VSL sodba I Cp 1138/2011

I. Pritožbi se delno ugodi in sodba sodišča prve stopnje spremeni tako, da se zahtevek na izstavitev zemljiškoknjižne listine zavrne, v preostalem delu pa se izpodbijana sodba potrdi.

II. Vsaka stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo ugotovilo, da za potrebe vsakokratnega lastnika zemljišča parc. št. 846/3 k.o. S., ki je sedaj v lasti tožeče stranke, obstaja priposestvovana služnostna pravica hoje in vožnje z vsemi motornimi vozili in stroji v breme vsakokratnega lastnika nepremičnine parc. št. 844 k.o. S., ki je sedaj v lasti tožene stranke, in sicer po 3 m široki trasi izpred vzhodnega dela stanovanjske hiše, stoječe na parc. št. 846/3 k.o. S., poševno proti jugozahodu do javne ceste parc. št. 1211 k.o. S. ter da je tožena stranka dolžna izstaviti za vknjižbo služnostne pravice primerno listino, na podlagi katere bo mogoča vknjižba te služnostne pravice v breme parc. št. 844 k.o. S. in v korist vsakokratnega lastnika parc. št. 846/3 k.o. S., ki je sedaj v lasti tožnika, sicer bo takšno listino nadomestila ta sodba, v 15 dneh, da ne bo izvršbe. Toženi stranki je naložilo, da v roku 15 dni od prejema sodbe plača tožeči stranki njene stroške pravdnega postopka v višini 602,32 EUR, v primeru zamude, po preteku paricijskega roka, pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi dalje do plačila, pod izvršbo.

2Zoper navedeno zamudno sodbo vlaga pritožbo tožena stranka in vseh pritožbenih razlogov, navedenih v 338. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP) ter predlaga, da se pritožbi ugodi, izpodbijana sodba razveljavi in tožnikov tožbeni zahtevek zavrne s stroškovno posledico, podrejeno pa, da pritožbi ugodi, sodbo razveljavi in zadevo odstopi sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. Meni, da je dejstvo, da v primeru, če toženec v osemdesetih letih prejšnjega stoletja ne bi lastninskim prednikom tožnika dovolil posekati približno deset trt v trsni vrsti ob meji z nujno parcelo, tožnik, pa tudi njegova lastninska prednika, nikoli ne bi mogli, s kakršnimkoli delovnim strojem ali osebnim vozilom, peljati po trasi poti, ki je danes sporna, pa tudi nobenega sodnega postopka, s tem v zvezi, ne bi bilo. Slednjemu se ima toženec tako zahvaliti le svoji dobrosrčnosti in dobronamernosti, seveda pa tudi zvijačnosti tožnika. Toženec je z lastninskima prednikoma tožnika živel v dobrososedskih odnosih, njuni želji je prisluhnil in jima dovolil prevoz preko svoje parcele, vendar le za potrebe in za čas gradnje njunih zidanic, torej do preklica, pri čemer jima je zaupal, da se bosta dogovora držala, takšno zaupanje pa je gojil tudi do tožnika in to vse do tedaj, ko je ugotovil njegovo zlorabo tega zaupanja, kajti tožnik je v letu 2007, brez vednosti toženca, predlagal vpis služnosti poti v zemljiški knjigi, to pa je pripeljalo do toženčevega pisnega preklica danega dovoljenja za dostop in dovoz po sporni trasi (19. 06. 2008), do fizične zapore poti, kot tudi zasaditve novih trt in postavitve betonskih stebrov, kar sta se sicer zavezala storiti lastninska prednika tožnika. Tožnik v tem postopku v ničemer ni pojasnil, za kakšne potrebe namerava izvrševati po krivem ustanovljeno služnost poti in zakaj mora to služnost trpeti toženčevo služeče zemljišče. Kolikor je tožencu znano, še ni bil sprejet zakon ali drug predpis, ki bi uzakonil, da se mora vsakdo s svojim osebnim vozilom pripeljati do vsakega objekta, očitno pa je v konkretnem primeru takšen zakon sprejelo kar sodišče samo, ko je, brez predlaganega ogleda na kraju samem, ugotovilo, da zaradi konfiguracije terena dovoz do parcele oz. hiše tožnika ni mogoč, obe javni poti, parc. št. 1209 in 1211 k.o. S. g. pa, da sta neprimerni za redno gospodarjenje in uporabo gospodujoče nepremičnine, saj obe pomenita zgolj dostop na zgornji in spodnji strani tožnikovih parcel, nikakor pa naj ne bi bili primerni za dovoz do tožnikove hiše. V bistvu gre v konkretnem primeru za ustanovitev nujne poti preko tuje nepremičnine, v tem primeru pa ni izpolnjen pogoj, da je nepremičnina tožnika ločena od javne poti tako, da za redno gospodarjenje in uporabo nima nobene ali pa vsaj ne zadostne in primerne potne povezave, kakor tudi ne pogoj, da korist, ki z dovolitvijo take poti nastane, presega škodo, ki nastane na nepremičnini, preko katere naj bi potekala takšna pot. Predlagatelj svojo nepremičnino prodaja, vendar kupce informacija, da je v teku sodni postopek zaradi ugotavljanja služnosti, takoj odvrne od nakupa, pa tudi sicer bi takšna odločitev, kot je razvidna iz izreka izpodbijane sodbe, bistveno razvrednotila vrednost toženčevega objekta – zidanice, kot tudi samega zemljišča, pri čemer se ta škoda že konkretizira in je prav gotovo bistveno višja od ne izkazane koristi tožnika. Slednji ima za dostop in izkoriščanje svojega gospodujočega zemljišča, brez kakršnekoli nesorazmerno velike škode, na voljo javni poti, zato ni upravičen zahtevati sodno varstvo, še toliko bolj, ker v nobenem primeru ni moč govoriti, da je tožnik zatrjevano služnost priposestvoval v dobri veri. Namen služnosti mora biti v zadovoljevanju nekaterih določenih potreb služnostnega upravičenca, vendar ne za zadovoljevanje njegovih osebnih potreb, kot smo priča v konkretnem primeru (dovoz do hiše), ampak za zadovoljevanje potreb v zvezi z uporabo njegovega – gospodujočega zemljišča. Ob priliki pridobitve gradbenega dovoljenja je tožnik za dostop do svojega objekta nujno potreboval tudi ustrezno dovoljenje pristojnega organa, dejstvo pa je, da za takšno dovoljenje toženca ni zaprosil, kar pa bi prav gotovo storil, če bi bil prepričan v verodostojnost svojih postopkov in izjav. Zatrjevane služnosti, četudi bi obstajala, tožnik v nobenem primeru ni priposestvoval. Tožnik je res povedal, da je v očetovem vinogradu delal že od leta 1974, to pa še ne pomeni, da že od takrat teče priposestvovalni rok. Dejansko je začel prihajati na svojo parcelo po očetovi smrti, torej po letu 2000. Vloga sodišča v takšnih postopkih je, da praviloma zasleduje načelo, da se izogiba ustanavljanju in razširitvam služnosti ter stremeti k ukinjanju oziroma oženju le-teh.

3Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo. Predlaga, da Višje sodišče v Ljubljani pritožbo kot neutemeljeno zavrne in potrdi sodbo sodišča prve stopnje.

4Pritožba je deloma utemeljena.

5Sodišče druge stopnje uvodoma ugotavlja, da je v predmetnem sporu sodišče prve stopnje uporabilo napačen materialni zakon glede presoje teka priposestvovalne dobe, saj bi moralo uporabiti Zakon o temeljnih lastninskih razmerjih (v nadaljevanju: ZTLR, Ur. l. SFRJ, št. 6/80). Priposestvovalna doba je v konkretnem primeru, kot pravilno ugotavlja sodišče prve stopnje, začela teči leta 1974 ter se, ker gre za nepravo priposestvovanje, iztekla leta 1994, ko je nastopil z zakonom določen dvajsetletni priposestvovalni rok, kar pomeni da je celotna priposestvovalna doba tekla pred časom uveljavitve Stvarnopravnega zakonika leta 2003 (v nadaljevanju: SPZ). Ker pa se določbe ZTLR in SPZ glede nepravega priposestvovanja stvarne služnosti (prvi odstavek 54. člena ZTLR oziroma drugi odstavek 217. člena SPZ) in vštevanja priposestvovalne dobe pravnih prednikov (drugi odstavek 30. člena ZTLR oziroma drugi odstavek 45. člena SPZ) ne razlikujejo, to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost sodbe sodišča prve stopnje.

6Neutemeljena je pritožbena navedba pritožnika, da niso izpolnjeni zakonski pogoji za priposestvovanje. Iz dokazne ocene v sodbi sodišča prve stopnje prepričljivo izhaja, da je tožnik predmetno pot uporabljal od leta 1974 naprej, in sicer za potrebe hoje in vožnje, da so bila služnostna upravičenja izvrševana v korist gospodujoče parcele, da so bila služnostna ravnanja zaznavna navzven ter da lastnik služečega zemljišča temu ni nasprotoval. Pritožbena navedba pritožnika, da je tožnik začel na svojo parcelo prihajati šele po smrti svojega očeta leta 2000 je tako neutemeljena, saj, četudi bi bilo to res, kar pa sicer iz dokazne ocene ne izhaja, je v času pred letom 2000 prav tako tekla priposestvovalna doba, in sicer v korist pravnih prednikov tožnika. Pri nepravem priposestvovanju začetek teka priposestvovalne dobe sovpada z začetkom dejanskega izvrševanja na način, ki je potreben za priposestvovanje, kar pomeni, da je dvajsetletna priposestvovalna doba v vsakem primeru že potekla.

