VSL Sodba I Cpg 651/2016

I. Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

II. Tožena stranka sama krije svoje pritožbene stroške in mora tožeči stranki povrniti 740,78 EUR stroškov odgovora na pritožbo, v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo toženi stranki naložilo, da tožeči stranki plača 13.252,47 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (I. točka izreka) in pravdne stroške v višini 1.981,75 EUR (II. točka izreka).

2Zoper takšno odločitev se iz vseh pritožbenih razlogov, naštetih v prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP), pravočasno pritožuje tožena stranka. Višjemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi, izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, ali da jo spremeni tako, da tožbeni zahtevek v celoti zavrne.

3Tožeča stranka v pravočasnem odgovoru na pritožbo predlaga njeno zavrnitev in potrditev izpodbijane sodbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Višje sodišče se ne strinja s pritožbeno navedbo, da iz izpodbijane sodbe ne izhaja dovolj jasno, da je tožena stranka druga pravna oseba kot je bila povzročiteljica dolga, torej družba L. d. o. o. To je namreč iz nje jasno razvidno in je tudi povsem nesporno.

6Pravilno je sodišče prve stopnje tudi obrazložilo, da samo dejstvo, da sta bila v družbi L. d. o. o. že pred oddelitvijo ločena lesni in cestni program, na odgovornost tožene stranke za obveznosti družbe L. d. o. o., prevzete pred vpisom oddelitve v sodni register, ne vpliva (636. člen Zakona o gospodarskih družbah - v nadaljevanju ZGD-1). Do tega trenutka je namreč, kljub obstoju ločenega cestnega in lesnega programa, družba L. d. o. o. nasproti upnikom nastopala kot enotna družba. Dodati velja, da je zgrešeno pritožbeno stališče, da vpis delitve družbe ni bil mogoč pred 1. 4. 2011, saj se bilance stanja oddajajo do 31. 3. v letu, po poslovnem letu na katero se nanašajo. Dejstvo, da bi morala tožena stranka letno poročilo predložiti AJPES-u v roku 3 mesecev po koncu poslovnega leta (drugi odstavek 58. člena ZGD-1) namreč ne pomeni, da bi morala bilance stanja izdelati in predložiti prav na ta skrajni datum. To bi vsekakor lahko storila tudi prej. Hkrati ne ZGD-1 ne Uredba o vpisu družb in drugih pravnih oseb v sodni register ne določata, da bi predlogu za vpis oddelitve s prevzemom morale biti priložene bilance stanja prenosne družbe za preteklo poslovno leto.¹

7Glede na jasno določbo 636. člena ZGD-1, da so za obveznosti družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register, poleg družbe, ki ji je v delitvenem načrtu obveznost dodeljena, kot solidarni dolžniki odgovorne tudi vse druge družbe, ki so pri delitvi udeležene, tožena stranka ne more uspeti niti s ponavljanjem trditev, da ne njen zakoniti zastopnik ne zaposleni na cestnem programu za vtoževano obveznost niso vedeli niti niso bili dolžni vedeti. To je za odločitev irelevantno.

8Prav tako pritožba ne more uspeti s ponavljanjem stališča, da je bila oddelitev pravno formalno, pogodbeno in bilančno, narejena že 31. 12. 2010, ter da so bili o tem obveščeni tudi vsi poslovni partnerji, vključno s tožečo stranko. Že povzeta določba 636. člena ZGD-1 je namreč popolnoma jasna - vse družbe, ki so pri delitvi prenosne družbe udeležene, solidarno odgovarjajo za vse obveznosti prenosne družbe, ki so nastale do vpisa delitve v register. Tudi pravne posledice delitve nastopijo z dnem vpisa delitve v sodni register (drugi odstavek 635. člena ZGD-1).² Kdaj so poslovni partnerji izvedeli za načrtovano delitev je torej povsem nepomembno oziroma (do vpisa delitve v register) to ne predstavlja relevantne okoliščine za določitev obsega odgovornosti prevzemne družbe za dolgove prenosne družbe. Obveščenost upnika o tem, kateri od družb, ki so udeležene pri delitvi, je dodeljena njegova obveznost, postane pomembna šele po vpisu delitve v sodni register. Še takrat namreč lahko upnik, dokler o tem ni obveščen, izpolnitev obveznosti zahteva od katerekoli od v delitvi udeleženih družb (peti odstavek 635. člena ZGD-1).

