VSL Sodba I Cp 1702/2017

I. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje spremeni tako,

- da v točki II znesek: "27.654,00 EUR" pravilno glasi: "36.884,00 EUR" in

- da v točki IV znesek: "3.756,46 EUR" pravilno glasi: "5.166,50 EUR".

II. V ostalem se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zavrneta in se v izpodbijanih, a nespremenjenih delih potrdi sodba sodišča prve stopnje.

III. Tožena stranka je dolžna v roku 15 dni od prejema te sodbe povrniti tožeči stranki 854,00 EUR stroškov pritožbenega postopka, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.

1Sodišče prve stopnje je dovolilo objektivno spremembo tožbe (sklep pod točko I).

2S sodbo je toženi stranki naložilo v plačilo še 27.654,00 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 21. 8. 2013 naprej za nepremoženjsko škodo ter za premoženjsko škodo: 2.592,75 EUR (za tujo pomoč), 184,40 EUR (za stroške zdravljenja), 39,21 EUR (za prevozne stroške), 5.062,43 EUR (za izgubo na zaslužku iz rednega delovnega razmerja), vse z zakonskimi zamudnimi obrestmi od posameznih v točki II navedenih zneskov, ter pravdne stroške v višini 3.756,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (točka IV izreka). Za premoženjsko škodo zaradi izgube na zaslužku iz rednega delovnega razmerja je odločilo, da mora tožena stranka od dosojenega zneska plačati tudi vse prispevke (za pokojninsko in invalidsko zavarovanje) in plačati akontacijo dohodnine.

3V presežku je tožbeni zahtevek zavrnilo (točka III izreka).

4Pritožbo vlagata obe pravdni stranki.

5Tožeča stranka sodbo izpodbija v zavrnilnem delu iz vseh zakonsko dopustnih pritožbenih razlogov in zaradi kršitve tožnikovih ustavnih pravic. Predlaga razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje sodišču prve stopnje, ali spremembo z ugoditvijo tudi v zavrnilnem delu. Navaja, da v sodbi ni obrazloženo, zakaj je tožniku prisojena določena višina odškodnine glede na njegove individualne značilnosti in glede na primerjavo s podobnimi primeri iz sodne prakse. Prav tako ni jasnih razlogov o tem, ali in koliko bodoče škode je upoštevano v prisojenem znesku. Zaradi teh pomanjkljivosti je sodba obremenjena z absolutno bistveno kršitvijo določb pravdnega postopka po 14. točki drugega odstavka 339. člena ZPP¹ in s kršitvami ustavnih pravic. Glede nepremoženjske škode je zmotno ugotovljeno dejansko stanje in napačno uporabljeno materialno pravo, ker je dosojena odškodnina prenizka. Zavzema se za zvišanje v okviru postavljenega zahtevka, opozarja na ugotovljeni obseg škode po posameznih oblikah, trajanje tožnikovih bolečin, bodočo škodo ter se pri posameznih oblikah škode sklicuje na primere iz sodne prakse z višjimi odškodninami. Glede premoženjske škode izpodbija odločitev o povračilu zaradi tuje pomoči v delu, ki se nanaša na zahtevek v času hospitalizacije. V obdobju petih mesecev in dvanajstih dni, kolikor je trajalo tožnikovo zdravljenje, so poleg medicinskega osebja zanj skrbeli tudi njegovi družinski člani vsaj eno uro na dan. Materialno zmotno in brez opore v sodni praksi je naziranje sodišča, da mora biti tuja pomoč medicinsko indicirana. Dejansko in pravno zmotna ter pomanjkljivo obrazložena je odločitev o zavrnitvi zahtevka za plačilo škode zaradi izgube dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja popoldanskega dela za čas od 6. 4. 2010 do 31. 8. 2013 (25.916,00 EUR) ter za plačevanje mesečne rente v znesku 632,00 EUR mesečno. Odločitev je napačno oprta zgolj na izpovedbo T. T. Tožnikova izpovedba in izpovedbi prič V. V. ter B. B. so zmotno ocenjene. Priči sta v celoti potrdili višino zaslužka, ki ga je tožeča stranka vtoževala kot letni zaslužek s popoldanskim delom v letih 2008 in 2009.

