VSRS Sklep I Up 96/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožnikovo tožbo zoper sklep Upravne enote Ljubljana z dne 13. 1. 2008 (pravilno 2009), v zvezi z odločbo tožene stranke z dne 15. 7. 2010. Z navedeno odločbo je tožena stranka zavrnila pritožbo zoper sklep prvostopenjskega organa, s katerim je ta zavrgel tožnikov predlog za izdajo sklepa o prepovedi razpolaganja s tam navedenimi nepremičninami.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da je bilo o tožnikovem zahtevku za denacionalizacijo obravnavanega premoženja že pravnomočno odločeno, zato tožnik nima več pravnega interesa za vsebinsko obravnavanje njegove tožbe, vložene v zvezi z zavarovanjem zahtevka za vrnitev tega premoženja v naravi.

3Tožnik vlaga pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov. Navaja, da je zavarovanje v postopkih denacionalizacije urejeno drugače kot v drugih upravnih in sodnih zadevah. Sklicuje se na določbe 68. in 88. člena Zakona o denacionalizaciji – ZDen. Sklep o zavarovanju zahteve lahko organ izda vse dokler teče postopek denacionalizacije, to pa je tudi še v času odločanja Vrhovnega in Ustavnega sodišča. Ves ta čas velja dolžnost vrnitve in prepoved razpolaganja iz 88. člena ZDen. Izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z obravnavanimi nepremičninami je zahteval zaradi varstva zahtevka za vračilo tega premoženja v naravi.

4Tožena stranka na pritožbo ni odgovorila.

5Pritožba ni utemeljena.

6Predmet v tem upravnem sporu izpodbijane odločitve upravnega organa je tožnikova zahteva za izdajo sklepa o začasni prepovedi razpolaganja z nepremičninami (parcele št. 1, 2 in 3, vse k. o. A.) na podlagi določb 68. člena ZDen. O denacionalizacijskem zahtevku za vrnitev tega premoženja je že bilo pravnomočno odločeno, in sicer je bil zahtevek z odločbo Upravne enote Ljubljana z dne 9. 5. 2008, zavrnjen. Drugostopenjski upravni organ je zavrnil zoper to odločbo vloženo pritožbo v upravnem postopku (odločba Ministrstva za okolje in prostor z dne 17. 12. 2008), sodišče prve stopnje pa je zavrnilo tožbo v upravnem sporu (sodba Upravnega sodišča v Ljubljani I U 349/2009-12 z dne 27. 10. 2009). Revizijo, vloženo zoper navedeno sodbo sodišča prve stopnje, je Vrhovno sodišče zavrglo s sklepom X Ips 71/2010 z dne 7. 7. 2010.

7Po določbi 68. člena ZDen, na podlagi katere tožnik uveljavlja izdajo začasne odredbe v upravnem postopku, organ prve stopnje zaradi zavarovanja zahtev za denacionalizacijo ali iz drugih tehtnih razlogov lahko izda sklep, s katerim odredi, da se začasno prepove razpolaganje z nepremičninami ali delno oziroma popolno kapitalsko preoblikovanje podjetij in drugih gospodarskih subjektov. Iz enakih razlogov lahko odredi prenos nepremičnine v začasno uporabo upravičencu, če je dejanska in pravna podlaga njegove zahteve za vrnitev nepremičnine verjetno izkazana.

8Namen začasne odredbe po določbi 68. člena ZDen je zavarovanje zahtevka za denacionalizacijo zaradi vračanja premoženja v naravi. Z njo se tak denacionalizacijski zahtevek zavaruje le začasno, in sicer do pravnomočne odločitve o njem. Ko je o denacionalizacijskem zahtevku za vrnitev premoženja v naravi pravnomočno odločeno, zavarovanja zahtevka z začasno odredbo po navedeni določbi ZDen ni več mogoče zahtevati. Tudi v primerih, kjer je med postopkom denacionalizacije bil izdan sklep o zavarovanju zahtevka za vrnitev premoženja v naravi, to zavarovanje s pravnomočnostjo odločitve o zahtevku preneha. Da je začasno odredbo po 68. členu ZDen mogoče izdati le do pravnomočne odločitve o denacionalizaciji, je Vrhovno sodišče navedlo že v sodbi I Up 1148/2002 z dne 26. 10. 2004.

9Tožnik se neutemeljeno sklicuje na sodbo Vrhovnega sodišča II Ips 311/93 z dne 17. 2. 1994, v kateri Vrhovno sodišče sicer razlaga učinke prepovedi razpolaganja s premoženjem, za katerega obstaja dolžnost vrnitve, iz 88. člena ZDen. V njej navedeno stališče, da ta prepoved traja do dokončne odločitve o zahtevi, ni mogoče razlagati tako, da bi ta prepoved trajala še po pravnomočnosti odločitve. V sodnem postopku, na kakršnega se nanaša navedena sodba Vrhovnega sodišča, odločitev postane dokončna s pravnomočnostjo. Enako pa izhaja tudi sodbe II Ips 388/2003 z dne 17. 6. 2004.

10Stališče Ustavnega sodišča, navedeno v odločbi U-I-326/98 z dne 14. 10. 1998, na katero se tožnik prav tako sklicuje, da pravica do denacionalizacije pomeni upravičenje, ki ima svoj temelj v ustavni pravici do lastnine iz 33. člena Ustave, v skladu s čimer je vsak poseg v pravico do denacionalizacije šteti kot poseg v ustavno pravico, pa tudi ne vpliva na drugačno razlago učinkov pravnomočnosti odločitve o denacionalizacijskem zahtevku.

11Ker je bilo torej v obravnavani zadevi o zahtevku za vrnitev premoženja, na katerega se nanaša tožnikova zahteva za izdajo začasne odredbe po 68. členu ZDen, v času odločanja sodišča prve stopnje že pravnomočno odločeno, si tožnik s tožbo v upravnem sporu zoper sklep o zavrženju zahteve za izdajo začasne odredbe svojega pravnega položaja ne more več izboljšati oziroma doseči zase ugodnejše rešitve. Odločitev sodišča prve stopnje, da na podlagi 6. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1 tožbo zavrže, je zato pravilna in zakonita.

12Ker razlogi, zaradi katerih tožnik izpodbija sklep sodišča prve stopnje, niti razlogi, na katere je pritožbeno sodišče dolžno paziti po uradni dolžnosti, niso podani, je pritožbeno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z 82. členom ZUS-1 pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.