9Neutemeljeno zato pritožba tudi izpostavlja, da ni jasno kakšno varstvo bi upniki po tem, ko so z (nameravano) delitvijo seznanjeni, še lahko pričakovali. Citirana določba, naslovljena: varstvo upnikov in imetnikov posebnih pravic, njihovega varstva ne omejuje s pogojem, da upniki z nameravano delitvijo niso bili seznanjeni. Nasprotno, varstvo jim daje brezpogojno. Hkrati jim daje zagotovilo, da bodo za vse obveznosti, ki jih bodo sklenili s prenosno družbo (preden bo delitev te družbe vpisana v register) solidarno odgovarjale tudi vse prevzemne družbe in nove družbe, ki bodo s poznejšo delitvijo (torej z vpisom takšne delitve v register) nastale. Četudi bi tožeča stranka vedela, da se takšna delitev pripravlja, bi torej lahko utemeljeno pričakovala, da bodo za njeno terjatev, nastalo pred vpisom delitve v register, odgovarjale vse družbe, ki bodo udeležene pri delitvi.

10Tudi vprašanje, ali je tožeča stranka dejansko bila obveščena o nameravani oddelitvi, glede na navedeno, za rešitev predmetnega spora ni relevantno. Sodišče prve stopnje je zato ravnalo pravilno, ko dokazov, ki so bili predlagani z namenom ugotavljanja tega dejstva, ni izvajalo.

11Pritrditi je tudi zaključku sodišča prve stopnje, da tožeča stranka avansa ni prejela in da ta niti ni bil dogovorjen. Lepo je pojasnilo, da zapis "-50% avans -10%, preostanek 30 dni po izdobavi -5%" predstavlja ponudbene pogoje in sam po sebi še ne pomeni, da so bili ti sprejeti in s strani naročnika tudi realizirani. Lepo je tudi obrazložilo, da je tožeča stranka uspela dokazati, da je bilo dejansko dogovorjeno plačilo po dobavi, ter da v tem delu ni moglo upoštevati izpovedi V. D., saj se ta dejstev glede izvedenega plačila ni spominjal. Neutemeljeni so tako pritožbeni očitki, da je odločitev sprejelo ne oziraje se na njegovo izpoved. Dejstvo je namreč, da se v zvezi z dogovorom o avansu in njegovim morebitnim plačilom na to izpoved niti ni bilo mogoče opreti, saj V. D. o tem ni povedal ničesar.

12Nadalje nikakor ni nerazumljiv zaključek, da avans ni bil dogovorjen niti plačan. Obrazložitev sodišča prve stopnje je tudi v tem delu povsem jasna, obširna in dobro argumentirana. Takšna je tudi zavrnitev dokaznega predloga za zaslišanje D. Z. in drugih prič, predlaganih v zvezi s samim načinom plačila (in morebiti sklenjeno kompenzacijo, o kateri nobena od pravdnih strank ni podala nikakršnih trditev, V. D. pa je v svoji izpovedi izpostavil le možnost njene sklenitve, medtem ko se kakršnihkoli podrobnosti v zvezi s tem ni spomnil³ ). Višje sodišče njegovi obrazložitvi v celoti pritrjuje in se v izogib ponavljanju nanjo tudi sklicuje.

13Špekulacije tožene stranke o vnaprejšnjem načrtovanju ne-plačila pa so, kot opozarja odgovor na pritožbo, popolnoma pavšalne, ne osnovane in dokazno ne podprte. Poleg tega jih tožena stranka prvič podaja šele v pritožbi (ne da bi pojasnila zakaj tega ni storila že prej) in so zato tudi prepozne. Zaradi vsega navedenega se višje sodišče do njih ni vsebinsko opredeljevalo (prvi odstavek 360. člena ZPP).

