VSRS Sodba II Ips 33/2009

Revizija se zavrne.

1Tožniki proti toženki uveljavljajo neke vrste regresne zahtevke – povrnitev že plačanih prispevkov za pokojninsko in invalidsko zavarovanje za preteklo obdobje.

2Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbene zahtevke, sodišče druge stopnje pa pritožbo tožnikov in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

3Zoper to sodbo so tožniki vložili revizijo, v kateri uveljavljajo bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotno uporabo materialnega prava ter predlagajo, da revizijsko sodišče sodbi sodišč nižjih stopenj razveljavi ter vrne zadevo sodišču prve stopnje v novo sojenje. Opozarjajo, da se je v desetletnem teku pravde samo vsebino tožbe izredno malo obravnavalo, pri čemer je bil odnos sodišča do njih nekorekten in nezakonit, zaradi česar so bili povsem neenakopravni. S tem so bile kršene tudi njihove temeljne ustavne pravice glede enakosti pred zakonom in še kar nekaj drugih. Po tožbi, vloženi 1. 3. 1999, je sodišče opravilo poravnalni narok šele 22. 6. 2004, vendar ga ni zaključilo, saj se je toženka zavezala, da se bo o poravnalni ponudbi tožnikov izjasnila v roku 60 dni. Tega ni nikoli storila, sodišče pa je k temu ni pozvalo; prav tako je ni pozvalo, da v spis vloži podatke in dokumentacijo, ki so jih tožniki predlagali kot dokaz, nahajajo pa se pri toženki. Poleg tega sodišče tožnikom ni posredovalo vlog in prilog, ki jih je v spis vložila toženka, čeprav je ves čas trdilo, da jih je dostavilo njihovemu pooblaščencu, pri čemer se je sklicevalo na povratnico. Na vztrajanje pooblaščenca tožnikov je sodišče ugotovilo, da prilog toženke (tabel v prilogah A1, A2, A3, B1, B2 in B3) tožniki res niso prejeli, zato jim jih je izročilo, vendar šele 15. 2. 2007. Pri tem jim je sodišče dalo petnajstdnevni rok za izjasnitev, narok pa določilo na 3. 4. 2007. Tožniki so imeli premalo časa za poizvedbe po omenjenih tabelah, saj toženka ni nikoli odgovarjala na njihove vloge, zato so z vlogo z dne 19. 3. 2007 zaprosili za podaljšanje tega roka, vendar sodišče na to sploh ni reagiralo. Sodišče ni uporabilo svojih pooblastil in kljub predlogu tožnikov toženke ni prisililo, da posreduje razpoložljive podatke. Takšen nezakonit odnos sodišča do tožnikov se je pokazal tudi na edinem naroku za glavno obravnavo (3. 4. 2007) – sodišče si je za tako obsežno in zahtevno zadevo vzelo le 5 minut časa, zavrnilo vse dokazne predloge tožnikov in tega ni obrazložilo ne na naroku ne v sodbi. Sodba se je oprla le na navedbe toženke, kar predstavlja očitno procesno kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP). Tožnikom je bila kršena pravica do obravnavanja pred sodiščem, kar je hkrati tudi kršitev ustavne pravice iz 22. člena Ustave Republike Slovenije (v nadaljevanju URS) oziroma načela kontradiktornosti. Obstaja namreč načelna dolžnost sodišč, da predlagane dokaze izvedejo. Sodišču prve stopnje se torej ni dalo obravnavati konkretne zadeve, kar se je ponovilo tudi pred sodiščem druge stopnje, ki ni obravnavalo pritožbenih navedb, ampak le pavšalno potrdilo neobrazložena stališča sodišča prve stopnje, kar predstavlja tudi kršitev 25. člena URS.

4Revizija je bila vročena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in toženki, ki nanjo ni odgovorila.

5Revizija ni utemeljena.

6Vrhovno sodišče na bistvene kršitve določb pravdnega postopka ne pazi po uradni dolžnosti (371. člen ZPP). Zato mora biti ta revizijski razlog obrazložen, kar pomeni, da je treba vsak očitek bistvene procesne kršitve konkretizirati. R

evizijska graja, da sodišče ni

pozvalo toženke k predložitvi podatkov in dokumentacije, ki so jih tožniki predlagali kot dokaz, nahajajo pa se pri njej,

je presplošna, da bi jo revizijsko sodišče (lahko) obravnavalo

. Prav tako se Vrhovno

sodišče ni ukvarjalo z revizijskimi očitki, ki se nanašajo na dolgotrajnost konkretnega postopka; za odločanje o utemeljenosti obravnavane revizije je namreč morebitna kršitev pravice tožnikov do sojenja v razumnem roku nepomembna. Drži, da so

