VSL sodba in sklep II Cp 1440/2011

I. Pritožba tožene stranke zoper sodbo se zavrne in se v izpodbijanem delu (1. točka izreka) potrdi sodba sodišča prve stopnje.

II. Pritožbi tožeče stranke zoper sklep se delno ugodi in se sklep sodišča prve stopnje spremeni tako, da mora tožena stranka v 15 dneh od vročitve te odločbe povrniti tožeči stranki še 536,05 EUR stroškov prvostopenjskega postopka z zakonskimi zamudnimi obrestmi, ki tečejo od prvega naslednjega dne po izteku roka za izpolnitev obveznosti, določenega v tej točki izreka, do plačila.

III. Sicer se pritožba tožeče stranke in v celoti pritožba tožene stranke zoper sklep zavrneta in se v nespremenjenem delu potrdi sklep sodišča prve stopnje.

IV. Pravdni stranki krijeta sami svoje stroške pritožbenega postopka.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženki naložilo, da mora tožnici plačati 2.845,08 EUR odškodnine z zakonskimi zamudnimi obrestmi, in sicer od zneska 2.790,00 EUR od 21.1.2005 dalje in od zneska 55,08 EUR od 29.10.2004 dalje. Tožbeni zahtevek za preostalih 567,32 EUR odškodnine z obrestmi je zavrnilo. Naknadno je z izpodbijanim sklepom toženko zavezalo še k povrnitvi tožničinih pravdnih stroškov v znesku 1.750,44 EUR z obrestmi.

2Zoper sodbo se je pritožila toženka, zoper sklep pa obe pravdni stranki.

3Toženka v pritožbi zoper sodbo očita sodišču prve stopnje zmotno uporabo materialnega prava. Vztraja, da je šlo za fingirano nezgodo. Tožnica bi zato morala dokazati, da je nezgoda nastala na način, kot ga zatrjuje. Oba izvedenca cestnoprometne stroke sta potrdila, da se poškodbe na udeleženih vozilih ne ujemajo z zatrjevanim potekom nezgode. Dopustila sta sicer možnost rahlega kontakta med voziloma, kar pa ne zadošča za toženkino odškodninsko odgovornost. Nesprejemljiva je zahteva sodišča, ki toženki nalaga breme dokazovanja, da so se udeleženci nezgode vnaprej dogovorili za fingiranje nezgode. Podrejeno se toženka pritožuje tudi zoper višino prisojene odškodnine za telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem. Tožnica o njihovi intenziteti in trajanju ni izpovedala skoraj ničesar. Tudi glede na izvid in mnenje izvedenke o tej škodi je odškodnina previsoka in neskladna z obstoječo sodno prakso. Toženka zato predlaga, naj pritožbeno sodišče izpodbijano sodbo spremeni in tožbeni zahtevek v celoti zavrne. Ker je odločitev o glavni stvari po njenem napačna, izpodbija tudi sklep o stroških postopka. Predlaga, naj ga pritožbeno sodišče spremeni in tožnici naloži povrnitev vseh pravdnih stroškov, podrejeno pa predlaga njegovo razveljavitev in vrnitev zadeve v ponovno odločanje.

4Tožnica v pritožbi zoper sklep uveljavlja vse zakonske pritožbene razloge. Sodišče prve stopnje je pri vrednotenju uspeha pravdnih strank v postopku upoštevalo dve fazi postopka, in sicer do izdaje prve sodbe ter posebej uspeh in stroške po izdaji prve sodbe. Po tožničinem mnenju je takšna presoja zgrešena. Sodišče bi moralo upoštevati uspeh ločeno po temelju in po višini. Velik del postopka je bil namreč namenjen prav dokazovanju temelja toženkine odškodninske odgovornosti. Ob takšnem izhodišču je delež tožničinega uspeha v pravdi višji od ugotovljenega. Tožnica, ki odmeri stroškov za posamezna procesna dejanja ne oporeka, bi bila tako upravičena še do povračila nadaljnjih pravdnih stroškov v znesku 1.095,93 EUR.