6Tožena stranka na pritožbo tožeče stranke ni odgovorila.

7Tožena stranka izpodbija sodbo le zaradi naložene obveze, da od dosojenega zneska premoženjske škode 5.062,43 EUR zaradi izgube na zaslužku iz delovnega razmerja plača tudi vse prispevke za pokojninsko in invalidsko zavarovanje ter akontacijo dohodnine. Uveljavlja vse zakonsko dopustne pritožbene razloge. Predlaga spremembo sodbe z zavrnitvijo tožbenega zahtevka v tem delu s stroškovno posledico. Podrejeno se zavzema za razveljavitev zadeve in ponovno odločanje sodišča prve stopnje. Zahteva pritožbene stroške. Meni, da prispevkov ni dolžna odvajati, pač pa le akontacijo dohodnine iz naslova odškodnine za izgubljeni dohodek, ker sama ni tožnikov delodajalec. Podlaga za njeno izplačilo je zavarovalna pogodba.

8Tožeča stranka je odgovorila na pritožbo tožene stranke. Opozarja, da je odločitev pravilna in skladna s sodno prakso. V primeru neplačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje tožnik ne bi bil v celoti poplačan. Prikrajšan bi bil pri višini pokojnine, ko bo upokojen. Plačilo prispevkov temelji na predpisih odškodninskega prava in ne na Zakonu o prispevkih za socialno varnost. Predlaga zavrnitev pritožbe in potrditev izpodbijane sodbe ter priglaša stroške z odgovorom na pritožbo.

9Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba tožene stranke pa ni utemeljena.

10Tožnik vtožuje denarno odškodnino za nematerialno in materialno škodo iz škodnega dogodka z dne 6. 4. 2010. Kot voznik kolesa z motorjem se je zelo hudo telesno poškodoval v prometni nesreči, za katero je trdil, da jo je povzročila voznica osebnega vozila, ki je bilo obveznostno zavarovano pri toženi stranki. Na podlagi sporazuma pravdnih strank, da je odgovornost zavarovanke tožene stranke za prometno nezgodo in tožniku nastalo škodo 65%, soodgovornost tožnika pa 35%, je sodišče prve stopnje navedeno razmerje upoštevalo pri odločanju o višini nepremoženjske in premoženjske škode. Tudi v pritožbenem postopku razmerje odgovornosti pravdnih strank ni več sporno.

11Ob nezgodi šestindvajsetletni trgovec je po ugotovitvah sodišča prve stopnje utrpel zelo hude telesne poškodbe, ki po skupnem učinku sodijo v V. skupino po Fisherjevi klasifikaciji (odprt zlom četrte in pete dlančnice desne roke I. stopnje, izpah zapestno-dlančničnega sklepa tretje dlančnice desne roke, zlom - poko čolničaste in trapezaste kosti desnega zapestja, zdrobljen zlom telesa desne stegnenice, zdrobljen zlom desne golenice v predelu obeh grč kolena, ki je segal v kolenski sklep in zlom telesa desne golenice, zlom desne mečnice, zlom pod glavico pete stopalnice desnega stopala, udarnino in odrgnino desne strani medenice, odrgnine po desni goleni in gležnju, okvaro nitja preonealnega intibialnega živca desno; točka 9 sodbe). Njihov obseg za pritožnici ni sporen. Tožeča stranka očita sodišču pomanjkljivo obrazložitev, napačno ugotovitev dejanskega stanja o škodi in prenizko dosojeno odškodnino za nepremoženjsko škodo v celoti in po posameznih oblikah škode.