tožniki

t

oženkine tabele v prilogah A1, A2, A3, B1, B2 in B3 prejeli šele 15. 2. 2007, vendar je pri tem bistveno, da jim je sodišče prve stopnje nato določilo primeren (petnajstdnevni) rok, da se o njih izjavijo. T

ožniki podaljšanja tega roka niso predlagali, kot neutemeljeno navajajo v reviziji –

s pripravljalno vlogo z dne 19. 3. 2007 so

predlagali (zgolj) podaljšanje tridesetdnevnega roka za poizvedbe pri Davčni upravi RS; prav tako ni moč prezreti, da navedb v zvezi s temi tabelami tudi na naroku 3. 4. 2007 (torej po približno mesecu in pol) niso podali.

7Del pravice

do enakega varstva pravic v postopku iz 22. člena URS

je tudi pravica do kontradiktornega postopka, v katerem mora biti vsaki stranki zagotovljena pravica do izjavljanja pred sodiščem; njen n

amen je zagotoviti vsakomur, da lahko (so)vpliva na tek postopka in odločitev sodišča v zadevi, ki se nanaša na njegove pravice oziroma obveznosti. Stranka ima tako pravico, da sodišču predloži svoje zahtevke, pravna naziranja v zvezi z njimi, dejstva, na katere jih opira, dokazne predloge in da se izjavi o rezultatih dokazovanja, kot tudi pravico, da se opredeli do zahtevkov (ugovorov), dejanskih navedb, pravnih naziranj ter dokaznih predlogov nasprotne stranke.

Tej pravici stranke ustreza obveznost sodišča, da se z njenimi navedbami seznani ter da se

do tistih

, ki so dopustne in

–

po njegovi presoji

–

za odločitev v zadevi bistvene, v obrazložitvi svoje odločbe tudi opredeli(1). Pri tem pa

ni nujno, da sodišče na navedbo stranke vedno odgovori izrecno, saj v določenih primerih zadošča, da je iz drugih delov obrazložitve razvidno, da se je z njenimi argumenti seznanilo in da jih je obravnavalo(2).

To velja izrazito prav za obravnavano zadevo, ko navedbe tožnikov vsebujejo malo pravno pomembnih dejstev, do katerih sta se bili sodišči

nižjih stopenj

dolžni opredeliti

–

in sta tudi se, pri čemer sta

svoja stališča utemeljili z razumnimi in logičnimi pravnimi argumenti

–,

glede ostalih pa sta ravnali pravilno, ko sta jih zgolj na kratko povzeli in nanje nista odgovarjali.

S

odišči

prve in druge stopnje

torej navedenih ustavnih zahtev nista prekršili. Ne gre namreč za to, da bi prezrli navedbe tožnikov, ampak (zgolj) za to, da njuna materialnopravna presoja ni ugodna za revidente, zaradi česar s svojimi zahtevki niso uspeli, kar pa ne (more) pomeni(ti) kršitve procesnih jamstev iz 22. oziroma 25. člena URS.

8Pravica do

enakega varstva pravic (22. člen URS) se nanaša tudi na dokazni postopek.

Vrhovno sodišče pritrjuje revidentom, da ima pravdna stranka načelno pravico do izvedbe predlaganih dokazov, vendar sodišče ni dolžno slediti dokaznim predlogom strank (med drugim), če po njegovi razumni oceni za odločitev niso bistveni(3). S

odišče torej ni dolžno izvesti dokazov, ki naj bi služili ugotovitvi nekega dejstva, ki po pravni presoji tega sodišča ni pravno relevantno, pri čemer je treba poudariti, da ne gre za kršitev obravnavanega procesnega jamstva, če to materialnopravno stališče sodišča ni pravilno.

Drži pa, da mora sodišče zavrnitev dokaznega predloga v vsakem primeru ustrezno obrazložiti (primerjaj drugi odstavek 287. člena ZPP), sicer je (lahko) podana kršitev pravice iz 22. člena URS oziroma bistvena procesna kršitev iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Ne drži, da sodišče prve stopnje ni izvedlo nobenega dokaza, ki so ga predlagali tožniki(4). Res pa je, da je v svoji sodbi

zavrnitev njihovih ostalih dokaznih predlogov obrazložilo zgolj posplošeno, vendar po presoji revizijskega sodišča v konkretnem primeru kljub temu nista podani omenjeni kršitvi določb URS in ZPP. Zakaj izvedba nekaterih s strani tožnikov predlaganih dokazov (zaslišanje njih in prič) za odločitev v obravnavani zadevi ni (bila) bistvena, je namreč ustrezno pojasnilo pritožbeno sodišče, ki je s svojimi razlogi zadostilo zahtevam, ki v zvezi z jamstvi strank v dokaznem postopku za sodišča izhajajo iz 22. člena URS(5).

