VSL sodba II Cp 2131/2009

1. Pritožbi tožeče stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremeni tako, da se odškodnina za premoženjsko škodo zviša za znesek 112,29 EUR.

2. V preostalem se pritožba tožeče stranke, pritožba prve tožene stranke pa v celoti zavrneta in se sodba sodišča prve stopnje v izpodbijanem, a nespremenjenem delu potrdi.

3. Toženi stranki sta tožeči stranki solidarno dolžni povrniti 23,40 EUR stroškov pritožbenega postopka v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi od prvega dne po poteku tega roka dalje.

:

(1) Sodišče prve stopnje je odločilo, da sta toženi stranki solidarno dolžni plačati tožeči stranki odškodnino za nepremoženjsko škodo v višini 1.877,81 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 12. 6. 2005 (1. točka izreka) ter odškodnino za premoženjsko škodo v višini 31,32 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od 28. 2. 2007 dalje do plačila, prva tožena stranka pa tudi za obdobje od 2. 2. 2007 do 27. 2. 2007 (2. točka izreka). Toženima strankama je naložilo, da tožeči stranki povrneta njene pravdne stroške v znesku 1.891,71 EUR.

(2) Zoper navedeno odločitev se pritožujeta tožeča in prva tožena stranka.

(3) Tožeča stranka vlaga pritožbo ''zoper del sodbe, s katerim je sodišče zaradi 10% soprispevka tožnika znižalo odškodnino za nematerialno škodo, glede zavrnitve zahtevka za materialno škodo (oblačila, obutev) ter pravdne stroške''. Uveljavlja pritožbeni razlog zmotne uporabe materialnega prava. Ne strinja se s stališčem sodišča prve stopnje, da je prispeval h nastanku škode s tem, ko je bil naslonjen na vrata vozila ter se dalj časa pogovarjal z voznikom (drugo toženo stranko), zaradi česar ta ni mogel odpeljati. Voznik je imel na voljo drug izhod, če je že menil, da ga tožnik nadleguje, saj bi lahko poklical policijo, ne pa da ga je namenoma povozil. Glede premoženjske škode meni, da je dokazal njeno višino. Računov za hlače, srajco in športne copate sicer ni predložil, je pa na naroku pokazal strgane hlače ter ocenil vrednost za vsako od uničenih stvari. Sodišče bi lahko odločilo po prostem preudarku v skladu s 216. čl. Zakona o pravdnem postopku (Ur. list RS št. 73/2007- UPB3 s spremembami; ZPP). Ker odločitev o prostem preudarku lahko sprejme tudi pritožbeno sodišče, predlaga, da sodbo v tej smeri spremeni v njeno korist.

(4) Prva tožena stranka vlaga pritožbo zaradi napačne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava. Opozarja na določbo 3. čl. svoji Splošnih pogojev, ki določa, da zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če vozi vinjen, če se izmakne preiskavi alkoholiziranosti ali če škodo povzroči namenoma. Meni, da so v obravnavanem primeru podane vse navedene okoliščine. Voznik je imel namreč v času nezgode v krvi 0,58 mg alkohola na gram izdihanega zraka. Pritožba sicer pritrjuje stališču sodišča, da je citirano določilo splošnih pogojev podlaga za regresni zahtevek zavarovalnice, vendar je bil v konkretnem primeru tožen tudi zavarovanec. Sodišče tako ni v ničemer upoštevalo sklenjene zavarovalne pogodbe. Odgovornost zavarovalnice pa izključuje tudi 944. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami; OZ). Meni, da je soprispevek tožnika večji od 10%. Tožnik je bil dalj časa naslonjen na vrata vozila drugega toženca ter mu tako preprečeval, da bi odpeljal. Poleg tega je tožnik invalid, saj je imel opornico na nogi, v času nezgode pa je bil vinjen, zaradi česar so bile njegove psihofizične sposobnosti zmanjšane. Tožnik bi moral biti zaradi svojega stanja bolj pazljiv in ne uživati alkohola. V zvezi z višino odškodnine za nepremoženjsko škodo navaja, da je odmerjena previsoko, saj je tožnik utrpel le odrgnine, zdravljenje pa je bilo zaključeno v 1 mesecu. Tožnik je bil sicer 3 dni v bolnišnici, vendar hospitalizacije niso pogojevale poškodbe v tej nezgodi. Izvedenec ni navedel ničesar glede strahu in je sodišče po lastni oceni prisodilo celoten zahtevan znesek, ne da bi to obrazložilo. Pritožbenemu sodišču predlaga, da sodbo spremeni tako, da prvo toženo stranko oprosti vsakršnega plačila oziroma podredno, da jo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

(5) Odgovora na pritožbo pravdni stranki nista vložili.

