UPRS sodba III U 362/2009

Tožba se zavrne.

Prvostopni organ je z izpodbijanim sklepom zavrnil zahtevek tožnika, da se mu prizna lastnost stranke v upravnem postopku v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo enostanovanjskega prizidka k obstoječi hiši na zemljišču s parc. št. 1821/2 k.o. ..., uvedeni na predlog investitorke A.A. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da so sicer zemljiškoknjižni lastniki predmetne nepremičnine A.A. do 36/64, B.A. do 21/64 in C.C. do 7/64. Vendar je poleg zemljiškoknjižnega stanja potrebno upoštevati tudi pravnomočno sodbo Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 332/1997, iz katere izhaja, da je A.A. izključna lastnica predmetne nepremičnine. Kljub temu, da denacionalizacijski postopek v zvezi s parc. št. 2946 k.o. ..., del katerega je tudi novo nastalo zemljišče parc. št. 1821/2 k.o. ..., še ni pravnomočno zaključen, predmetna parcela ne more biti predmet denacionalizacije, saj je na tej nepremičnini že vknjižena solastnina za denacionalizacijske upravičence. Pravni interes tožnika za vključitev v postopek izdaje gradbenega dovoljenja torej ni izkazan, upoštevaje citirano pravnomočno sodbo, ki je hkrati tudi pravni naslov, na podlagi katerega lahko A.A. vknjiži lastninsko pravico do celote. Drugostopni organ je zavrnil pritožbo tožnika zoper odločbo prvostopnega organa in pritrdil stališču prvostopnega organa, da zaradi pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu ni več mogoče upoštevati zemljiškoknjižnega stanja, pri čemer dejstvo, da po navedeni sodbi vknjižba lastninske pravice na zemljišču v korist investitorice ni izvedena ni odločilno, saj mora upravni organ ne glede na podatke zemljiške knjige upoštevati citirano sodbo sodišča.

Tožnik vlaga tožbo zaradi vseh razlogov po zakonu. Čeprav A.A. razpolaga s pravnim naslovom, sodbo Okrajnega sodišča v Piranu, opr. št. P 332/97, pa le ta nima konstitutivnega učinka, pač pa gre le za ugotovitveno sodbo. Meni, da je upravni organ napačno tolmačil določbo 42. člena Stvarnopravnega zakonika (Uradni list RS 87/02, v nadaljevanju SPZ), ki velja le za oblikovalne sodbe, ne pa tudi za dajatvene in ugotovitvene, kot je citirana sodba. Pri tej sodbi torej ne gre za primer pridobitve lastninske pravice na podlagi sodne odločbe po 42. členu SPZ, ker v predmetni zadevi citirana sodba nima konstitutivnega učinka pridobitve lastninske pravice, saj se za pridobitev le te zahteva še razpolagalni pravni posel, to je vpis lastninske pravice v zemljiško knjigo (49. člen SPZ). Glede na navedeno je tožnik še vedno solastnik predmetne nepremičnine, kar izhaja tudi iz zemljiške knjige, zato ne more biti sporno, da mora biti udeležen v postopku izdaje gradbenega dovoljenja, saj je za izdajo le tega potrebno njegovo soglasje, tožnik pa gradnji na solastni predmetni nepremičnini nasprotuje, zaradi česar je očitno podan njegov pravni interes. Razlaga prvostopnega organa, da se lahko investitorka vknjiži kot lastnica predmetne nepremičnine do celote, odkrito posega v načelo zaupanja v zemljiško knjigo. Kaj lahko in česa ne more storiti investitorka s citirano sodbo, ni predmet odločanja upravnega organa. Predlaga, da naslovno sodišče brez razpisa glavne obravnave izpodbijano odločbo odpravi ter vrne upravnemu organu v ponovno odločitev, toženi stranki pa naloži, da je dolžna povrniti tožniku stroške postopka v odmerjeni višini, skupaj z zakonskimi obrestmi od dneva izdaje odločbe, do plačila.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo vztraja pri napadeni odločbi iz razlogov, ki so razvidni iz njene obrazložitve in predlaga, da se tožba zavrne kot neutemeljena.

