UPRS sodba in sklep II U 175/2011

1. Tožba se zavrne.
2. Zahteva tožeče stranke za povrnitev stroškov postopka se zavrne.
3. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrže.

Z v uvodu citiranim prvostopnim sklepom je prvostopni organ ugotovil, da je odločba gradbenega inšpektorja št. 06122-1240/2008-5204 z dne 28.4.2009, s katero je bilo tožnici kot inšpekcijski zavezanki naloženo, da mora v roku treh mesecev po vročitvi odločbe na svoje stroške odstraniti armiranobetonsko stropno ploščo, opečne čelne in obodne zidove zgrajene nad pritličjem objekta ter leseno dvokapno strešno konstrukcijo gospodarskega objekta, zgrajenega na zemljišču s parcelno št. 542/9 k.o. ..., postala izvršljiva 31.7.2009, zato se dovoli njena izvršba (1. točka izreka). Tožnici je bilo naloženo, da v naknadnem roku in sicer do 28.4.2011 odstrani objekt naveden v 1. točki izreka tega sklepa in vzpostavi prvotno stanje. Po preteku tega roka bo opravil izvršbo pooblaščen izvajalec del (2. točka izreka). Iz obrazložitve izhaja, da je bilo z navedenim izvršilnim naslovom tožnici naloženo, da odstrani zgoraj navedeno gradnjo, ta odločba pa je postala izvršljiva 31.7.2009. Ker tožnica v danem roku svoje obveznosti ni izpolnila, je prvostopni organ z izpodbijanim sklepom dovolil izvršbo. S tem sklepom je bil dan tožnici dodaten rok za izpolnitev obveznosti, hkrati pa je bila opozorjena na to, da bo v primeru, da tega ne bo storila, to dejanje opravil pooblaščeni izvajalec (297. člen Zakona o splošnem upravnem postopku - v nadaljevanju ZUP, Uradni list RS, št. 80/1999 s spremembami).

Tožnica se je zoper navedeni sklep pritožila, Ministrstvo za okolje in prostor RS pa je kot drugostopni organ z odločbo št. 0612-279/2008-21 z dne 28.3.2011 prvostopni sklep v prvi točki izreka spremenilo tako, da je datum izvršljivosti 31.7.2009 nadomestilo z novim datumom 30.7.2009, v ostalem pa pritožbo zavrnilo. Iz obrazložitve izhaja, da postane odločba izvršljiva, ko preteče rok za prostovoljno izpolnitev obveznosti, zato je postala odločba izvršljiva 30.7.2009 in ne 31.7.2009. Odločba, ki predstavlja izvršilni naslov, je bila tožnici vročena 29.4.2009, rok, ki je določen po mesecih, kot je v obravnavanem primeru, pa se po drugem odstavku 100. člena ZUP konča s pretekom tistega dneva v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno. Rok se je torej končal 29.7.2009, odločba pa je postala izvršljiva 30.7.2009. Glede ostalega pa drugostopni organ ugotavlja, da so zakonski pogoji za izdajo sklepa o dovolitvi izvršbe podani, saj temelji na izvršljivi odločbi in dejstvu, da tožnica naložene obveznosti ni izpolnila (290. in 297. člen ZUP). Po presoji ministrstva je izpodbijani sklep tudi dovolj obrazložen, da se da odločitev preizkusiti, datum vročitve inšpekcijske odločbe pa je navedel pritožbeni organ in v tem delu preizkusil izpodbijani sklep. Dodatni rok za izpolnitev naložene obveznosti, ki je določen z izpodbijanim sklepom, pa ni vezan na dan vročitve inšpekcijske odločbe tožnici, niti na trimesečni izpolnitveni rok. Gre za samostojni dodatni rok, ki ga določi uradna oseba, ki vodi postopek, in je po mnenju ministrstva tudi korektno določen, saj ima tožnica dovolj časa, da naloženo obveznost izpolni v tem roku.

Tožeča stranka v tožbi navaja, da je izpodbijana odločba nepravilna in nezakonita, ker je prvostopni organ z njo bistveno kršil določila postopka in zmotno ugotovil dejansko stanje, zato predlaga, da jo sodišče v celoti odpravi in zadevo vrne v nov postopek. Po trditvi tožeče stranke izpodbijana odločba ni postala izvršljiva ne 31.7.2009 ne 30.7.2009, zato je dovolitev izvršbe nedopustna. Prvostopni sklep in drugostopna odločba nimata razlogov o odločilnih dejstvih in se ju zato ne da preizkusiti. Iz obrazložitve ni razvidno, zakaj bi naj postala odločba izvršljiva prav 31.7.2009, nima navedenega datuma vročitve tožeči stranki, niti kdaj so roki začeli teči, niti kdaj so se roki za izpolnitev obveznosti iztekli. Enako velja tudi za rok prostovoljne izpolnitve, ki je določen na 28.4.2011.

Tožeča stranka zahteva tudi izdajo začasne odredbe, s katero naj se zadrži izvrštev izpodbijane odločbe, ker bo z izvršitvijo odločbe tožeči stranki in njenim staršem nastala težko popravljiva škoda, pa tudi v javnem interesu je, da se v primeru dvoma v pravilnost in zakonitost odločbe državnih organov ne izvršujejo.

Tožena stranka na tožbo ni odgovorila, je pa poslala upravni spis.

K 1. točki izreka:

Tožba ni utemeljena.