(6) Pritožba tožeče stranke je delno utemeljena, pritožba prve tožene stranke pa ni utemeljena.

O utemeljenosti zahtevka zoper prvo toženo stranko

(7) Tožnik zahteva povrnitev škode, ki jo je utrpel 12. 6. 2005, ko ga je na parkirišču z osebnim avtom podrl zavarovanec prve toženke (drugi toženec). Materialnopravno podlago tožbenemu zahtevku zoper prvo toženko predstavlja (tudi) Zakon o obveznih zavarovanjih v prometu (Ur. list RS, št. 70/94 s spremembami, ZOZP). Glede na določbo 1. odst. 7. čl. ZOZP zavarovalnica nasproti oškodovancu ne more uveljavljati ugovorov, ki jih ima proti svojemu zavarovancu, ker ni ravnal v skladu z zavarovalno pogodbo. Sodišče prve stopnje zato utemeljeno ni upoštevalo Splošnih pogojev za zavarovanje avtomobilske odgovornosti AO – 04 (priloga B1, v nadaljevanju splošni pogoji), na katere se sklicuje prva toženka in po katerih zavarovanec izgubi pravice iz zavarovanja, če je voznik vozil pod vplivom alkohola oziroma če je škodo povzročil namenoma (4. in 5. točka 1. odst. 3. čl. splošnih pogojev). Zavarovalnica lahko uveljavlja kvečjemu regresni zahtevek zoper zavarovanca (3. odst. 7. čl. ZOZP), na položaj oškodovanca pa navedeno ne vpliva. Takšnega stališča ne spremeni niti dejstvo, da sta v obravnavani zadevi tožena tako povzročitelj kot tudi zavarovalnica. Odločitev sodišča prve stopnje, da sta oba (solidarno) dolžna povrniti škodo, je zato materialnopravno pravilna.

O soprispevku tožnika

(8) Po ugotovitvah sodišča prve stopnje, ki jim pritožbi ne oporekata in jih pritožbeno sodišče sprejema, je bil tožnik med daljšim prepirom z drugim tožencem naslonjen na vrata njegovega avta, s čemer mu je preprečeval, da bi odpeljal s parkirišča. Takšno ravnanje tožnika je tudi po oceni pritožbenega sodišča neustrezno in je (sicer v manjši meri) pripomoglo h nesreči, saj bi tožnik lahko pričakoval, da bo voznik speljal z mesta, ter bi se temu ustrezno moral umakniti. Osebni avtomobil v pogonu (kar je vsekakor moral biti, preden je voznik speljal), je v razmerju do pešca nevarna stvar, kar mora slednji upoštevati in se nevarnosti ne izpostavljati. Tožnik pa ni ravnal tako, saj se je (prostovoljno) zadrževal tik ob vozilu s prižganim motorjem, ko bi na podlagi splošnih življenjskih izkušenj lahko pričakoval njegov premik. Sodišče prve stopnje je tožnikov prispevek pravilno ovrednotilo v obsegu 10%.

(9) Pritožba prve toženke pa neutemeljeno izpostavlja tožnikovo delno invalidnost, zaradi katere naj ne bi bil sposoben odskočiti. Podlago za deljeno odgovornost po 171. čl. Obligacijskega zakonika (Ur. list RS, št. 83/2001 s spremembami, OZ) namreč lahko predstavlja le neskrbno (krivdno) ravnanje oškodovanca, ne pa njegove osebne lastnosti. Ravno tako ne more biti odločilno dejstvo, da je bil tožnik vinjen (0,73 g alkohola na gram krvi oziroma 0,57 promila), saj ni ugotovljeno, da bi takšno stanje (bistveno) vplivalo na njegovo ravnanje oziroma na potek dogodkov. Nevarno situacijo je povzročil drugi toženec, ki je speljal z mesta, ne da bi se prepričal, ali lahko to varno stori, in ne tožnik, ki je pred tem užival alkohol, kot to prikazuje pritožba.