12Očitek nezadostne obrazloženosti glede načela individualizacije in objektivne pogojenosti odškodnine ter glede bodoče škode je neutemeljen. Sodišče prve stopnje je jasno obrazložilo, na podlagi katerih dokazov je ugotovilo obseg škode (točka 8 sodbe) in na podlagi katerih materialnopravnih izhodišč je dosodilo odškodnino (179. člen OZ² v točki 7 sodbe). V okviru podane trditvene podlage tožeče stranke in na podlagi izvedeniškega mnenja, medicinske dokumentacije ter zaslišanje tožnika je natančno obrazložilo obseg škode po posameznih oblikah škode, vključno s pričakovano bodočo škodo. Jasni in dovolj razumljivi razlogi o njej glede telesnih bolečin in zmanjšanja življenjskih aktivnosti so v točki 10 in 13 sodbe. Pri vsaki obliki škode je natančno obrazložilo, katere individualno ugotovljene okoliščine tožnika je upoštevalo pri odmeri odškodnine in podalo materialnopravni zaključek o višini pravičnega zneska odškodnine. Drži, da ni navedlo primerjave z drugimi primeri iz sodne prakse. Ob javno dostopnih računalniških in knjižnih bazah sodne prakse je sprejeto odločitev kljub temu mogoče vsebinsko preizkusiti. Zato zgolj taka obrazložitvena pomanjkljivost še ne predstavlja kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP in zatrjevanih kršitev ustavnih pravic tožnika. Taka so tudi stališča v sodni praksi.³

13Pritožbeno sodišče v celoti pritrjuje dejanskim ugotovitvam sodišča prve stopnje o obsegu, stopnji in trajanju telesnih bolečin, strahu, duševnih bolečin zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti in skaženosti. Oprte so na pravilno ocenjeno dokazno gradivo (izvedeniško mnenje, medicinska dokumentacija, zaslišanje tožnika). Pritožba jih v bistvenem povzema. Zato je pritožbeni očitek o nepravilno ugotovljenem dejanskem stanju nerazumljiv in neutemeljen.

14Odmera odškodnine za nepremoženjsko škodo je stvar materialnega prava. Na njegovo pravilno uporabo mora paziti pritožbeno sodišče tudi po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Upoštevati je treba merila iz 179. in 182. člena OZ. Gre za načelo individualizacije in načelo objektivne pogojenosti višine odškodnine. Pri prvem je treba upoštevati konkretne okoliščine posameznega oškodovanca in mu glede na intenzivnost in trajanje duševnih bolečin ter strahu s prisojeno odškodnino nameniti pravično zadoščenje, ki naj omili njegove bolečine. Po drugi strani je treba upoštevati objektivno merilo: razmerje med manjšimi, večjimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje oziroma primerjavo z odškodninami, kot jo dosojajo sodišča za primerljivo škodo. Načelo objektivizacije, ki odraža ustavni jamstvi o enakosti pred zakonom in o enakem varstvu pravic (14. in 22. člen Ustave RS), je torej namenjeno vzpostavljanju sorazmerne enakosti med več osebami glede na težo primera.

15Dosojena odškodnina je v primerjavi s podobnimi primeri iz sodne prakse in upoštevaje posebne okoliščine tožnika kot oškodovanca prenizka. Za primerljive primere zelo hudih poškodb iz V. skupine po Fisherjevi kvalifikaciji sodišča dosojajo oškodovancem od 20 do 240 povprečnih neto plač v RS oziroma povprečno 117 povprečnih neto plač.⁴ Sodišče je tožniku (upoštevaje 100% temelj) s skupno odmerjenim zneskom 94.800,00 EUR namenilo 90 povprečnih neto plač,⁵ kar je sicer znotraj navedenega okvira. Vendar je nižja kot odškodnine za oškodovance iz njegove starostne kategorije. Z vpogledom v računalniško bazo VS - NEGM je pritožbeno sodišče ugotovilo, da so bile oškodovancem v starostni skupni od 20 do 35 let dosojene odškodnine - okoli 110 povprečnih plač.⁶ Dosojeno odškodnino v celoti in po posameznih oblikah škode je bilo treba zvišati, kot bo pojasnjeno v nadaljevanju.

