VSL sodba II Cp 357/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

1.Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek tožnikov, da jima je tožena stranka dolžna plačati odškodnino in sicer K. H. 5.633,45 EUR za nematerialno škodo in 492,41 EUR za materialno škodo, L.P. pa 5.216,16 EUR za nematerialno škodo in 53,41 EUR za materialno škodo, obema s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Tožeči stranki je naložilo, da je dolžna povrniti toženi stranki pravdne stroške v znesku 613,24 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od poteka roka za izpolnitev obveznosti dalje do plačila.

2.Tožnika se zoper sodbo pritožujeta iz vseh pritožbenih razlogov po prvem odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) ter predlagata spremembo sodbe tako, da pritožbeno sodišče izda vmesno sodbo oziroma razveljavitev sodbe ter vrnitev zadeve v ponovno odločanje prvostopenjskemu sodišču. Iz obširnih pritožbenih navajanj izhaja, da med trditvami tožeče stranke in ugotovitvami izvedenca ter Evropskim poročilom o prometni nesreči ni nikakršnega nasprotja, kot ga umetno ustvarja sodišče v sodbi. Mnenje izvedenca nedvomno potrjuje, da je do prometne nesreče dejansko prišlo in da je krivda za nesrečo na strani povzročitelja D.D., ki je vozil za tožnikoma in se zaletel v zadnji del njunega vozila, kar je sam izrecno priznal. Drugačne ugotovitve prvostopenjskega sodišča so v nasprotju z izvedenimi dokazi. Razlogi sodbe so v tem delu nejasni in deloma sami s seboj v nasprotju. Namesto, da bi sodišče postavilo izvedenca medicinske stroke, se je odločilo, da tožbeni zahtevek zavrne z obrazložitvijo, da je šlo za fingirano prometno nesrečo. Sodišče svojo odločitev utemelji izključno na ''skladnosti'' izpovedb udeležencev prometne nesreče, da je bila trčna hitrost povzročiteljevega vozila okoli 40 km na uro, kar naj bi bilo v nasprotju z ugotovitvami izvedenca cestno prometne stroke N. Č. ter na dejstvu, da se poškodbe vozil ne ujemajo z navedbami tožečih strank. Iz ugotovitev izvedenca je dokazano ravno nasprotno, da so vse poškodbe obeh vozil nastale ravno v obravnavani prometni nesreči in da ni nikakršne ''višinske razlike'' med poškodbami na vozilih. Sodišče je od izvedenca zahtevalo odgovore na vprašanja, za katerega ni strokovno usposobljen. Obe izjavi tožečih strank glede hitrosti vožnje povzročitelja prometne nesreče sta posledici ugibanja na zahtevo sodišča in ne posledica kakršnegakoli predhodnega dogovora s povzročiteljem prometne nesreče. Tudi sicer je mnenje izvedenca glede hitrosti vožnje povzročitelja podano le na osnovi fotografij poškodovanih vozil, brez upoštevanja kakršnihkoli kriterijev in objektivnih dokazov, ki bi jih izvedenec moral imeti za objektiven in pravilen izračun. Sodišče bi moralo ugotoviti, da kljub manjšim razhajanjem udeležencev prometne nesreče ni nikakršnega dvoma, da je do nesreče dejansko prišlo, da je zanjo odgovoren zavarovanec tožene stranke in da je tožena stranka dolžna tožnikoma povrniti nastalo škodo. Mnenje izvedenca se bistveno razlikuje od vseh strokovnih kriterijev, ki se uporabljajo pri objektivni in korektni oceni možnosti nastanka telesnih poškodb v prometnih nesrečah. Izvedenec je prekoračil meje svoje strokovne sposobnosti in se spustil na področje ocenjevanja telesnih poškodb tožečih strank, kar je izključna domena izvedencev medicinske stroke. Brezpredmetno je sklicevanje sodišča na določbo 922. in 944 člena OZ, obe določbi se lahko uporabljata le v primeru pogodbenega zavarovanja. V konkretnem primeru gre za obvezno zavarovanje avtomobilske odgovornosti, za katerega se uporabljajo določbe ZOZP kot specialnega predpisa.

