UPRS sodba I U 1575/2010

1. Tožba se zavrne.

2. Stroškovni zahtevek tožnice se zavrne.

Toženka je v ponovnem postopku v zvezi s sodbo Upravnega sodišča RS, opr. št. I U 1274/2009-11 z dne 25. 5. 2010, z izpodbijanim sklepom zavrgla tožničin predlog za rešitev spora med njo in operaterjem A. d.o.o., (v nadaljevanju: operater) zaradi odpisa tam navedenih računov. Toženka v obrazložitvi izpodbijanega sklepa navaja, da ima predlagateljica z operaterjem sklenjeno pogodbo o zagotavljanju telekomunikacijskih storitev, št. W08-00733 z dne 7. 7. 2008, iz katere izhaja, da predlagateljica hkrati s podpisom naročniške pogodbe soglaša s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe, Cenikom in Splošnimi pogoji poslovanja. Opravljeni klici predlagateljice na 090 številke so bili zaračunani v skladu s tarifnim razredom in časom trajanja klicev. Glede na navedeno je toženka predlog tožnice za rešitev spora med njo in operaterjem zavrgla na podlagi 1. točke prvega odstavka 129. člena ZUP, ker stvar, na katero se tožničina vloga nanaša, ni upravna zadeva. Ker v predmetni zadevi ni sporen dostop do storitev oziroma njihovo izvajanje (v teh primerih je toženka v skladu z 92. členom ZEKom pristojna za rešitev spora med končnim uporabnikom in operaterjem), je toženka odločila, kot izhaja iz izreka izpodbijanega sklepa.

Tožnica je tožbo vložila zaradi bistvenih kršitev pravil postopka, napačne ugotovitve dejanskega stanja in nepravilne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil izpodbijani sklep izdan brez razpisa ustne obravnave ter tako tožnici ni bila dana možnost, da se izjavi o dejstvih in okoliščinah, pomembnih za izdajo odločbe, s čimer je upravni organ kršil načelo zaslišanja stranke. Ne strinja se s stališčem toženke, ki očitno šteje, da pravilno zaračunavanje storitev ni del izvajanja storitev. Po mnenju tožnice je zaračunavanje storitev bistveni del izvajanja storitev, zaradi tega pa bi moral upravni organ predlog tožnice obravnavati po vsebini. V upravnem postopku je med tožnico in operaterjem sporno, ali je operater pravilno in v skladu z ZEKom in ZVP zaračunaval opravljene storitve, ali je omogočil tožnici preverjanje in nadzor uporabe in zaračunanega zneska storitev in ali jo je pravilno seznanil s cenami storitev. Navaja, da je operater ni opozoril na ključno dejstvo, da po lastni krivdi (zaradi neustrezne tehnične opreme) ni sposoben pravočasno obračunavati in izstavljati računov za opravljene storitve. Kljub temu, da je vedel, da mesečni računi, ki jih je pošiljal tožnici, niso dokončni, na to tožnice ni nikoli opozoril. Zato je bila tožnica prepričana, da so opravljeni klici v TV oddajo ..., ki so se kasneje izkazali kot razlogi za izstavitev spornih računov, brezplačni, saj prejeti računi niso presegali okvira običajne porabe telefonskih storitev. Tožnica ni vedela, koliko znaša cena teh klicev (dokler ni prejela spornih računov, ki jih je operater izdal z večmesečno zamudo), saj je prejela le obvestilo, da se klici zaračunajo po ceni, ki jo določi operater. Glede na navedeno tožnica navaja, da je jasno, da je med strankama upravnega postopka sporna višina računov za telekomunikacijske storitve in način obračunavanja storitev, zato predlaga, da sodišče izpodbijani sklep odpravi in ugodi predlogu tožnice za odpis zneskov spornih računov, podrejeno pa, da zadevo vrne upravnemu organu v ponovni postopek. Zahteva tudi povrnitev stroškov postopka.

V odgovoru na tožbo toženka prereka navedbe tožnice v tožbi in predlaga, da se tožba kot neutemeljena zavrne.

Stranka z interesom A. d.o.o. na tožbo v danem roku ni odgovorila.

Tožba ni utemeljena.

V obravnavani zadevi je sporno, ali se spor med tožnico in operaterjem nanaša na dostop, izvajanje ali zaračunavanje storitev, in posledično zavrženje tožničinega predloga za rešitev spora med tožnico in operaterjem po prvem odstavku 92. člena ZEKom.