16Od zahtevanih 40.000,00 EUR za telesne bolečine je sodišče tožniku dosodilo 32,000,00 EUR, upoštevaje ugotovljeni delež sokrivde 20.800,00 EUR.

17Obseg telesnih bolečin in nevšečnosti, ki so spremljale zdravljenje, je ugotovljen v točki 10 sodbe. Zdravljenje je bilo dolgotrajno. V ožjem smislu je trajalo skoraj dve leti (od 6. 4. 2010 do 30. 3. 2012), v širšem smislu dobri dve leti in pol (do 25. 10. 2012, ko je bila podana ocena invalidnosti invalidske komisije). Pričakovano je bodoče zdravljenje z možnimi nadaljnjimi operativnimi posegi zaradi kroničnega osteomielitisa, vgradnje kolenske proteze in okvare sklepnih struktur hrustanca. Ugotovljeno je dolgotrajno bolečinsko obdobje (štiri mesece hudih bolečin, pet mesecev srednje hudih bolečin, štiri mesece blagih pretežno stalnih bolečin) in gotove bodoče bolečine. Tožnik ima še vedno občasne blage bolečine, ki mu bodo ostale ves čas tudi v prihodnje. Ob nesreči je bil star šestindvajset let, danes je star štiriintrideset let. Pritožba upravičeno opozarja na dolgotrajnost bodočih bolečin, saj ga bodo spremljale pretežni del življenja. Zdravljenje so spremljale zelo hude in zanj obremenjujoče nevšečnosti (hospitalizacija štiri mesece in deset dni - od tega deset dni na intenzivni negi, sedem operacij - šest v splošni anesteziji in ena v lokalni anasteziji, sedemkrat odstranjevanje šivov, dvakrat odstranjevanje žice, 350 x prevezi, trimesečno ležanje v postelji, en mesec vstavljen kateter, šest litrov transfuzije krvi, 1500 ml transfuzije krvne plazme, antibiotiki, zdravila proti strjevanju krvi, 80 x injekcije, štiri mesece jemanja opioidnih zdravil proti bolečinam, šest mesecev jemanja nesteroidnih zdravil proti bolečinam, 97 x rentgensko slikanje, 2 x kompjuterska tomografija, 2 x elektromiografska preiskava, 28 specialističnih pregledov, 32 obiskov osebnega zdravnika, izvajanje fizioterapije: en mesec in pol stacionarno in 40 x ambulantno, štiri mesece plastična opornica za desno stopalo, eno leto opornica za desno koleno, eno leto elastična nogavica, dva meseca v invalidskem vozičku, dva meseca uporaba invalidskega vozička ter podlahtnih bergel, devet mesecev uporaba dveh bergel, tri mesece uporaba ene bergle, občasno še zdaj). Ob takih dejanskih ugotovitvah, ki jih tudi pritožba v bistvenem povzema, je po presoji pritožbenega sodišča primerna odškodnina za tovrstno škodo v višini 35.000,00 EUR, glede na 65% odgovornost tožene stranke 22.750,00 EUR. V tem obsegu je pritožbi ugodilo, v presežku jo je zavrnilo. Kljub pričakovani dolgotrajnosti telesnih bolečin te zdaj po intenzivnosti ostajajo na ravni blagih bolečin in se pojavljajo občasno in ne več stalno. Zato je po mnenju pritožbenega sodišča zvišana odškodnina primerna in zadostna.

18Od zahtevanih 60.000,00 EUR za duševne bolečine zaradi zmanjšanja življenjskih aktivnosti je sodišče tožniku dosodilo 53.000,00 EUR (34.450,00 EUR glede na 65% odgovornost tožene stranke).

