VSRS Sklep I Kp 1/2011

Pritožbi zagovornika obtoženega Z. B. se ugodi in se sodba sodišča druge stopnje razveljavi in vrne temu sodišču v novo sojenje.

1Z uvodoma navedeno sodbo Okrožnega sodišča v Ljubljani je bila obtožba zoper Z. B. zaradi kaznivega dejanja nasilja v družini po členu 191/3 in 1 Kazenskega zakonika (v nadaljevanju KZ-1), iz razloga po 2. točki 357. člena Zakona o kazenskem postopku (v nadaljevanju ZKP) zavrnjena. Višje sodišče v Ljubljani je z izpodbijano sodbo na pritožbeni seji, opravljeni dne 4. 11. 2010, pritožbi okrožne državne tožilke ugodilo in izpodbijano sodbo spremenilo tako, da je obtoženca spoznalo za krivega storitve tega kaznivega dejanja in mu po tretjem odstavku 191. člena KZ-1 določilo kazen 6 (šest) mesecev zapora, nakar mu je po 2. točki drugega odstavka 53. člena KZ-1, ob upoštevanju pravnomočno določene kazni 10 (deset) mesecev zapora, za kaznivo dejanje spolnega nasilja po prvem odstavku 171. člena tega zakona, v sodbi Okrožnega sodišča v Ljubljani III K 21/2009 z dne 13. 3. 2009 v zvezi s sodbo Višjega sodišča v Ljubljani II Kp 570/2009 z dne 5. 11. 2009 izreklo enotno kazen 1 (eno) leto in 3 (tri) mesece zapora, v katero mu je na podlagi prvega odstavka 56. člena KZ-1 vštelo čas pridržanja od 6. 1. 2009 od 23.00 ure do 8. 1. 2009 do 18.55 ure.

2Zoper navedeno sodbo se je pritožil obtoženčev zagovornik iz razloga bistvenih kršitev določb kazenskega postopka, zaradi kršitve kazenskega zakona in zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zaradi odločbe o kazenski sankciji. Vrhovnemu sodišču predlaga, da pritožbi ugodi in izpodbijano sodbo spremeni tako, da obtoženca oprosti obtožbe, podrejeno pa, da izpodbijano sodbo razveljavi ter zadevo vrne Višjemu sodišču v Ljubljani v novo sojenje.

3Vrhovni državni tožilec v predlogu, podanem na podlagi drugega odstavka 377. člena ZKP, meni, da pritožba ni utemeljena. Pravna argumentacija pritožbe, da v opisu dejanja ni posebej opisana posledica dejanja „spravljanje v podrejen položaj“, ni utemeljena. Jedro zakonskega dejanskega stanu je storilec izpolnil že z izvršitvenimi dejanji, kot so v sodbi opisana – nadlegovanja, konkretne grožnje, grobost z vlečenjem za lase ter z udarci v glavo, s povzročitvijo obtolčenin pri obeh poškodovankah in z grožnjami, da bosta obe mrtvi. Po svoji vsebini je storilec pri svojih žrtvah nedvomno povzročil nemoč, strah in vznemirjenje večje intenzivnosti in trajanja, ki nedvomno ustreza zakonskemu znaku spravljanja v podrejen položaj.

4V odgovoru na predlog vrhovnega državnega tožilca pa zagovornik poudarja, da je oškodovanka v preiskavi in na glavni obravnavi dne 13. 3. 2009 izpovedala, da naj bi bila zaradi dogodka dne 6. 1. 2009 presenečena, da obtoženca ne vidi v slabi luči, da obtoženec ves čas njune zveze ni bil fizično nasilen do nje, glede domnevnih dejanj po 15. 11. 2008 pa je izpovedala, da je imela neprijetne občutke. Iz njene izpovedi, tako po mnenju zagovornika, ne izhaja nemoč, strah in vznemirjanje večje intenzivnosti in trajanja, ki bi pri njej povzročil veliko stopnjo ogroženosti in strahu ter jo na takšen način spravljal v podrejen položaj.

5Pritožba je utemeljena.

6Kot je bilo že pojasnjeno je sodišče prve stopnje obtožbo okrožnega državnega tožilca, ki je obtoženemu B. očitala, da je z drugim grdo ravnal, ga pretepal, mu jemal svobodo gibanja ter ga zalezoval, dejanje pa je storil v drugi trajnejši skupnosti, ki je razpadla, je pa dejanje s to skupnostjo povezano s tem, ko je

od 15. 11. 2008 v C. bivšo zunajzakonsko partnerico T. U. zasledoval in jo nadlegoval tako, da jo je opazoval skozi okno njenega stanovanja v C., zaradi česar je trpela psihično nasilje, ji pošiljal SMS o tem, da ve kje se nahaja in da se mu ne more skriti;