14Pritožba pa pravilno izpostavlja, da je odgovornost prevzemne družbe po 636. členu ZGD-1 omejena po višini. Takšna družba, za obveznosti prenosne družbe, nastale pred vpisom delitve v sodni register, odgovarja do višine vrednosti premoženja, ki ji je bilo dodeljeno v delitvenem načrtu, zmanjšane za v njem dodeljene obveznosti. Tožena stranka je v postopku na prvi stopnji le pavšalno navedla, da je s prevzemom oddeljene družbe od družbe L. d. o. o. prevzela tako aktivo kot pasivo cestnega programa in da vrednost prevzete aktive glede na prevzete obveznosti ne bi zadoščala za poplačilo terjatve, ki jo upnik uveljavlja v predmetnem postopku. Za ugotavljanje ocene vrednosti prevzete aktive in pasive je predlagala postavitev izvedenca ustrezne ekonomske oziroma finančne stroke. Kljub skopi trditveni podlagi, je sodišče prve stopnje takšnemu dokaznemu predlogu ugodilo. Njegovo izvedbo je preprečila tožena stranka sama, ker ni založila zahtevanega predujma.

15Njene pritožbene navedbe, da je v zvezi z ugotavljanjem višine aktive in pasive predlagala tudi zaslišanje M. Š., so neresnične. Njenega zaslišanja tožena stranka ni predlagala - predlagala je le vpogled v njeno elektronsko sporočilo z dne 17. 2. 2011, iz katerega naj bi izhajala ločenost poslovanja tožene stranke in družbe L. d. o. o. Na drugi strani je zaslišanje M. M. tožena stranka sicer predlagala, a je to najprej (v odgovoru na tožbo) storila povsem pavšalno, po navedbi celotnega sklopa ugovorov, na večih straneh. Ob tem ni povedala o katerih dejstvih naj bi navedena priča sploh izpovedovala. Dokazni predlog je specificirala na prvem naroku za glavno obravnavo, kjer je zaslišanje predlagala v zvezi okoliščinami obveščanja poslovnih partnerjev pri družbi L. d. o. o. Šele na drugem naroku je, po tem, ko ji je sodišče prve stopnje naložilo v plačilo predujem za postavitev izvedenca ekonomske in finančne stroke, navedla, da vztraja pri zaslišanju omenjene računovodkinje, ki je pripravila vso dokumentacijo. Šele iz tega predloga, podanega prepozno in še vedno ne dovolj konkretno, je mogoče razbrati, da je tožena stranka zaslišanje M. M. predlagala tudi za ugotavljanje višine aktive in pasive, ki je bila s pogodbo o oddelitvi s prevzemom nanjo prenesena. Sodišče prve stopnje je takšen dokazni predlog upoštevalo in pojasnilo, da za ugotavljanje vrednosti prenesenega premoženja in obveznosti (kar dejansko pomeni ugotavljanje vrednosti prenesenega dela družbe) ni primeren. Višje sodišče temu v celoti pritrjuje. Popolnoma soglaša s stališčem, da ugotovitev vrednosti družbe (oziroma dela družbe, ki je bil prenesen na toženo stranko) predstavlja kompleksno vprašanje, za katero so potrebna posebna znanja in uporaba pravil stroke, kar vse presega okvir dejstev o katerih lahko izpovedujejo priče. Te namreč lahko govorijo le o dejstvih, ki so jim znana. Takšno dejstvo pa nikakor ne more biti ocena vrednosti prenesenega dela družbe, ki jo je treba šele narediti. Za to - torej za izdelavo ocene vrednosti, ob upoštevanju pravil znanosti in stroke - je primeren le izvedenec. Ne gre namreč prezreti dejstva, da se zneski, prikazani v računovodskih evidencah, ki so pod vplivom učinkov računovodskih usmeritev, pogosto razlikujejo od dejanskih tržnih vrednosti istih gospodarskih kategorij, vsled česar je ključna naloga ocenjevalca vrednosti, da z uporabo ustreznih metod in tehnik vrednotenja naročniku razkrije, kolikšna je resnična vrednost podjetja oziroma njegovega (prenesenega) dela.⁴ Takšna ocena brez vsakega dvoma presega okvir dejstev, o katerih bi lahko izpovedovala priča, četudi je ta računovodkinja. Čeprav je M. M. torej nesporno bila računovodkinja tožene stranke, ki je pripravljala dokumentacijo povezano z oddelitvijo, to ne pomeni, da bi lahko kar na naroku, zaslišana kot priča, podala oceno vrednosti premoženja, ki je bilo tedaj oddeljeno toženi stranki. Sodišče prve stopnje je tako pravilno, kot neprimernega, zavrnilo dokaz z njenim zaslišanjem.