19Pritožnik se utemeljeno zavzema za zvišanje tudi v tem delu. Poškodovan je bil pri šestindvajsetih letih, ko je bil na vrhuncu svojih življenjskih in delovnih moči. Redno je bil zaposlen kot trgovec, občasno je opravljal popoldansko delo (polaganje keramike in podobna obrtniška dela) ter opravljal domača fizična dela. V prostem času je vozil motor in se ukvarjal z rekreacijo (izleti v hribe, kolesarjenje). Poškodba je po ugotovitvah sodišča prve stopnje njegovo življenje bistveno spremenila in ga znatno prikrajšala pri vseh aktivnostih, s katerimi se je ukvarjal pred njo. Kot invalid III. kategorije je izgubil svoje poklicno delo in službo pri dotedanjem delodajalcu, ker mu ni mogel zagotoviti dela, ustreznega njegovi preostali delovni zmožnosti. Zaradi funkcionalnih trajnih posledic (zavrta gibljivost desnega kolena lažje stopnje, lažja nestabilnost v stranski smeri, zavrt upogib stopala navzgor) je nesposoben za tek, poskoke, močno zmanjšano sposoben za hojo po neravnem terenu, za hojo navkreber in zlasti navzdol, za hojo po stopnicah, podestih, odrih, lestvah. Močno je zmanjšano sposoben za daljšo hojo po neravnem terenu, počepanje, poklepanje, hitro menjavo smeri hoje, pa tudi za dvigovanje bremen, težjih od 8 kg iz napol čepečega položaja in globokega predklona. Zato ne more več opravljati poklicnega niti popoldanskega dela, pa tudi ne fizičnih del doma, ki jih je opravljal prej (npr. dela okoli hiše, priprava drv za kurjavo ipd.). S štiriurnim delavnikom se je uspel zaposliti kot komercialist, kar lahko opravlja sede. Praktično v celoti so zmanjšane njegove zmožnosti za izvajanje športnih in rekreativnih aktivnosti, saj je nesposoben za smučanje, za izlete v hribe, zmanjšano sposoben za vožnjo s kolesom in za družabne aktivnosti. Moten je tudi pri vožnji avtomobila.

20Sodišče prve stopnje je sicer upoštevalo, da mu je ostalo več trajnih anatomskih posledic (ugotovitve na strani 18 sodbe). Poleg zaraslih zlomov poškodovanih kosti, neravnine na sklepni površini golenice in defektov hrustanca je upoštevna še prisotnost osteosintetskega materiala v telesu (žebelj v kostnem kanalu stegnenice z zaklepnimi vijaki ter plošče in številni vijaki v desni golenici) in kronično vnetje kostnine v desni goleni. Slednje onemogoča odstranitev osteosintetskega materiala iz kostnine, kar bi sicer tožnikovo stanje lahko izboljšalo. Rizična je tudi vgraditev totalne proteze za desno koleno, ki bi lahko izboljšala funkcionalnost desnega kolena. Po mnenju izvedenca je tožničino stanje zato le pogojno dokončno. Ni mogoče z gotovostjo predvideti, ali bo prišlo do nadaljnjih hujših posledic. Prisotno vnetje z iztokom iz fistule tožnika vsakodnevno močno obremenjuje, saj zahteva trajno oskrbo (previjanje). Zaradi vnetja so pričakovani tudi bodoči posegi.

21Upoštevaje tako ugotovljeno tožnikovo stanje in njegovo mladost ob nezgodi je sodišče prve stopnje premajhno pozornost posvetilo trajanju duševnih bolečin, ki ga bodo spremljale do konca življenja. Zato je bilo treba dosojeno odškodnino zvišati na zahtevanih 60.000,00 EUR, kar ob upoštevanju 65% odgovornosti tožene stranke za tožnikovo škodo znaša 39.000,00 EUR.