dne 6. 1. 2009 ob 22.00 uri pa jo je na parkirišču pred stanovanjskim blokom v C. zgrabil za rame, jo odvlekel do odhodnih vrat, ji ukazal, naj odklene vrata bloka, ker pa se je upirala, je zakričal: „Odpri vrata, ker ni treba, da vsi gledajo, ko te bom mlatil in ubil“, zaradi česar je iz strahu vrata odklenila, nato pa jo je zgrabil za lase in zahteval, naj odklene še vrata stanovanja, ko pa je prišla njena hčerka M. R. in ga vprašala, ali je spet prišel posilit mamo, je T. U. z roko udaril v glavo, pri čemer je zadobila obtolčenino na glavi ter ji zakričal: „Če M. pokliče policijo, bosta obe mrtvi, obljubim vama“, M. pa je poklicala policijo, nato je udaril tudi M. v glavo, zaradi česar je zadobila obtolčenino na obrazu, temenu in ji zagrozil „obe sta mrtvi, zapomnita si to, ubil vaju bom, pa tudi če sem zato celo življenje v zaporu, bom vsaj vedel zakaj“, na kar je zbežal;

iz razloga po 2. točki 357. člena ZKP zavrnilo. V obrazložitvi je navedlo, da v opisu dejanja manjka zakonski znak tega kaznivega dejanja, to je spravljanje v podrejen položaj. Je pa opisano kaznivo dejanje ogrožanja varnosti po prvem odstavku 135. člena KZ-1, iz oškodovankine izjave pa izhaja, da nima interesa za pregon zoper obtoženca, zaradi česar je izdalo zavrnilno sodbo.

7Višje sodišče je, ne da bi opravilo obravnavo, na seji to sodbo spremenilo in obtoženca spoznalo za krivega storitve kaznivega dejanja nasilja v družini po tretjem in prvem odstavku 191. člena KZ-1 z obrazložitvijo, da spravljanje v podrejen položaj ni ena od alternativno naštetih oblik izvršitvenih dejanj, ampak je povezana z vsemi posameznimi izvršitvenimi dejanji, lahko je kot posledica posebej opisana v obtožnem aktu, ni pa nujno, če je na njen nastanek mogoče sklepati že iz dejstev, s katerimi je opredeljeno ravnanje storilca. Za tem sledijo zaključki, da je obtoženec s svojim ravnanjem, potem ko je oškodovanka prekinila njuno zvezo, ne samo prizadel njeno telesno integriteto, pač pa jo je tudi poniževal in s svojim kontinuiranim, dalj časa trajajočim ravnanjem pri njej povzročil veliko stopnjo ogroženosti in strahu, razvidno iz njene nemoči, da se temu izogne, zaradi česar je bila dalj časa močno vznemirjena. Obtoženec se je nad oškodovanko izživljal z nasiljem, s tem pa prizadel njeno varnost, telesno in duševno celovitost ter čast in dobro ime in jo s konkretiziranimi inkriminiranimi ravnanji nedvomno spravljal v podrejen položaj.

8S takšno presojo pa se ne strinja zagovornik v pritožbi. Uveljavlja kršitev 11. točke prvega odstavka 371. člena ZKP, saj meni, da drugostopenjsko sodišče z ničemer ni pojasnilo, na podlagi česa je oblikovalo trditev, da je obtoženec s konkretiziranimi inkriminiranimi ravnanji oškodovanko nedvomno spravljal v podrejen položaj oziroma na čem takšni zaključki dejansko temeljijo. Zato je sodba v tem delu neobrazložena in nejasna. Spravljanje v podrejen položaj pred prvostopenjskim sodiščem ni bilo zatrjevano niti ni bilo ugotovljeno. Ugotovitve, da se je obtoženec nad oškodovanko izživljal z nasiljem ter jo nedvomno spravljal v podrejen položaj oziroma, da je oškodovanka postala objekt, na katerem je izvajal svoje nasilje, so protispisni. Dejstvo je namreč, da je oškodovanka po obeh dogodkih z obtožencem še naprej komunicirala in se z njim tudi dobivala. Pritožbeno sodišče nadalje tudi navaja, da je obtoženi oškodovanko pretepal (očitno daljše obdobje oziroma kontinuirano), čeprav navedeno sploh ne drži, kar je razvidno tudi iz zapisnika glavne obravnave. Opozarja tudi, da oškodovankina izpoved ni povsem verodostojna, čeprav jo je sodišče druge stopnje kot takšno ocenilo.

9Vrhovno sodišče je že v več odločbah (I Ips 117/2009, I Ips 166/2010 in I Ips 815/2010) poudarilo, tako kot sicer pravilno presoja tudi pritožbeno sodišče, da besedna zveza „spravljanje v podrejen položaj“, ne pomeni zgolj ene od izvršitvenih oblik dejanja, temveč gre za objektivni pogoj kaznivosti, vezan na izvršitvena ravnanja, ki so alternativno našteta v zakonu. Praviloma mora iti za neko trajnejše ravnanje storilca, ki pri nasilju v družini poruši normalne medosebne odnose tako, da ostanejo določeni družinski člani brez topline doma, brez občutka varnosti, so prestrašeni in podobno oziroma so ravno zaradi obdolženčevega ravnanja spravljeni v podrejen položaj oziroma v položaj, ki je temu pojmu po vsebini primerljiv, čeprav sicer ni mogoče izključiti, da bi tudi enkraten, izjemen eksces lahko imel hude posledice za družinske člane, kar pa se seveda presoja v vsakem konkretnem primeru posebej (npr. izrazito izživljanje z nasiljem oziroma ravnanje storilca, ki kaže nasilje nad družinskimi člani zaradi nasilja), saj se sicer opis ne bi v ničemer razlikoval od opisa kaznivega dejanja po členu 135 KZ-1.