5Tožnica je odgovorila na obe toženkini pritožbi in predlaga njuno zavrnitev. Sklicuje se na vmesno sodbo II Cp 2366/2010 z dne 13.10.2010, s katero je bilo pravnomočno odločeno o istem historičnem dogodku.

6Delno je utemeljena samo tožničina pritožba zoper sklep, medtem ko toženkini pritožbi nista utemeljeni.

O pritožbi zoper sodbo:

7Sodišče prve stopnje je pravilno uporabilo materialno pravo, tako pri presoji podlage tožničine odškodninske terjatve kot pri presoji njene višine. Iz dejanskih ugotovitev izpodbijane sodbe je mogoče povzeti, da je bila tožnica sopotnica v vozilu toženkinega zavarovanca, ki je trčilo v drugo vozilo, tožnica pa se je pri tem poškodovala. Dejstvo, da je med voziloma prišlo do trčenja, v pritožbenem postopku očitno ni več sporno, pač pa toženka še vedno dvomi o tem, ali je bil trk dovolj močan, da je lahko povzročil tožničine poškodbe, ki jih izkazuje njena zdravstvena dokumentacija. Sodišče prve stopnje bi moralo v ponovljenem postopku ugotoviti, kakšne sile (pospeški oziroma pojemki) so pri trčenju delovale na tožničino telo, vendar izvedenca cestnoprometne stroke na to vprašanje nista mogla zanesljivo odgovoriti, medtem ko je izvedenka medicinske stroke pojasnila, da poškodba ni odvisna le od jakosti trka, ampak tudi od telesne strukture posameznika; ker je tožnica gracilne postave in ima daljši vrat, je za zvin vratne hrbtenice zadoščala manjša sila kot pri osebi močnejše postave s kratkim vratom. Toženkini pomisleki o vzročni zvezi med obravnavano prometno nezgodo in tožničino škodo so torej odveč. Zdravnik je tožnico pregledal približno tri ure po poškodbi. Njegova diagnoza pa ni temeljila le na tožničini anamnezi, ampak tudi na opravljenih preiskavah, ki so pokazale napetost mišic, značilno za zvin vratne hrbtenice. Tožnici je tako uspelo dokazati, da se je poškodovala v obravnavani prometni nezgodi, toženka pa nasprotnega dokaza o kakšnem drugem vzroku za tožničino poškodbo ni ponudila.

8Toženka se torej neutemeljeno upira svoji pasivni legitimaciji. Za škodo, ki jo je tožnica utrpela kot sopotnica v vozilu njenega zavarovanca, odgovarja objektivno na podlagi 965. člena Obligacijskega zakonika (1) (v nadaljevanju: OZ). V takem primeru ima zavarovalnica nasproti oškodovancu le tiste ugovore, ki jih ima zavarovanec, ne pa tudi ugovorov, ki bi jih imela sama proti zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi ali zavarovalnih pogojih; če je zavarovalnica oškodovancu poravnala škodo, pa ima v določenih primerih pravico uveljavljati povračilo izplačanega zneska od svojega zavarovanca, med drugim tudi takrat, ko je ta škodo povzročil namenoma (5. točka 3. odstavka 7. člena Zakona o obveznih zavarovanjih v prometu (2)). Potemtakem je brez pomena toženkino pritožbeno vztrajanje, da je šlo za fingirano nezgodo. Ovadbo v zvezi s tem je pristojni tožilec zavrgel. Predvsem pa se toženka, tudi če bi se voznika res vnaprej dogovorila za trčenje, na to dejstvo v razmerju do tožnice ne bi mogla uspešno sklicevati, razen če bi ji uspelo dokazati, da je tudi tožnica sodelovala pri dogovoru oz. pri prirejanju nezgode. Samo v tem primeru bi bilo mogoče tožnici očitati, da je sama privolila v svojo škodo, kar po 1. odstavku 140. člena OZ izključuje odškodninsko odgovornost. Toženka v pravdi morebitne tožničine udeležbe pri prirejanju nezgode ni ne zatrjevala, niti poskušala dokazati. Brez podlage je zato pritožbeni očitek, da gre za prehudo dokazno breme. Materialnopravno zgrešeno pa je tudi pritožbeno stališče, ki se zavzema za prevalitev dokaznega bremena na oškodovanca, kadar zavarovalnica uveljavlja ugovor fingirane nezgode. Tožnici ni bilo treba dokazovati, da je bil potek obravnavane nezgode prav tak, kot sta izpovedovala udeležena voznika, zaslišana kot priči. Tožnica je svojemu dokaznemu bremenu zadostila že, ko je dokazala, da je bila sopotnica v enem od vozil in da se je pri njunem trku poškodovala. Toženki s sklicevanjem na ugotovljene poškodbe vozil in razhajanja izvedencev prometne stroke o jakosti trka tožničinih dokazov ni uspelo ovreči. Sodišče prve stopnje je zato pravilno zaključilo, da toženka odgovarja za tožničino škodo.

