VSRS Sodba XI Ips 96357/2010-286

Zahteva za varstvo zakonitosti se zavrne.

A.

1Zunajobravnavni senat Okrožnega sodišča v Mariboru je po vloženi obtožnici s sklepom I Ks 96357/2010-204 z dne 18. 2. 2011, ob ugotovljenem utemeljenem sumu storitve kaznivega dejanja neuspelega napeljevanja h kaznivemu dejanju umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1) v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, podaljšal pripor zoper obdolženega J. J. iz pripornega razloga ponovitvene nevarnosti po 3. točki prvega odstavka 201. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju: ZKP). Višje sodišče v Mariboru je s sklepom I Kp 96357/2010 z dne 4. 3. 2011, pritožbo obdolženčevega zagovornika zavrnilo kot neutemeljeno.

2Zoper navedeni pravnomočni sklep je zagovornik obdolženega J. J. pravočasno vložil zahtevo za varstvo zakonitosti zaradi kršitve kazenskega zakona in bistvenih kršitev določb kazenskega postopka. Vrhovnemu sodišču predlaga, da zahtevi za varstvo zakonitosti ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da obdolženca izpusti na prostost.

3Vrhovni državni tožilec v odgovoru na zahtevo, podanem v skladu z drugim odstavkom 423. člena ZKP, predlaga, da Vrhovno sodišče Republike Slovenije zahtevo za varstvo zakonitosti zavrne kot neutemeljeno. Ugotavlja, da obstoji potrebna stopnja verjetnosti storitve kaznivega dejanja, za katerega je bila vložena obtožba. Podana pa ni niti kršitev procesnega prava, saj je bistvo obrazložitve odločitve v tem, da je iz nje dovolj jasno razvidno, kakšna je utemeljitev za določeno odločitev sodišča.

4Odgovor vrhovnega državnega tožilca je bil vročen obdolžencu in njegovemu zagovorniku. Obdolženec se o njem ni izjavil, njegov zagovornik pa je v podani izjavi vztrajal pri zahtevi za varstvo zakonitosti in odgovoru vrhovnega državnega tožilca v celoti nasprotoval.

B.

5Vložnik zahteve trdi, da glede na opis dejanja v obtožnici, njeno obrazložitev in zbrano dokazno gradivo, obdolženemu J. J. ni moč očitati neuspelega napeljevanja h kaznivemu dejanju umora iz koristoljubnosti. Iz opisa dejanja v obtožnici izhajajo namreč tudi očitki, da naj bi obdolžena M. B. in J. J. predstavila R. K. podroben načrt izvršitve umora, da naj bi obdolženi J. ob točno določenem dnevu in uri na določen kraj pripeljal E. S., kjer naj bi jo R. K. umoril in da naj bi obdolženi J. zagrozil R. K., da ga bo ubil, če bo kaj zajebal. Upoštevaje očitke o delitvi vlog, delovanju obdolženega J. in dogovarjanju za storitev kaznivega dejanja, obdolženemu J. J. ni moč očitati napeljevanja, temveč le sostorilstvo pri dejanju, ki ni bilo poskušeno oziroma dogovor za kaznivo dejanje, ki ni bilo poskušeno. Ker pa dejanje ni bilo poskušeno, odpade temeljni pogoj za odreditev pripora, to je obstoj utemeljenega suma storitve kaznivega dejanja.

6Napeljevanje je posebno premišljeno delovanje napeljevalca na storilca, da se odloči za storitev kaznivega dejanja, pri čemer mora storilec zaznati napeljevalčevo sporočilo. Napeljevanje je mogoče storiti na različne načine: s prigovarjanjem, z obljubljanjem, z zahtevanjem, ukazovanjem. Kot pravilno izpostavlja zahteva se posamezne oblike udeležbe ne morejo akumulirati, kaznivost napeljevanja po drugem odstavku 37. člena KZ-1 je tako izključena pri morebitnem obstoju kakršnekoli udeležbe po drugih določbah.