22Za strah je sodišče tožniku dosodilo 4.200,00 EUR (glede na 65% odgovornosti tožene stranke 2.730,00 EUR) od zahtevanih 10.000,00 EUR. Pritožba opozarja na višje dosojene zneske v sodni praksi (II Ips 91/2008, II Ips 258/2010) in na resen in hud tožnikov strah, da mu bodo amputirali nogo. O njem se je tudi sodišče zanesljivo prepričalo s tožnikovim zaslišanjem. Tudi po mnenju izvedenca je tožnik ob nesreči, med prevozom v bolnišnico, pred pregledom in pred operativnimi posegi trpel hud strah v skupnem trajanju 14 dni. Izvedenec je potrdil, da se je tožnik dva meseca utemeljeno hudo bal, da bo izgubil golen. Eno leto je nato trpel strah srednje hude intenzitete, nadaljnjega pol leta blagi strah, nato je strah izzvenel. Pritožbeno sodišče pritrjuje pritožniku, da je v obravnavanem primeru primerna odškodnina za strah 7.000,00 EUR, kar je primerljivo s podobnimi primeri iz sodne prakse.⁷ Upoštevaje 65% odgovornost tožene stranke za tožnikovo škodo je upravičen do plačila 4.450,00 EUR. V presežku je njegov zahtevek pravilno zavrnjen.

23Tudi za skaženost je uveljavljal 10.000,00 EUR, dosojeno mu je bilo 5.600,00 EUR oziroma glede na sokrivdo 3.640,00 EUR. Pritožnik izpostavlja višje primerljive odškodnine v sodni praksi (II Ips 258/2010). Izpostavlja tožnikovo duševno trpljenje zaradi ugotovljene telesne spremenjenosti in opazne šepajoče hoje.

24Zaradi ugotovljene in z večje razdalje vidne obsežne brazgotine, razbarvanja kože na desne goleni, otečene desne noge in opazne lažje šepajoče hoje je podana skaženost lažje do srednje stopnje, zaradi česar tožnik trpi duševne bolečine. Ugotovljene okoliščine na strani tožnika dopuščajo zvišanje na 7.000,00 EUR (oziroma na 4.450,00 EUR glede na ugotovljeno odgovornost tožene stranke), kar je primerljivo s primeri iz sodne prakse.⁸ V tem obsegu je pritožbi ugodeno, v presežku pa je tožbeni zahtevek tudi za to obliko škode pravilno zavrnjen kot pretiran.

25Za celotno nepremoženjsko škodo je po presoji pritožbenega sodišča primerna in pravična odškodnina v višini 109.000,00 EUR in tožnik upravičen do izplačila 7.850,00 EUR glede na ugotovljeni delež odgovornosti tožene stranke. Navedena zvišana odškodnina v času sojenja predstavlja 103 povprečne neto plače in je po mnenju pritožbenega sodišča primerno objektivizirana.⁹ V presežku je pritožba neutemeljena, saj je tožbeni zahtevek kot pretiran pravilno zavrnjen.

26Pritožba ne izpodbija ugotovitev sodišča prve stopnje o že plačanih zneskih na račun nepremoženjske škode in valorizacije (točka 15 sodbe). Zato je pritožbeno sodišče pri spremembi sodbe upoštevalo, da je tožena stranka tožniku že izplačala skupno 33.966,00 EUR. Od dosojenega zvišanega zneska 70.850,00 EUR je treba torej odšteti valorizirano vrednost dosedanjih izplačil (33.966,00 EUR). Tožena stranka mora tožeči stranki izplačati še 36.884,00 EUR namesto prvotno dosojenega zneska 27.654,00 EUR (sprememba sodbe na podlagi 5. alineje 358. člena ZPP).

27Tožeča stranka nadalje izpodbija dosojeno odškodnino za tujo pomoč. Vztraja, da je tožnik tudi v času hospitalizacije nujno potreboval pomoč svojcev (pet mesecev in dvanajst dni po eno uro na dan), češ da medicinsko osebje zaradi obsega dela in števila pacientov pomoči ni moglo nuditi.