9Tudi pri odmeri odškodnine za tožničine telesne bolečine in nevšečnosti med zdravljenjem je pravilno uporabilo materialno pravo. Znesek 2.700,00 EUR, s katerim je ovrednotilo to tožničino škodo, predstavlja pravično zadoščenje za tožničino trpljenje, upoštevaje ugotovljene okoliščine primera, zlasti naravo in težo tožničine poškodbe, potek njenega zdravljenja ter stopnjo in trajanje prestanih telesnih bolečin. O teh se je sodišče lahko prepričalo na podlagi izvida in mnenja izvedenke medicinske stroke, s katerim je preverilo tožničino izpoved. Tožnica je po ugotovitvah izvedenke poleg hudih (en dan) in srednje hudih bolečin (dva do tri tedne) trpela tudi lahke bolečine, ki pa niso trajale samo dva tedna, kot navaja toženka v pritožbi, ampak štiri tedne. Upoštevati je treba tudi nevšečnosti, ki jih je morala prestati zaradi zdravljenja (zdravniški pregledi, ionizirajoče sevanje pri preiskavah, uporaba mehke vratne ortoze, hlajenje z ledom, fizioterapija in razgibavanje vratne hrbtenice, dihalne vaje, počitek in analgetiki). Sodišče prve stopnje je tožničino izpoved ocenilo kot neprepričljivo le v zvezi s trditvijo o občasnih glavobolih, ki naj bi jih trpela tudi po poškodbi; teh pa pri odmeri odškodnine nato ni upoštevalo. Po presoji pritožbenega sodišča so bili pri odmeri odškodnine za to vrsto tožničine škode ustrezno upoštevani predpisani kriteriji iz 179. člena OZ, vključno s pomenom prizadete dobrine in namenom odškodnine. Prisojena odškodnina zato ni previsoka, ampak primerljiva z odškodninami, ki jih sodišča prisojajo v drugih podobnih škodnih primerih. Drugačna pritožbena trditev, da odškodnina ni skladna z veljavno sodno prakso, je ostala nedokazana. Ker je sodišče prve stopnje pri odločanju primerno uravnovesilo načelo individualizacije odškodnine z načelom njene objektivne pogojenosti, ni podlage za predlagano znižanje prisojenega zneska.

10Razlogi, ki jih je toženka uveljavljala v pritožbi zoper sodbo, torej niso utemeljeni. V postopku na prvi stopnji tudi ni bilo uradoma upoštevnih procesnih ali materialnih kršitev, zato je sodišče druge stopnje toženkino pritožbo zavrnilo in na podlagi 353. člena Zakona o pravdnem postopku (3) (v nadaljevanju: ZPP) v izpodbijanem delu potrdilo prvo sodbo.

