VSL sklep I Ip 860/2010

Pritožbi se delno ugodi in se sklep v drugem odstavku izreka spremeni tako, da se upnico napoti, da lahko v roku 30 dni s tožbo zahteva vpis solastninske pravice na nepremičnini parc. št. 0/0, vpisane pri vl. št. 0, k.o. H. pri J., na dolžnika. V preostalem delu se pritožba zavrne in se sklep v nespremenjenem delu potrdi.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo izvršilni postopek (prvi odstavek izreka), upnico je napotilo, da v roku 30 dni od prejema tega sklepa predloži sodišču listino, ki bo primerna za vpis lastninske pravice na dolžnika oziroma v istem roku sproži ustrezen postopek, na podlagi katerega bo izposlovala ustrezno listino, na podlagi katere bo dolžnik kot družbenik izbrisane družbe po določbah Zakona o finančnem poslovanju podjetij (ZFPPod) postal lastnik predmetne nepremičnine (drugi odstavek izreka sklepa), sklenilo pa je še, da se bo izvršilni postopek nadaljeval po pravnomočnosti sklepa o vpisu, ki bo izdan v postopku, ki ga lahko sproži upnica (tretji odstavek izreka sklepa).

Proti sklepu se je upnica pravočasno pritožila po pooblaščenki iz vseh pritožbenih razlogov. Uveljavlja, da ji je sodišče naložilo nemogoč pogoj, saj nima pravne podlage, da bi sploh lahko zahtevala oziroma pridobila listino, na podlagi katere bi se kot solastnik nepremičnine vpisal dolžnik. Stranka v postopku za vpis lastninske pravice v zemljiški knjigi je lahko le dolžnik sam. Upnica tako ne more pridobiti nobene listine, na podlagi katere bi se dolžnik vknjižil kot solastnik nepremičnine v zemljiški knjigi. Nadalje uveljavlja, da je dolžnik že na podlagi zakona kot družbenik iz sodnega registra izbrisane gospodarske družbe postal solastnik nepremičnin in da vpis lastninske pravice sploh ni potreben. Sklicuje se tudi na 211. člen Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ). Dodaja še, da bo ob izvedeni dražbi v vsakem primeru prišlo do izbrisa (so)lastninske pravice dolžnika iz zemljiške knjige, zaradi česar je nepotrebno in nesmiselno, da se njegova (so)lastninska pravica najprej vpiše v zemljiško knjigo zato, da se bo lahko iz nje izbrisala. Upnica namreč ne zahteva, da dolžnik postane (so)lastnik nepremičnine, temveč da se ta proda, torej da njegova lastninska pravica preneha. Predlaga razveljavitev izpodbijanega sklepa v celoti in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v nov postopek. Stroškov ne priglaša.

Pritožba je delno utemeljena.

Višje sodišče se je že v sklepu I Ip 1662/2009 z dne 26. 08. 2009 v tej zadevi opredelilo, da ni mogoče uporabiti določbe 211. člena ZIZ, ker je predmetna nepremičnina v zemljiški knjigi vpisana, določba pa ureja primer, ko gre za nepremičnino, ki sploh v zemljiško knjigo ni vpisana. V navedenem sklepu višjega sodišča je že zavzeto stališče, da tudi v primeru, ko je v zemljiški knjigi kot lastnik nepremičnine vpisana gospodarska družba, ki je bila na podlagi določb ZFPPod iz sodnega registra izbrisana, ni mogoče obiti določb 32. ter 168. člena ZIZ. Zato višje sodišče v tem sklepu ne bo ponavljalo razlogov, ki jih je navedlo že v sklepu z dne 26. 08. 2009 in ponovno odgovarjalo na trditve pritožnice o nepotrebnosti predhodnega vpisa solastninske pravice dolžnika na predmetni nepremičnini. Višje sodišče je zato kot neutemeljeno zavrnilo pritožbo zoper prvi in tretji odstavek izreka sklepa, saj je odločitev sodišča prve stopnje o prekinitvi postopka pravilna, prav tako pa tudi o tem, kdaj se bo ta postopek lahko nadaljeval (2. točka 365. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP) v zvezi s 15. členom ZIZ).

Upnica pa se utemeljeno pritožuje zoper napotitev iz drugega odstavka izreka sklepa. Upnica ni predložila listine, ki bi bila primerna za vpis dolžnikove lastninske pravice (tretji odstavek 168. člena ZIZ), da bi sodišče opravilo vpis po uradni dolžnosti (četrti odstavek 168. člena ZIZ), pri čemer je iz podatkov v spisu razvidno, da je izvršilno sodišče neuspešno poskušalo opraviti vpis po uradni dolžnosti (prim. sklep Dn. 2318/2005 z dne 27. 10. 2005), zato pride v poštev določba petega odstavka 168. člena ZIZ, ki predpisuje, da lahko upnik, ki nima niti listine, primerne za vpis dolžnikove lastninske pravice, s tožbo zahteva vpis te pravice na dolžnika. Izvršilno sodišče lahko torej upnico napoti le, da v določenem roku vloži tožbo, s katero bo zahtevala vpis lastninske pravice na dolžnika, ne pa, da sproži drug postopek, na podlagi katerega bo izposlovala ustrezno listino, na podlagi katere bo dolžnik postal lastnik navedene nepremičnine. ZIZ v 168. členu takšne napotitve ne predvideva, temveč le, da lahko upnik s tožbo zahteva vpis lastninske pravice na dolžnika, na strani upnika pa je, da to stori glede na zakonsko podlago, ki in če jo v konkretnem primeru za tožbo ima, saj v nasprotnem primeru ne more uspeti s predlogom za izvršbo na nepremičnino, na kateri je lastninska pravica v zemljiški knjigi vpisana na nekoga drugega. Višje sodišče še dodaja, da je napotitev v drugem odstavku izreka izpodbijanega sklepa v nasprotju s tretjim odstavkom, v katerem je odločeno o nadaljevanju izvršilnega postopka po pravnomočnosti sklepa o vpisu, ki bo izdan v postopku, ki ga lahko sproži upnica.

Višje sodišče je glede na navedeno pritožbi delno ugodilo in sklep v drugem odstavku izreka spremenilo tako, kot je razvidno iz izreka tega sklepa (3. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. členom ZIZ).