16Nadaljnja navedba, da tožena stranka od izkazanih terjatev po pogodbi o oddelitvi ni mogla dobiti nič, pomeni nedovoljeno pritožbeno novoto. Tožena stranka je za slabe možnosti oziroma dvomljivost poplačila terjatev nedvomno vedela že tekom postopka na prvi stopnji. Kljub temu, da postopek proti DARS-u še ni bil končan, bi tako lahko navedla vsaj, da je takšna terjatev ena od terjatev, ki jo je z delitvenim načrtom dobila in da je ta sporna (ter zato morda vredna manj kot izhaja iz računovodskih izkazov). Prav tako je nedvomno že tedaj vedela, da ne bo (vsaj ne v celoti) dobila plačane terjatve, ki jo ima do družbe S. d. d. - v stečaju. Tudi v zvezi s tem v postopku na prvi stopnji ni podala nobenih trditev. Dejansko ni podala sploh nobenih trditev o tem kaj (torej kakšno aktivo in pasivo) je v postopku delitve dobila. Zgolj na podlagi navedbe, da za dolgove zmanjšana aktiva ne zadošča za poplačilo vtoževane terjatve, pa nikakor ni mogoče, kar brez izvedenca in brez podlage v trditvah (zgolj z vpogledom v delitveni načrt) ugotoviti, da so prevzeti dolgovi mnogokrat presegli prejeto aktivo.

17S pritožbo uveljavljeni pritožbeni razlogi tako niso utemeljeni. Ker višje sodišče ni našlo niti kršitev na katere po drugem odstavku 350. člena ZPP pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. člen ZPP).

18Tožena stranka s pritožbo ni uspela, zato mora sama kriti svoje pritožbene stroške, tožeči stranki pa mora povrniti stroške, ki so ji nastali z odgovorom na pritožbo (prvi odstavek 154. člena v zvezi s prvim odstavkom 165. člena ZPP). Te je višje sodišče odmerilo skladno s priglašenim stroškovnikom, ob upoštevanju Zakona o odvetniški tarifi. Tožeči stranki je priznalo 587,20 EUR nagrade za pritožbeni postopek in 20,00 EUR materialnih stroškov, oboje z 22% DDV, kar skupaj znese 740,78 EUR. Navedeni znesek ji mora tožena stranka povrniti v roku 15 dni od prejema te sodbe, v primeru zamude pa z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

¹ Glej 120. člen Uredbe in 638. člen ZGD-1 (v zvezi s 624. in 590. členom)
² Takšen vpis je konstitutiven. Do njega prenosna družba vsaj navzven , nasproti upnikom nastopa kot enotna družba.
³ Dodati velja, da je izjemno neverjetno, da družna L. d. o. o., v kolikor bi terjatev res delno plačala s kompenzacijo, ne bi ugovarjala sklepu o izvršbi, s katerim ji je bila v plačilo naložena celotna terjatev in bi celotno terjatev tudi priznala v stečajnem postopku.
⁴ Povzeto po http://mladipodjetnik.si/podjetniski-koticek/ustanovitev-podjetja/vrednotenje-podjetja