O pritožbah zoper sklep:

11Toženka je svojo pritožbo, s katero izpodbija stroškovno odločitev, utemeljila zgolj z nasprotovanjem odločitvi o glavni stvari. Ta je pravilna in zakonita, zato toženka v skladu z 2. odstavkom 154. člena ZPP tožnici dolguje tudi povračilo njenih potrebnih pravdnih stroškov. Sodišče prve stopnje jih je odmerilo v skladu z Odvetniško in Taksno tarifo. Svojo odmero je v izpodbijanem sklepu tudi pregledno obrazložilo. Iz sklepa je mogoče povzeti, da so tožničini potrebni pravdni stroški znašali skupaj 3.930,64 EUR, toženkini pa 1.042,59 EUR. Pravdni stranki temu izračunu ne oporekata. Tožnica ga v pritožbi celo izrecno sprejema, nasprotuje pa presoji uspeha strank v pravdi. Ker je bila glavnina procesnih dejanj namenjena ugotavljanju podlage toženkine odgovornosti, je utemeljena pritožbena trditev, da bi moralo sodišče uspeh strank v pravdi oceniti ločeno po temelju in po višini. Materialnopravno zmotno pa je izračunavanje uspeha „po fazah“ postopka, kot je to storilo sodišče prve stopnje v izpodbijanem sklepu. Čeprav je bila odločitev o tožbenem zahtevku trikrat razveljavljena, pravdni postopek vendarle predstavlja celoto. Tega ne more spremeniti dejstvo, da je odločitev o delni zavrnitvi tožbenega zahtevka po prvi sodbi postala delno pravnomočna. Tožnici je nazadnje uspelo iztožiti 33,87 % prvotno zahtevane odškodnine. Glede na njen popoln uspeh po temelju, je v pravdi, gledano v celoti, uspela s 66,94 %, kar pomeni, da toženkin uspeh v pravdi znaša 33,06 %. Toženka tako od celotnega zneska tožničinih stroškov dolguje tožnici 2.631,17 EUR, tožnica pa toženki 344,68 EUR. Po medsebojnem pobotanju ostane 2.286,49 EUR, ki bi jih morala toženka povrniti tožnici. Upoštevaje že prisojeni znesek pravdnih stroškov (1.750,44 EUR) torej dolguje tožnici še razliko v višini 536,05 EUR.

12V navedenem obsegu je sodišče druge stopnje tožničini pritožbi zoper sklep ugodilo in ga na podlagi 3. točke 365. člena ZPP ustrezno spremenilo, medtem ko je toženkino pritožbo zoper sklep na podlagi 2. točke istega člena kot neutemeljeno zavrnilo.

O stroških pritožbenega postopka:

13Toženka je z obema pritožbama propadla, zato do povračila svojih stroškov zanju ni upravičena. Svoje pritožbene stroške pa mora sama kriti tudi tožnica, čeprav ji je s pritožbo uspelo doseči delno spremembo sklepa o stroških prvostopenjskega postopka. Ti so namreč stranska terjatev, zato se pri presoji pritožbenega uspeha ne upoštevajo. Tega ne more spremeniti niti dejstvo, da je sodišče prve stopnje o stroških ponovno napačno odločilo s posebnim sklepom, namesto hkrati z odločitvijo o glavni stvari, saj je stroškovni zahtevek sestavni del tožbenega zahtevka, postopek pa se ni končal zunaj obravnave. Tožnica tudi ni upravičena do povračila svojih stroškov za odgovor na toženkini pritožbi, saj z odgovorom ni bistveno prispevala k odločitvi in zato ti stroški niso bili potrebni. ---------------------------------------------------------------------------------------------------------------

(1) Ur. l. RS, št. 97/2007 – UPB1.

(2) Ur. l. RS, št. 93/2007 – UPB3.

(3) Ur. l. RS, št. 73/2007 – UPB3 in 45 /2008.