3.Pritožba ni utemeljena.

4.Tožnik se v pritožbi sklicuje na bistvene kršitev določb pravdnega postopka (339. člen ZPP). Teh pa pritožbeno sodišče ni ugotovilo, niti tistih, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (drugi odstavek 350. člena ZPP). Razlogi sodbe so jasni in v njih ni nasprotij, kakršne ji očita pritožba. Sodišče ni kršilo določb 7. in 212. člena ZPP, niti ni v nasprotju s temi določbami trditveno in dokazno breme preložilo na izvedenca oziroma na tožečo stranko, kot ji očita pritožba. V postopku tudi ni zaznati neenakopravnega obravnavanja pravdnih strank in tožeči stranki tudi ni bilo z nezakonitim postopanjem onemogočeno obravnavanje pred sodiščem (8. točka drugega odstavka 339. člena ZPP). Pritožbeni očitki v tej smeri so posplošeni, oprti predvsem na nestrinjanje z dokazno oceno sodišča prve stopnje.

5.Med pravdnima strankama je sporno plačilo odškodnine za premoženjsko in nepremoženjsko škodo, ki jo uveljavljata tožnika kot domnevna oškodovanca v prometni nezgodi dne 28.12.2004 v Ljubljani, ki naj bi jo povzročil zavarovanec tožene stranke. V tožbi zatrjujeta, da je zavarovanec tožene stranke zaradi premajhne varnostne razdalje in neprilagojene hitrosti trčil v zadnji del tožničinega vozila. Pri tem se glede okoliščin prometne nezgode sklicujeta na izpolnjen obrazec Evropskega poročila o prometni nesreči, ki sta ga izpolnila in podpisala oba voznika, torej tožnica in zavarovanec tožene stranke D.D.. O prometni nezgodi voznika nista obvestila policistov. Tožena stranka pa zatrjuje, da do nesreče ni prišlo na način, kot ga opisujeta tožnika, pač pa gre za namerno povzročeno škodo z namenom pridobitve protipravne premoženjske koristi oziroma za ''fingirano'' nezgodo, kajti poškodbe na obeh vozilih, ki so razvidne iz fotografij, se medsebojno ne ujemajo. Odločitev o zavrnitvi tožbenega zahtevka je po opravljenem dokaznem postopku sodišče oprlo na ugotovitev, da do sporne prometne nezgode ni prišlo na način, kot ga zatrjujeta tožnika oziroma kot ga skladno opisujejo udeleženci prometne nezgode. Tožena stranka je namreč dokazala v postopku z izvedenskim mnenjem sodnega izvedenca za raziskavo prometnih nezgod dr. N.Č, da do tako močnega trčenja, kot ga zatrjujeta tožnika (trčna hitrost okoli 40 km na uro) ni prišlo, niti ne do vseh zatrjevanih in vidnih poškodb na obeh osebnih vozilih. Izvedenec dopušča le možnost, da je prišlo do sorazmerno blagega trčenja (trčna hitrost nekje med 8 in 12 km na uro), pri čemer sta bila v medsebojnem kontaktu glede na poškodbe vozil lahko le desni prednji odbijač vozila zavarovanca tožene stranke in levi del zadnjega odbijača tožničinega vozila. Takšne ugotovitve izvedenca pa so v nasprotju z opisom prometne nezgode in skico v evropskem poročilu o prometni nezgodi. Tožena stranka je torej dokazala, da do prometne nezgode ni moglo priti na način, kot so ga zatrjevali udeleženci.