V prvem odstavku 92. člena ZEKom (Uradni list RS 13/07 UPB-1, 102/07, 110/09) je določeno, da ima vsak končni uporabnik pravico do ugovora zoper odločitev ali ravnanje operaterjev v zvezi z dostopom do storitev, njihovim izvajanjem ali zaračunavanjem na ustrezen organ ali telo, ki ga ustanovi operater. V sedmem odstavku 92. člena ZEKom je določeno, da če operater v 15 dneh po vložitvi ugovora temu ne ugodi, lahko končni uporabnik v 15 dneh po vročitvi odločitve vloži predlog za rešitev spora na agencijo (po prvem odstavku 129. člena ZEKom).

Naslovno sodišče je že v obrazložitvi sodbe, opr. št. I U 1274/2009-11 z dne 25. 5. 2010, navedlo, da je tožnica z operaterjem dne 7. 7. 2008 sklenila pisno pogodbo za zagotavljanje telefonskih storitev (med katere spada tudi dostop do komercialnih številk 090 preko priključka WLR), ter da je operater te storitve od septembra 2008 do 6. 1. 2009 (ko je tožnica prejela prvi sporni račun) za tožnico tudi opravljal. Temu tožnica (kot stranka z interesom) ni oporekala v zadevi opr. št. I U 1274/2009 in temu ne oporeka niti v tej tožbi. Iz pogodbe o zagotavljanju telekomunikacijskih storitev z dne 7. 7. 2008 nadalje izhaja, da tožnica s podpisom naročniške pogodbe soglaša s pravicami in obveznostmi, ki izhajajo iz te pogodbe, Cenikom in Splošnimi pogoji poslovanja.

Po 5. točki šestega odstavka Splošnih pogojev poslovanja za storitev A. telefonije izhaja, da se storitve, ki jih izvajajo drugi ponudniki storitev (med drugim so to klici na premijske številke iz skupine številk 090), obračunavajo v rokih, pogojih in v delu, kot jih A. prejme od takih ponudnikov do vključno dneva obračuna, kar pomeni, da je storitev, ki jo opravijo taki ponudniki, deloma ali v celoti lahko zaračunana tudi izven zadnjega obračunskega obdobja oziroma je lahko zaračunana za kasnejše obračunsko obdobje.

Ker v zadevi ni sporno, da je tožnica klice na komercialne številke opravila, ter da ji je operater te klice zaračunal v skladu Cenikom (s katerim tožnica po podpisu pogodbe z dne 7. 7. 2008 soglaša), sodišče tako ugotavlja, da se dejansko stanje predmetnega spora ne nanaša na dostop, izvajanje in zaračunavanje storitev, temveč na ravnanje operaterja (zapoznelo izdajanje računov), zaradi katerih je tožnica zmotno domnevala, da so klici (po izdanih računih operaterja v višini skupaj 28.668,41 EUR) brezplačni. To pa pomeni, da je sklep toženke, s katerim je zavrgla tožničin predlog za rešitev spora med njo in operaterjem, pravilen in zakonit, saj stvar, na katero se spor nanaša, ni upravna zadeva (1. točka prvega odstavka 129. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP UPB-2, Uradni list RS, št. 24/06, 105/06, 126/07, 65/08, 8/10)). Z odločanjem po vsebini bi namreč toženka presegla okvir svoje stvarne pristojnosti, določen v prvem odstavku 92. člena ZEKom. Tožnica pa bo lahko svoje ugovore, ki se nanašajo na po njenem mnenju sporno ravnanje operaterja, uveljavljala v postopku pred sodiščem splošne pristojnosti.

Izpodbijani sklep pa tudi ni obremenjen s kršitvijo pravil postopka zaradi neizvedbe zaslišanja tožnice pred njegovo izdajo. Toženka je namreč svojo odločitev sprejela v fazi formalnega preizkusa predloga in pravilno ugotovila, da za odločanje o zadevi ni stvarno pristojna, zaradi česar (tudi) morebitno zaslišanje tožnice ne bi v ničemer vplivalo na odločitev v zadevi.

Sodišče je tako na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06, 107/08 – odl. US, 119/08 – odl. US, 62/10) tožbo zoper izpodbijani sklep kot neutemeljeno zavrnilo.

Odločitev o stroškovnem zahtevku temelji na podlagi četrtega odstavka 25. člena ZUS-1, ki določa, da vsaka stranka trpi svoje stroške, če sodišče tožbo zavrne ali zavrže ali se postopek ustavi.