28Če oškodovanec potrebuje tujo pomoč, izdatek zanjo predstavlja oškodovančevo škodo, nudenje pomoč pa način popravljanja škode.¹⁰ V obravnavanem primeru je sodišče na podlagi izvedeniškega mnenja ugotovilo, da je bila tožniku v času hospitalizacije vsa potrebna tuja pomoč zagotovljena s strani bolnišničnega osebja. Teh ugotovitev pritožnik ne na prvi stopnji ne v pritožbi z ničemer ne omaje. Nasprotnih dokazov, da mu nega ni bila v zadostni meri zagotovljena s strani bolnišničnega negovalnega osebja, kot trdi v pritožbi, ni ponudil. Prav tako ni dokazal (npr. z zaslišanjem svojcev), da mu bi bila dodatna nega s strani svojcev dejansko nudena. Tudi če so jo svojci res izvajali, mu je bila po ugotovitvah sodišča sicer v oporo in zanj koristna. Vendar taka dodatna nega presega pravnorelevantno (običajno potrebno) pomoč. Čeprav je bila zanj koristna, ne predstavlja škode, ki bi bila v pravorelevantni vzročni zvezi z obravnavanim škodnim dogodkom in ki bi dopuščala, da se jo naloži v plačilo odgovorni osebi za škodni dogodek. Tožbeni zahtevek je v tem delu pravilno zavrnjen.

29Pravilna je tudi izpodbijana odločitev glede premoženjske škode zaradi izgube dohodka zaradi nezmožnosti opravljanja popoldanskega dela za čas od 6. 4. 2010 do 31. 8. 2013 (za 25.916,00 EUR) in za mesečno rento v znesku 632,00 EUR.

30Škoda zaradi izgubljenega zaslužka je bodoča škoda glede na čas nastanka škodnega dogodka. O odškodnini za škodo in za plačilo rente je treba odločati na podlagi predvidevanj o normalnem teku stvari, gledano s perspektive škodnega dogodka (tretji odstavek 186. člena OZ in tretji odstavek 174. člena OZ).

31Pritožbeno sodišče pritrjuje dokazni oceni in ugotovitvam sodišča prve stopnje v točki 23. sodbe, da tožnik ni uspel dokazati, da bi poleg redne zaposlitve in tam doseženih dohodkov, pred škodnim dogodkom ustvarjal mesečne dodatne zaslužke s stalnim, kontinuiranim popoldanskim delom v višini 632,00 EUR mesečno. Da je šlo kvečjemu za občasne dohodke in občasne zaslužke, se je zanesljivo prepričalo z zaslišanjem prič. Nekatere od njih so v celoti ovrgle tožnikove trditve. Prepričljivo je pojasnilo, zakaj ni verjelo tožniku. Njegova izpovedba je bila povsem neskladna že z njegovimi navedbami, priče je niso v celoti potrdile, drugih dokazov o rednih mesečnih prejemkih pa ni ponudil. Ker tožnik ni uspel dokazati, da bi ob rednem delovnem razmerju po običajnem teku stvari glede na dotedanje občasno popoldansko delo mesečno prejemal vtoževane dohodke, je tožbeni zahtevek pravilno in dovolj obrazloženo zavrnjen. Pritožbo tožeče stranke je bilo treba tudi v tem delu zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

32Tožena stranka izpodbija sodbo le glede plačila prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje od dosojenega zneska premoženjske škode zaradi izgube na zaslužku iz rednega delovnega razmerja.

33Sprejeta odločitev, pojasnjena na strani 25 sodbe, je pravilna. Zmotno je pritožbeno naziranje, da toženka kot zavarovalnica ni dolžna plačati prispevkov po Zakonu o prispevkih za socialno varnost, ker ni tožnikova delodajalka. ZPSV ureja obračunavanje in plačevanje prispevkov od prejemkov iz delovnega razmerja. Tožbeni zahtevek pa ni zahtevek za plačilo prejemkov iz delovnega razmerja, pač pa odškodninski - zaradi izgubljenega dohodka iz delovnega razmerja. Odškodnina mora biti taka, da tožniku zagotovi enak premoženjski položaj, kakršen bi bil, če ne bi bilo škodnega dogodka. Tožnik je upravičen do popolne odškodnine (169. člen OZ). V primeru izgubljene plače je enak premoženjski položaj tožniku zagotovljen le, če odgovorna oseba za njegovo škodo poleg neto izgubljene plače povrne tudi prispevke, ki se obračunavajo od plač oseb, ki so v delovnem razmerju v RS. Taka je ustaljena sodna praksa,¹¹ ki jo je sodišče prve stopnje pravilno upoštevalo. Pritožbo tožene stranke je bilo treba kot neutemeljeno zavrniti in v izpodbijanem delu potrditi sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