9Iz ugotovitev

sodišč nižjih stopenj o relevantnih dejstvih, na katere je Vrhovno sodišče vezano (tretji odstavek 370. člena ZPP), izhaja, da je toženka v letu 1997 reševala socialno problematiko (morskih) ribičev s tem, da je nekaterim poravnala njihove neplačane prispevke za socialno

varnost(6)

, in sicer na podlagi programa, ki je temeljil na Zakonu o finančnih intervencijah v kmetijstvo, proizvodnjo in ponudbo hrane ter Uredbi o uvedbi finančnih intervencij za ohranjanje in razvoj kmetijstva ter proizvodnje hrane v prvem polletju 1998; da je toženka v zvezi s tem izoblikovala določene kriterije(7).

Posebej je treba opozoriti, da tožniki v postopku niso zatrjevali (in dokazovali), da so navedene kriterije izpolnjevali, oziroma že iz njihovih navedb med postopkom izhaja, da jih v tistem časovnem obdobju, za katerega vsak posamezen med njimi uveljavlja (delno) povračilo, niso(8).

Dodati velja, da je pravilno stališče sodišča druge stopnje o nepomembnosti primerjave med premoženjskim stanjem tožnikov na eni strani in premoženjskim stanjem ribičev, katerim so bili prispevki plačani (ali refundirani), na drugi strani, kar je bila poglavitna teza revidentov tekom postopka na nižjih stopnjah sojenja. Glede na to, da so se zavrnjeni dokazni predlogi tožnikov nanašali le na ugotavljanje teh okoliščin, jih sodišče prve stopnje utemeljeno ni izvedlo,

saj ugotovitev teh dejstev, tudi če bi se izkazala za resnična, ne bi vplivala na njegovo odločitev. Kr

iteriji za sporno toženkino dodeljevanje sredstev so bili namreč drugačni.

10Uveljavljani revizijski razlogi niso podani, zato je revizijsko sodišče na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo revizijo in z njo tudi priglašene revizijske stroške.

---.---

Op. št. (1): Revidentom velja pojasniti, da je mogoče zahtevo po ustrezni obrazloženosti odločb

instančnih sodišč povezovati le z zahtevami 22., ne pa (tudi) 25. člena URS, saj URS več

kot dvostopenjskega sodnega varstva ne zagotavlja.

Op. št. (2):

Dolžnost sodišča do opredelitve je treba razumeti na zrcalen način

–

kot odsev strankinih

pravnih razčlenjevanj, argumentiranj, stališč, pogledov in razlag. Obstaja torej samo kot odgovor na strankino aktivnost – kadar pa te ni (ali je nebistvena, nesmiselna, ali pa pomeni

celo zlorabo pravice), je tudi od sodišča ni mogoče zahtevati.

Op. št. (3):

Zaradi načela procesne ekonomije sodišču ni treba izvesti tudi predlaganih dokazov, ki so

nepotrebni, ker je dejstvo že dokazano, ali popolnoma neprimerni za ugotovitev določenega

dejstva.

Op. št. (4): Primerjaj dokazna sklepa na list. št. 99 in 106 ter četrti odstavek na 42. strani prvostopenjske sodbe.

Op. št. (5): Primerjaj sklepa Ustavnega sodišča RS Up-134/03 z dne 12. 1. 2005 in Up 515/04 z dne 11. 2. 2005.

Op. št. (6):

Te prispevke so (bili) ribiči (torej tudi tožniki) po

4členu Zakona o prispevkih za socialno varnost (ZPSV) dolžni poravna(va)ti sami.

Op. št. (7):

U

pravičenec do poravnave neplačanih prispevkov je moral imeti

status ribiča od 1. 4. 1992 dalje in 30. 11. 1997 dolg iz naslova neplačanih prispevkov za socialno varnost, za obdobji od 1. 12. 1997 do 30. 10. 1998 ter od 1. 11. 1998 do 31. 7. 1999 pa so bili določeni kriteriji za poravnavo (refundiranje) dela prispevkov morskim ribičem – upravičenec je moral predhodno sam v celoti poravnati obveznosti za to obdobje in v zadnjih dveh letih iz dejavnosti morskega ribištva pridobivati dohodek.

Op. št. (8): Po ugotovitvah sodišč nižjih stopenj je toženka tistim tožnikom, ki so pogoje izpolnjevali,

za obdobji od 1. 12. 1997 do 30. 10. 1998 ter

od 1. 11. 1998 do 31. 7. 1999

prispevke delno

refundirala.