Stranka z interesom A.A. v odgovoru na tožbo med drugim navaja, da je zahteva, da se odločba odpravi, nezakonita. Poleg tega nameravana gradnja ne sega na tisti del zemljišča, ki je vrisan kot parcela št. 2946 k.o. ...

Tožba ni utemeljena.

V skladu z določbo 49. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list SFRJ, št. 47/86, v nadaljevanju ZUP/86), ki se v obravnavanem primeru uporablja v skladu z določbo 324. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list RS, št. 80/99 do 65/08) je stranka v upravnem postopku oseba, ki se je na njeno zahtevo uvedel postopek, zoper katero teče postopek ali ki ima za varstvo svojih pravic ali pravnih koristi pravico udeleževati se postopka. Pravico udeležbe v upravnem postopku, ki je uveden na zahtevo drugega, imajo osebe, ki v tem postopku varujejo kakšno svojo pravico ali pravno korist. Zahteva za izdajo gradbenega dovoljenja je bila namreč v obravnavani zadevi vložena 1. 7. 1992 in takrat veljavni Zakon o graditvi objektov (Uradni list SRS, št. 34/84 do Uradni list RS, št. 52/00, v nadaljevanju ZGO) nima izrecne odločbe o tem, kdo je stranka v postopku.

Tožnik v obravnavanem primeru tudi po presoji sodišča ni izkazal, da v postopku izdaje gradbenega dovoljenja investitorice A.A. za gradnjo enostanovanjskega prizidka k obstoječi hiši na zemljišču parc. št. 1821/2 k.o. ..., varuje kakšno svojo pravico ali pravno korist, saj pritrjuje stališču upravnih organov, da je A.A. izključna lastnica predmetne nepremičnine, kar izhaja iz pravnomočne sodbe Okrajnega sodišča v Piranu opr. št. P 332/97, ne glede na vpis v zemljiški knjigi, ki izkazuje drugačno zemljiškoknjižno stanje.

Sodišče se sicer strinja s stališčem tožnika, da so podlaga za pridobitev lastninske pravice po 42. členu SPZ samo konstitutivne sodne odločbe oz. odločbe državnega organa. Vendar ima v obravnavanem primeru navedena sodna odločba, ki je postala pravnomočna, kar ni sporno, konstitutivni učinek, saj vzpostavlja drugačno lastninsko stanje, kot izhaja iz stanja v zemljiški knjigi (in ki je po citirani pravnomočni sodbi napačno) in se zgolj ne izreka o obstoju lastninske pravice, ki bi nastala na podlagi katerega od drugih načinov originarne pridobitve lastninske pravice.

Glede na navedeno je tudi po presoji sodišča navedena pravnomočna sodna odločba podlaga za pridobitev izključne lastninske pravice A.A. na sporni nepremičnini, zaradi česar je odločitev upravnega organa, da tožniku ne prizna lastnosti stranke v zadevi izdaje gradbenega dovoljenja za gradnjo enostanovanjskega prizidka k obstoječi hiši na predmetnem zemljišču na predlog investitorke A.A., pravilna in zakonita.

Ker v obravnavanem primeru ni sporno, da je predmetna nepremičnina v lasti fizičnih oseb, pri čemer niti ni pomembno, v lasti katere osebe je, glede na določbo 3. odstavka 16. člena Zakona o denacionalizaciji, po kateri premoženja ni mogoče vrniti, če je na njem lastninska pravica fizičnih oseb, na drugačno odločitev v tej zadevi ne more vplivati tožbeni ugovor, da je obrazložitev upravnega organa, ko enkrat navaja, da predmetna nepremičnina ne more biti predmet vrnitve v naravi, ker je tožnik že vknjižen kot solastnik navedene nepremičnine, drugič pa, da na podlagi sodbe ni solastnik navedene nepremičnine, materialnopravno nesklepčna in neobrazložena.

Glede na navedeno je sodišče tožbo kot neutemeljeno zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06, 119/08 odl. US, 107/09 odl. US, 62/10 v nadaljevanju ZUS-1).