34Zaradi spremembe tožbe je bilo treba spremeniti odločitev o stroških (drugi odstavek 165. člena ZPP).

35Po spremenjeni odločitvi v pritožbenem postopku znaša uspeh tožeče stranke v pravdi 78%, uspeh tožene 22%. V takšnem razmerju sta upravičeni do povračila pravdnih stroškov (drugi odstavek 154. člena ZPP). Odmere pravdnih stroškov, kot jo je sprejelo sodišče prve stopnje, pravdni stranki ne izpodbijata. Sprejema jo tudi pritožbeno sodišče. Stroški tožeče stranke so odmerjeni na list. št. 281. Upoštevaje ZOdvT¹² znašajo 6.798,92 EUR. Tožeča stranka je glede na doseženi 78% uspeh v pravdi upravičena do povračila 5.303,15 EUR. Tožena stranka je od odmerjenih stroškov 621,17 EUR (list. št. 282 spisa) glede na svoj 22% uspeh upravičena do povračila 136,65 EUR. Po medsebojnem pobotu mora tožena stranka povrniti tožnici 5.166,50 EUR pravdnih stroškov na prvi stopnji, namesto prvotno dosojenih 3.756,46 EUR.

36Odločitev o pritožbenih stroških temelji na prvem odstavku 165. člena ZPP v zvezi z drugim odstavkom 154. člena istega zakona. Pritožbeni uspeh tožeče stranke je 12% glede na še sporne in v pritožbi zvišane zneske. Njeni pritožbeni stroški so odmerjeni na list. št. 324 spisa. Obsegajo potrebne odvetniške stroške in stroške sodne takse. Ker tožena stranka s pritožbo ni uspela, do povračila svojih stroškov s pritožbo ni upravičena. Tožeči stranki pa mora povrniti 402,00 EUR stroškov za pritožbo in 452,00 EUR stroškov za odgovor na pritožbo. Slednji so odmerjeni na list. št. 337 a spisa. Skupno mora tožena stranka povrniti tožeči stranki 854,00 EUR stroškov pritožbenega postopka v petnajstih dneh po prejemu te sodbe, v primeru zamude s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku paricijskega roka do plačila.¹³

¹ Zakon o pravdnem postopku, Ur. l. RS, št. 26/1999 s spremembami.
² Obligacijski zakonik, Uradni list RS, št. 83/2001 s spremembami.
³ VSRS II Ips 195/2015 z dne 14. 4. 2016, točki 13 in 14.
⁴ Jadek Pensa, D., v: Denarna odškodnina za nepremoženjsko škodo, GV Založba 2001, str. 761.
⁵ Marec 2017: 1.055,85 EUR, Ur. l. RS, št. 27/2017..
⁶ Primerjaj II Ips 281/2014, II Ips 694/2014, II Ips 791/2006, II Ips 141/2011 in II Ips 443/2007.
⁷ Primerjaj II Ips 141/2011.
⁸ II Ips 141/2011 in II Ips 258/2010.
⁹ Primerjaj npr. II Ips 791/2006.
¹⁰ Primerjaj II Ips 251/2014.
¹¹ II Ips 373/2014.
¹² Zakon o odvetniški tarifi, Ur. l. RS, št. 87/08 s spremembami, ki se uporablja v tem postopku.
¹³ Načelno pravno mnenje, Občna seja VSS 13. 12. 2006, Pravna mnenja 1/2006, str. 7.