7Pritožnik še navaja, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo tretjega odstavka 217. člena SPZ, torej da je bila predmetna služnost dovoljena do preklica ter da je šlo pri tem za zvijačno ravnanje tožnika, kar pa iz dokazne ocene sodišča prve stopnje ne izhaja. Dokazno breme teh trditev je namreč na strani lastnika služeče nepremičnine (1), tožena stranka pa tekom postopka z ničemer ni uspela dokazati svojih trditev, da je bilo dovoljenje za uporabo poti dano do preklica oziroma da je šlo za zvijačo s strani tožnika ter njegovih pravnih prednikov, hkrati pa do teh zaključkov tudi ni moč priti na podlagi izpovedi prič, zaslišanih v dokaznem postopku.

8Glede pritožbene navedbe pritožnika, da obstajata še dve javni poti, ki prav tako omogočata neoviran dostop do tožnikove parcele ter da gre zatorej v tem primeru za ustanovitev nujne poti preko tuje nepremičnine, sodišče druge stopnje ugotavlja, da le-ta ni utemeljena. Tako pravna teorija kot praksa stojita na stališču, da lahko lastnik služne stvari zahtevo, naj pravica stvarne služnosti preneha, uveljavi le z ustreznim oblikovalnim zahtevkom. Prvi odstavek 222. člena SPZ (smiselno enako tudi 58. člen ZTLR) namreč določa, da lahko lastnik služeče stvari zahteva, naj stvarna služnost preneha, če postane nekoristna za uporabo gospodujoče stvari ali če se bistveno spremenijo okoliščine, v katerih je bila ustanovljena. Stvarna služnost preneha z dnem, ko postane sodna odločba pravnomočna (drugi odstavek 222. člena SPZ). Zahtevek za prenehanje stvarne služnosti iz zgoraj navedenih razlogov se lahko torej uveljavlja le s tožbo, ki jo vloži lastnik služečega zemljišča proti lastniku gospodujočega zemljišča (2).

9Pritožbene navedbe pritožnika, da tožnik ni pojasnil, za kakšne namene namerava izvrševati služnost, da ni izkazano zadovoljevanje potreb gospodujočega zemljišča ter da odločitev, kot izhaja iz izreka izpodbijane sodbe sodišča prve stopnje, bistveno vpliva na vrednost toženčevega objekta, ki je v prodaji, so pritožbene novosti v smislu prvega odstavka 337. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP), zato jih sodišče druge stopnje vsebinsko ni presojalo.

10Glede pritožbene navedbe pritožnika, da je vloga sodišča v takšnih postopkih zasledovati načelo izogibanja ustanavljanja in razširitev služnosti ter stremljenje k ukinjanju oziroma oženju le-teh sodišče druge stopnje pojasnjuje, da takšno vodilo velja v primeru, če so za to podani zakonski pogoji, torej pogoji za prenehanje služnosti, vsebovani v členih 220. do 224. SPZ. Navedeni pogoji pa v konkretnem primeru niso bili izkazani.

11Sodišče druge stopnje je po uradni dolžnosti ugodilo pritožbi in spremenilo sodbo sodišča prve stopnje, s katerim je ugodeno zahtevku na izstavitev zemljiškoknjižne listine. Kot je pojasnilo že Višje sodišče v Ljubljani, ki je s sklepom I Cp 2058/2009 z dne 17. 06. 2009 zavrnilo predlog za izdajo začasne odredbe v isti zadevi, stvarna služnost nastane s priposestvovanjem neposredno na podlagi zakona s potekom priposestvovalne dobe. Vpis v zemljiško knjigo za nastanek služnosti nima konstitutivnega pomena, zato izstavitev posebne zemljiškoknjižne listine za vpis stvarne služnosti v zemljiško knjigo ni potrebna. Vknjižba se dovoli na podlagi pravnomočne sodne odločbe (3. točka 1. odstavka 40. člena Zakona o zemljiški knjigi). Posledično je torej sodišče druge stopnje omenjeni zahtevek po uradni dolžnosti zavrnilo. Ker sodišče druge stopnje v preostalem delu ni ugotovilo kršitev procesnega in materialnega prava, pa je moralo pritožbo v preostalem delu zavrniti in potrditi sodbo sodišča prve stopnje, v kolikor se to nanaša na ugotovitveni del zahtevka.

12Glede na ugotovljeno je pritožbeno sodišče pritožbi delno ugodilo tako, da je spremenilo sodbo sodišča prve stopnje v navedeni smeri,, v preostalem delu pa zavrnilo pritožbo in potrdilo izpodbijano sodbo (353. člen in 5. alinea 358. člena ZPP).

13Ker pritožnik s svojo pritožbo ni uspel, nosi svoje stroške pritožbenega postopka, prav tako pa nosi stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo tožeča stranka, saj je pritožbeno sodišče ocenilo, da ti niso bili potrebni (154. člen in 155. člen ZPP).

- - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - - (1) M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (et. al.): Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004; M. Juhart, str. 903.

(2) VSL sklep I Cp 1737/2009 (glej tudi M. Juhart, M. Tratnik, R. Vrenčur (et.al.): Stvarnopravni zakonik (SPZ) s komentarjem, GV založba, Ljubljana, 2004; M. Juhart, str. 916).