10V konkretni kazenski zadevi bi abstraktni in konkretni del opisa skupaj po presoji Vrhovnega sodišča zadoščala kvalifikaciji kaznivega dejanja po obtožbi. Povezati je namreč potrebno očitke v izreku „grdo ravnal, ga pretepal, mu jemal svobodo gibanja ter ga zalezoval (sledi opis konkretnih ravnanj obtoženca)“, navedene pa so tudi posledice, ki bi, če bi seveda bile dokazane, ustrezale pojmu spravljanje v podrejen položaj – oškodovanka je trpela psihično nasilje, poudarjen pa je tudi strah obeh oškodovank glede dogodka z dne 6. 1. 2009. Ali gre za takšno intenzivnost strahu oziroma tako dlje časa trajajoče nasilje nad obema oškodovankama, še posebej nad oškodovanko U., pa bo potrebno presoditi na obravnavi, z izvedbo dokazov.

11Ker torej uveljavljana kršitev kazenskega zakona ni podana, je Vrhovno sodišče presojalo še v pritožbi uveljavljane procesne kršitve in razlog zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja. V obravnavani kazenski zadevi se obdolžencu najprej očita zasledovanje in nadlegovanje oškodovanke (kar naj bi trajalo dalj časa), zatem pa enkratno grdo ravnanje in ogrožanje varnosti. Prvostopenjsko sodišče, kot izhaja iz obrazložitve in pravne kvalifikacije dejanja, sicer formalne oziroma procesne sodbe (torej sodbe, v kateri sodišče iz procesnega razloga odloči o obtožbi) izhaja, da naj bi obdolženec s svojim ravnanjem izpolnil le zakonske znake kaznivega dejanja ogrožanja varnosti, torej dejanja, s katerim oškodovank ni spravljal v podrejen položaj. Tega dejstva (objektivnega pogoja kaznivosti oziroma nujne posledice obtoženčevega ravnanja), sodišče prve stopnje ni ugotavljalo, ugotavljalo ga je šele pritožbeno sodišče, ne da bi za to izvajalo kakršnekoli dokaze oziroma ne da bi se dejansko stanje s tem v zvezi kakorkoli razčiščevalo. Nobenega dvoma sicer ni, da je uporaba fizične sile in grožnje kaznivo dejanje, ki ima za posledico prestrašenost obeh oškodovank. Ali ima takšno ravnanje res tako hude posledice, da sta oškodovanki postali objekt obdolženčevega ravnanja (predvsem T. U.) oziroma, da je pri njiju prisotna takšna stopnja ogroženosti in strahu, ki je pogoj za kvalifikacijo njegovega ravnanja po členu 191 KZ-1, pa je sodba pritožbenega sodišča, kot na to opravičeno opozarja zagovornik, neprepričljiva. Vrhovno sodišče glede na navedeno ugotavlja, da sodišče druge stopnje s tem, ko je sodbo sodišča prve stopnje spremenilo, ne da bi opravilo obravnavo, ne samo, da je ugotavljalo dejstva, ki v postopku niso bila ugotovljena (kršitev petega odstavka 392. člena ZKP), temveč je kršilo tudi načelo neposrednosti, predvsem pa, kar prav tako uveljavlja zagovornik v pritožbi, razlogi v zvezi s tem dejstvom niso jasni in prepričljivi. Pritožbeno sodišče namreč ugotavlja, da se je obtoženec dalj časa izživljal z nasiljem nad oškodovankama ter ju pretepal, pri čemer zagovornik opozarja na izjavo oškodovane U., dano na glavni obravnavi, ko je navedla, da se je po 15. 11. 2008 nekajkrat (enkrat tedensko) dobila z obtožencem v lokalu in da je pogovor normalno tekel. Dne 6. 1. 2009 pa je za obtožencem, kot je sama navedla, vrgla tudi plastičen stol in mu rekla, da naj ga zadene in ubije.

12Pritožbi obtoženčevega zagovornika je bilo glede na vse navedeno potrebno ugoditi in izpodbijano sodbo razveljaviti ter zadevo vrniti sodišču druge stopnje v novo sojenje. V ponovljenem postopku bo moralo sodišče na obravnavi z zaslišanjem oškodovank presoditi, ali je bilo obtoženčevo zasledovanje in nadlegovanje takšne narave, da bi lahko povzročilo posledice, ki jih za tovrstno kaznivo dejanje zahteva zakonodajalec, in v čem je njegovo ekscesno ravnanje dne 6. 1. 2009 takšne narave, da po svoji intenzivnosti oziroma grobosti presega ravnanje, ki ga zakon predpisuje za kaznivo dejanje ogrožanja varnosti, svoje zaključke pa bo moralo tudi ustrezno obrazložiti.