Tožeča stranka v tožbi zatrjuje, da odločba, ki predstavlja izvršilni naslov v predmetni zadevi, to je odločba gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor št. 06122-1240/2008-5204 z dne 28.4.2009 ni izvršljiva na ugotovljeni dan, torej 30.7.2009, in tudi ne na dan, ki je kot datum izvršljivosti naveden v prvostopni odločbi, to je dne 31.7.2009.

Odločba, izdana v upravnem postopku, se izvrši, ko postane izvršljiva (prvi odstavek 282. člena ZUP). Organ, ki je pristojen za upravno izvršbo, izda po uradni dolžnosti ali na zahtevo upravičenca sklep o dovolitvi izvršbe, s katerim ugotovi, da je odločba, ki naj se izvrši, postala izvršljiva, kdaj je postala izvršljiva in določi način izvršbe (prvi odstavek 290. člena ZUP). Glede na to, da se torej s sklepom o dovolitvi izvršbe ugotavlja izvršljivost izvršilnega naslova, izvršljivost izvršilnega naslova pa je tudi predpostavka, ki mora biti izpolnjena, da je mogoče izvršbo dovoliti, je po presoji sodišča ta okoliščina lahko predmet presoje v upravnem sporu.

Odločba prve stopnje, v kateri je določeno, da se mora dejanje, ki je predmet izvršbe, opraviti v določenem roku, postane izvršljiva s pretekom tega roka (četrti odstavek 224. člena ZUP). Kako se roki računajo, določa 100. člen ZUP. Ta v drugem odstavku določa, da se rok, ki je določen po mesecih, kot je bilo v obravnavanem primeru, konča s pretekom tistega dneva v mesecu, ki se po svoji številki ujema z dnem, ko je bilo komu kaj vročeno. V prvostopni odločbi sicer res ni navedeno, kdaj je tožnica prejela odločbo, ki predstavlja izvršilni naslov, vendar pa je to pomanjkljivost odpravil drugostopni organ, ki je ugotovil, da je tožnica odločbo prejela 29.4.2009. V skladu z zgoraj citiranim drugim odstavkom 100. člena ZUP je torej rok pretekel z dnem, ki se po svoji številki ujema z dnem vročitve, torej 29.7.2009. Naslednji dan, to je 30.4.2009, je postala odločba izvršljiva, kot je drugostopni organ pravilno odločil in obrazložil v svoji odločbi.

Iz zgoraj navedenih razlogov sodišče zavrača tožbene navedbe kot neutemeljene. Tožeča stranka pavšalno in neargumentirano zatrjuje, da odločba ni postala izvršljiva ne 30.7.2009 (in ne 31.7.2009), pri tem pa te svoje trditve ne utemelji. Prav tako se ni mogoče strinjati s tožbenimi trditvami, da odločbi nimata razlogov o odločilnih dejstvih, saj je drugostopna odločba to pomanjkljivosti prvostopnega sklepa odpravila s tem, ko je obrazložila, da je tožnica izvršilni naslov prejela 29.4.2009, navedla pa je tudi materialnopravno podlago (100. člen ZUP) in tako utemeljila svoj zaključek, da je odločba, ki se izvršuje, postala izvršljiva 30.7.2009.

Navajanja tožeče stranke glede roka za prostovoljno izpolnitev obveznosti, določenega v prvostopnem sklepu na dan 28.4.2011, prav tako ne vplivajo na pravilnost izpodbijane odločitve. Tožeči stranki je bila njena obveznost določena z izvršilnim naslovom, to je odločbo gradbenega inšpektorja Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območna enota Maribor št. 06122-1240/2008-5204 z dne 28.4.2009. S to odločbo je bil tožeči stranki dan trimesečni rok za izpolnitev obveznosti, ta pa je začel teči z vročitvijo odločbe, to je 29.4.2009. Z izpodbijanim sklepom je bila dovoljena izvršba nedenarne obveznosti v skladu z 297. členom ZUP, to je po drugih osebah. Prvostopni organ je pri tem pravilno postopal v skladu s citiranim določilom in tožečo stranko opozoril na to, da se bo izvršba opravila po drugi osebi, če tega dejanja ne bo storila sama v naknadnem roku do 28.4.2011. Pooblaščenec tožeče stranke je ta sklep prejel 1.2.2011, tudi po presoji sodišča pa je bilo s tem tožeči stranki dano na razpolago dovolj časa za prostovoljno izpolnitev obveznosti. Pri tem ne gre prezreti, da je bil izvršilni naslov izdan že dve leti prej, to je 28.4.2009, tožeča stranka pa je bila že v izvršilnem naslovu opozorjena na to, da se bo v primeru neizpolnitve obveznosti začel postopek izvršbe nedenarne obveznosti, ki se bo opravil po drugi osebah.

Izpodbijani upravni akt je torej tudi po presoji sodišča pravilen in na zakonu utemeljen, zato je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (v nadaljevanju ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/2006 s spremembami).

K 2. točki izreka:

Tožeča stranka je zahtevala tudi povrnitev stroškov postopka. Če sodišče tožbo zavrne, trpi vsaka stranka svoje stroške postopka (četrti odstavek 25. člena ZUS-1). Ker je sodišče tožbo zavrnilo, mora torej tožeča stranka sama nositi svoje stroške, zato je sodišče njen zahtevek za povrnitev stroškov zavrnilo.

K 3. točki izreka:

Tožeča stranka je predlagala tudi izdajo začasne odredbe. Sodišče v skladu z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1 na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Glede na to, da je s to sodbo v zadevi pravnomočno odločeno, tožeča stranka za izdajo začasne odredbe ne izkazuje več pravnega interesa, zato se le-to zavrže.