6.Pritožba izvedenskemu mnenju neutemeljeno očita nestrokovnost in spornost ugotovitev, ki naj bi bile tudi v nasprotju s strokovno literaturo, na katero se je v postopku sklicevala tožeča stranka. Vendar sodišče ni imelo razloga za dvom v pravilnost in strokovno korektnost izvedenskega mnenja, pri čemer je potrebno še posebej izpostaviti, da je imel izvedenec pri raziskavi oziroma analizi prometne nezgode na razpolago le evropsko poročilo o prometni nezgodi, ki sta ga sestavila udeleženca, fotografije poškodb obeh vozil ter izjave udeležencev o nezgodi, ne pa morda policijskega zapisnika in skice ter podatkov o opravljenih meritvah, saj o nezgodi policistov niso obvestili. Kljub temu je povsem neutemeljen pritožbeni očitek, da naj bi izvedenec zgolj ugibal, s kakšno hitrostjo je prišlo do trčenja (torej s hitrostjo med 8 in 12 km na uro), saj iz mnenja jasno izhaja, da je do navedene ugotovitve prišel na podlagi poškodb obeh vozil, kot jih kažejo fotografije v spisu. Prav tako ne drži, da naj bi izvedenec prekoračil svoje zadolžitve ter se pri ugotavljanju, na kakšen način naj bi prišlo do nezgode, spustil na področje ocenjevanja telesnih poškodb, kar je domena izvedencev medicinske stroke. Izvedenec je ob zaslišanju namreč med ostalim odgovoril tudi na tovrstne pripombe. Področji obeh izvedencev se pri teh vprašanjih namreč dopolnjujeta in se v določeni meri tudi prekrivata. Delovanje sil oziroma pospeškov na telo ob trku je področje, ki spada v pristojnost izvedenca za raziskavo prometnih nesreč, v pristojnosti izvedenca medicinske stroke pa je seveda ugotavljanje teh poškodb in njihovih posledic.

7.Pritožba ugotavlja, da je najverjetneje prišlo do trčenja tako, da se vozili med seboj nista v celoti pokrivali in je povzročiteljevo vozilo bilo zamaknjeno v levo v odnosu na vozilo tožečih strank. Ker takšnih trditev tožnika v postopku nista navajala, gre očitno za novo dejstvo (prilagojeno ugotovitvam izvedenca), na katerega se v pritožbenem postopku tožeča stranka ne more več sklicevati glede na določbo prvega odstavka 337. člena ZPP. Prav tako ne drži, da v tem delu med trditvami tožeče stranke in ugotovitvami izvedenca ni nikakršnega nasprotja oziroma da mnenje izvedenca potrjuje potek nesreče tako, kot ga zatrjuje tožeča stranka ter da je z izvedenimi dokazi ovržena trditev, da gre za fingirano prometno nesrečo. Sodišče prve stopnje je izvedene dokaze pravilno ocenilo in ovrednotilo izpovedi pravdnih strank ter priče D.D., ki vsi enako opisujejo okoliščine in potek prometne nezgode ter ugotovitve izvedenca in fotografije poškodb vozila na drugi strani. Dokazni oceni sodišča pa lahko sledi le zaključek, da do prometne nezgode ni prišlo na način, kot ga zatrjujeta tožnika, iz česar sledi, da tudi zahtevana škoda ne izvira iz te prometne nezgode.

8.Tožnika imata sicer res pravico vložiti direktno tožbo proti zavarovalnici povzročitelja škode (20. člen Zakona o obveznih zavarovanjih v prometih – ZOZP), pri čemer za oškodovance velja tudi določilo 7. člena ZOZP, ki prepoveduje zavarovalnici ugovore, ki jih ima iz zavarovalne pogodbe za obvezno zavarovano vozilo proti zavarovancu, ker ta ni ravnal po zakonu, zavarovalni pogodbi in pogojih. Vendar to ne pomeni, da sta tožnika upravičena do povrnitve škode tudi v primeru, ko je bilo v postopku dokazano, da do prometne nezgode ni prišlo oziroma ni prišlo na način, kot se zatrjuje, saj v tem primeru tožeča stranka ni dokazala, da škoda izvira iz prometne nezgode in s tem niso podane vse zahtevane predpostavke odškodninskega delikta. Zato je sodišče druge stopnje pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje na podlagi 353. člena ZPP.