O višini odškodnine

(10) Sodišče prve stopnje je na podlagi izvedenskega mnenje izvedenca travmatologa (mnenje na list. št. 43 in dopolnitev na list. 49) in izpovedi tožnika pravilno ugotovilo odločilna dejstva, od katerih je odvisna višina odškodninske obveznosti, pritožba prve toženke pa vanje ne vzbuja tehtnih pomislekov.

(11) V izpodbijani sodbi je navedenih dovolj razlogov o obsegu tožnikove nepremoženjske škode. Iz zadnjega odstavka na strani sedem in tretjega odstavka na strani osem sta namreč razvidna obseg in intenzivnost pretrpljenih telesnih bolečin in nevšečnosti ter strahu, o katerem se je sodišče prepričalo tudi na podlagi izpovedi tožnika. Pritožbeni očitek prve toženke, da sodišče prve stopnje v tem delu ni obrazložilo svoje odločitve, ni utemeljen.

(12) Odmerjena odškodnina za nepremoženjsko škodo v višini 2.086,46 EUR po oceni pritožbenega sodišča predstavlja pravično zadoščenje in ustreza predpisanim merilom iz 179. čl. OZ. Sodišče prve stopnje je pravilno upoštevalo okoliščine konkretnega primera, tožnikovo škodo pa pravilno umestilo, upoštevaje razmerje med lažjimi, hudimi in katastrofalnimi škodami ter odškodninami zanje. Prisojena odškodnina glede na vse okoliščine primera ne odstopa od ustaljene sodne prakse. Tožnikove telesne poškodbe sodijo po Fischerjevem sistemu razvrščanja telesnih poškodb med zelo lahke (I.), za pretrpljeno škodo pa je prejel približno dve povprečni plači v RS. Pritožbeni očitek prve toženke, da je previsoko odmerilo odškodnino in s tem zmotno uporabilo materialno pravo, je zato brez podlage.

(13) Pritožba tožnika pa utemeljeno graja stališče sodišča prve stopnje, ki škode za uničeno obleko in obutev ni priznalo, češ da tožnik njene višine ni dokazal. Tožbenih navedb, da so bile v nesreči uničene tudi kavbojke, srajca in športni copati, ki so bile vredne 15.000 (62,59 EUR) in 14.900 SIT (62,18 EUR), niti niso bile prerekane, saj je prva toženka (pavšalno) navedla le, da materialne škode tožnik ni dokazal (glej odgovor na tožbo na list. št. 9). Ob tem pa pritožba pravilno opozarja tudi na določbo 216. čl. ZPP, po kateri sodišče lahko odloči po prostem preudarku. Glede na nesporno dejstvo, da so bile navedene stvari uničene, vrednost, kot jo je navedel tožnik, pa je glede na splošno znane cene teh izdelkov ustrezna, je tožnik (ob upoštevanju 10 % soodgovornosti) upravičen tudi do odškodnine v višini 112,29 EUR za uničeno obleko in obutev.

(14) Pritožbeno sodišče je pritožbi tožnika zato delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v 2. točki izreka spremenilo, tako da je odškodnino za premoženjsko škodo ustrezno zvišalo (358. čl. ZPP). Pritožbo prve toženke pa je kot neutemeljeno zavrnilo in ob odsotnosti procesnih kršitev, na katere je dolžno paziti po uradni dolžnosti (350. čl. ZPP), sodbo v izpodbijanem obsodilnem delu potrdilo (353. čl. ZPP).

(15) Glede na to, da je sodišče prve stopnje odločitev o stroških postopka oprlo na določbo 3. odst. 154. čl. ZPP, pritožbeno sodišče kljub delno spremenjeni odločitvi o glavnem zahtevku v stroškovno odločitev (3. točka izreka) ni posegalo, saj spremenjeni del na tožnikov uspeh v pravdi bistveno ne vpliva.

(16) Odločitev o stroških pritožbenega postopka temelji na 1. odst. 154. in 3. odst. 165. čl. ZPP. Pritožbeni stroški tožnika, ki so odmerjeni v skladu z veljavno Odvetniško tarifo, obsegajo sestavo pritožbe 125 točk, materialne stroške 2% in 20% DDV, kar znaša 70,22 EUR. Ob upoštevanju 33% uspeha s pritožbo (prisojenih 112,29 EUR od zahtevanih 336,90 EUR) sta toženca tožniku solidarno dolžna povrniti 23,40 EUR.