7Iz opisa dejanja v obtožnici Okrožnega državnega tožilstva v Mariboru IV KT 1/4160/10-39 z dne 16. 2. 2011 izhaja očitek J. J., da je v sostorilstvu z obdolženim M. B. naklepoma napeljal R. K. k storitvi kaznivega dejanja umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 na ta način, da sta zahtevala od R. K., da mora v juliju ali avgustu 2010 oziroma v sedmih dneh po potrditvi zavarovanja, izvršiti umor E. S., pri tem pa sta R. K. predstavila podroben načrt izvršitve umora E. S. in mu naročila, da naj se dne 24. 9. 2010 ob 23.00 uri ponoči odpravi od doma v gozd in tam počaka skrit pri točno določenem drevesu, ki so si ga pred tem skupaj ogledali, da se tja pripeljeta E. S. in J. J., tam pa bi R. K. moral E. S. z nožem ali z zlomljeno steklenico umoriti tako, da bi jo zabodel v vratno žilo, ob naročilu umora pa je J. J. zagrozil R. K., da ga bo ubil, če bo „kaj zajebal“.

8Iz takšnega opisa dejanja izhajajo vsi zakonski znaki obdolžencu očitanega kaznivega dejanja neuspelega napeljevanja h kaznivemu dejanju umora iz koristoljubnosti po 4. točki 116. člena KZ-1 v zvezi z drugim odstavkom 37. člena KZ-1, saj je iz njega jasno razvidno, kako naj bi obdolženi J. J. napeljeval R. K. k umoru E. S. Od R. K. naj bi tako skupaj z M. B. zahteval, da določenega dne na določenem kraju umori E. S., v ta namen pa naj bi mu tudi predstavil načrt izvršitve umora in mu zagrozil, da ga bo ubil, če bo „kaj zajebal“. Takšne presoje ne morejo omajati v zahtevi za varstvo zakonitosti izpostavljene okoliščine v zvezi z aktivnostmi J. J. pri načrtovanju umora E. S. in izvedbi pripravljenega načrta. Pri tem Vrhovno sodišče tudi tokrat poudarja, da se lahko pravna opredelitev dejanja, glede na izvedeni dokazni postopek, spremeni do izdaje sodbe. Kot sta presodili že sodišči prve in druge stopnje, zbrano dokazno gradivo izkazuje obstoj utemeljenega suma, da je obdolženi J. J. storil očitano mu kaznivo dejanje. Z drugačno dokazno oceno in zaključki, kot jih je glede obstoja utemeljenega suma v smeri obdolžencu očitanega kaznivega dejanja sprejelo sodišče, pa zahteva uveljavlja zmotno ugotovitev dejanskega stanja, torej razlog, zaradi katerega po izrecni določbi drugega odstavka 420. člena ZKP zahteve za varstvo zakonitosti ni mogoče vložiti.

9Po prvem odstavku 424. člena ZKP se Vrhovno sodišče pri odločanju o zahtevi za varstvo zakonitosti omeji samo na preizkus tistih kršitev zakona, na katere se sklicuje vložnik in jih v svoji zahtevi tudi določno obrazloži. V nasprotnem primeru utemeljenosti njegovih navedb ni mogoče preizkusiti. Samo s trditvijo, da je obrazložitev o obstoju utemeljenega suma obdolžencu očitanega kaznivega dejanja v nasprotju z listinami v spisu, da so razlogi v nasprotju z obtožnim aktom, razlogi le tega pa tudi v nasprotju z zapisniki o izpovedbah prič, zlasti K., ki je vložnik ni obrazložil, ni zadostil zahtevi po minimalni določnosti, ki bi omogočila preizkus utemeljenosti uveljavljene kršitve zakona.

10Zahteva tudi nima prav, ko uveljavlja bistveno kršitev določb kazenskega postopka iz 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP z utemeljitvijo, da sodišče ni navedlo jasnih razlogov o opravljenem preizkusu obstoja utemeljenega suma storitve obdolžencu očitanega kaznivega dejanja. Iz izpodbijanega sklepa je razvidno, da je sodišče preizkušalo utemeljenost suma ter pri tem ugotovilo, da je izkazan s predhodnimi pravnomočnimi sklepi o uvedbi preiskave, o odreditvi in podaljšanju pripora ter z vloženo obtožnico, v katerih je povzeta vsebina podatkov in dokazov, ki so odločilni za presojo obstoja utemeljenega suma. Zato sta zaključili, da je utemeljen sum še vedno podan, saj se okoliščine od zadnjega preizkusa razlogov za pripor niso spremenile. Ponovno presojo bi moralo sodišče opraviti zgolj v primeru, če bi ugotovilo obstoj novih relevantnih dejstev in okoliščin.

11Vrhovno sodišče glede na vse navedeno ugotavlja, da niso podane v zahtevi uveljavljene kršitve kazenskega zakona in bistvene kršitve določb kazenskega postopka, zaradi česar je zahtevo za varstvo zakonitosti v skladu z določilom 425. člena ZKP zavrnilo kot neutemeljeno.