roku, pri čemer je bila tožba toženim strankam pravilno vročena, obenem pa ni šlo za zahtevek, s katerim stranke ne morejo razpolagati. Kot že omenjeno, je bila tožba tudi sklepčna - utemeljenost tožbenega zahtevka je izhajala iz dejstev, ki so bila navedena v tožbi, hkrati pa dejstva, na katera se opira tožbeni zahtevek, niso bila v nasprotju z dokazi, ki sta jih predložila tožeči stranki, oziroma z dejstvi, ki so splošno znana. Izpodbijana zamudna sodba je bila tako izdana v skladu z določili 318. člena ZPP.

8Glede pritožbenih navedb, da je bilo izvedeniško mnenje neustrezno, saj naj bi šlo le za grobo oceno vlaganj, ki temelji na stroškovnem pristopu, hkrati pa je bila ocena vlaganj podana v razponu, da tožbeni zahtevek ni podprt z listinskimi dokazi ter da vlaganja, ki jih v tožbi zatrjujeta tožnika, dejansko niso bila opravljena, so bila nepotrebna, opravljena v manjši meri ali pa opravljena brez dovoljenja toženih strank, pritožbeno sodišče ugotavlja, da gre za pritožbene razloge, ki se nanašajo na dejansko stanje. Zmotno in nepopolno ugotovljeno dejansko stanje pa je v primeru izdane zamudne sodbe na podlagi drugega odstavka 338. člena ZPP nedopusten pritožbeni razlog, zato sodišče druge stopnje teh pritožbenih razlogov pritožnic ni upoštevalo. Ker tožene stranke niso odgovorile na tožbo, je bila vzpostavljena neizpodbijana domneva, da tožene stranke priznavajo vsa dejstva, navedena v tožbi, med drugim tudi v izvedenskem mnenju navedeno gornjo vrednost opravljenih vlaganj. Glede ugovora pritožnic, da je bilo povečanje vrednosti nepremičnine opravljeno brez soglasja solastnic (toženih strank) velja enak zaključek, torej da gre za ugovor dejanske narave, ki ga pritožnice v pritožbi zoper zamudno sodbo ne morejo uveljavljati, po mnenju pravne pa ima teorije graditelj na tuji nepremičnini verzijski zahtevek proti solastnikom celo tudi v primeru, če le-ti niso podali soglasja. V tem primeru ne bo mogoče govoriti le o obstoju dogovora, da na nepremičnini nastane solastnina (1). Enako velja tudi za ugovor zastaranja, ki ga podajajo pritožnice. Slednji ugovor je tudi ugovor dejanske narave, katerega bi pritožnice torej morale podati že v odgovoru na tožbo, hkrati pa je ta ugovor tudi sicer neupošteven, saj SPZ v tretjem odstavku 48. člena jasno določa, da zastaralni rok graditelja začne teči od dneva, ko je le-ta izgubil posest nepremičnine in v konkretnem primeru splošni petletni zastaralni rok še ni potekel.

9Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen ZPP).

10Ker pritožnice s svojo pritožbo niso uspele, nosijo svoje stroške pritožbenega postopka, stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožečih strank pa je sodišče druge stopnje ocenilo za nepotrebne (154. člen ZPP).

---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (et. al.): Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004; R. Vrenčur, str.279.