VDSS sodba Psp 641/2009

Pritožba se zavrne in se v izpodbijanem delu potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnica sama krije svoje stroške odgovora na pritožbo.

:

Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo odpravilo odločbo toženca št. ... z dne 22. 11. 2005 v celoti, odločbo iste opravilne številke z dne 10. 9. 2007 pa v delu, ki se nanaša na priznanje pravice po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ in priznalo pokojnemu R.P. pravico do predčasne pokojnine od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998 ter naložilo tožencu, da je dolžan predčasno pokojnino odmeriti s posebno odločbo v 15-ih dneh po pravnomočnosti sodbe in odmerjene zneske pokojninske dajatve tožnici izplačati v 30-ih dneh od izvršljivosti odločbe o odmeri predčasne pokojnine, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi, da ne bo izvršbe. Zavrnilo pa je tožbena zahtevka na plačilo zakonskih zamudnih obresti od dneva zapadlosti vsakokratnega posamičnega mesečnega zneska predčasne pokojnine v plačilo, do plačila in na odpravo odločbe št. ... z dne 10. 9. 2007 v delu, ki se nanaša na priznanje pravice do invalidske pokojnine na temelju Zakona o ratifikaciji mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva.

Zoper sodbo v 1., 2., 3. in 5. odstavku izreka je pritožbo vložil toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da sodba sodišča prve stopnje temelji na zmotni odločitvi, da je tožnica aktivno legitimirana za nadaljevanje postopka v tem socialnem sporu po pokojnem možu. Pokojni R.P. je vložil zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ tudi za nazaj, to je za čas od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998. Njegov zahtevek je bil z odločbo prvostopnega organa št. ... z dne 22. 11. 2005, torej že po njegovi smrti zavrnjen z obrazložitvijo, da je mogoče upravičencem iz 4. odstavka 2. člena pravico do pokojnine še nadalje priznati v skladu z veljavno določbo 15. člena ZPIZVZ, to je od prvega dne naslednjega meseca po vložitvi zahtevka in največ za šest mesecev nazaj, vendar najdlje od uveljavitve tega zakona, to je od 18. 7. 1998. Ker je predlagatelj umrl 26. 8. 2005, je s smrtjo izgubil tudi položaj stranke in s smrtjo je tudi ugasnila pravica do priznanja pokojnine pred 18. 7. 1998. Pravica do pokojnine je pravica, ki je strogo vezana na osebo in ni podedljiva, kot je to določeno v 5. členu ZPIZ-1. Zato tožnica glede na naravo te pravice kot pravna naslednica umrlega v njegovem imenu ne more uveljaviti pravice do pokojnine pred 18. 7. 1998, saj njej pravica po materialnem predpisu ne gre. S tem, ko je sodišče tožnici priznalo status aktivno legitimirane osebe v postopku za uveljavljanje pravice, bi njenemu možu šla šele na podlagi Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev, objavljenega dne 17. 11. 2006 v Uradnem listu, št. 118/2006, torej več kot leto dni po njegovi smrti, je sodišče prve stopnje nepravilno uporabilo materialno pravo. Pravna podlaga za odločanje na podlagi odločbe Ustavnega sodišča Republike Slovenije, št. U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004, je bila podana šele 17. 11. 2006. Državni zbor je tisti, ki bi moral urediti vprašanje pridobitve pravic iz pokojninskega zavarovanja, navedenih v ZPIZVZ, za osebe iz 4. odstavka 2. člena ZPIZVZ, kolikor so po 18. 10. 1991 pridobile državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu. Zakonodajalec v predpisanem devetmesečnem roku od objave ustavne odločbe v Uradnem listu tega ni storil, toženec pa s statusom javnega zavoda ne more urejati vprašanj, ki so v pristojnosti zakonodajalca. V času smrti tožničinega moža in v času izdaje prvostopne odločbe je veljal ZPIZVZ. Le v primeru, da bi pokojni že pridobil pravico do predčasne pokojnine pred 18. 7. 1998, kot je to določeno po ZPIZVZ-A, bi lahko vdova uveljavljala na tej podlagi tudi izplačilo denarnega zneska. Podedujejo se namreč le zapadli denarni zneski, ki niso bili izplačani do smrti uživalca. ZPIZVZ-A tudi nima prehodne določbe, ki bi pokojnemu omogočile pridobitev pravice do pokojnine pred 18. 7. 1998. Ker odločitev ni pravilna, glede na uspeh v pravdi, toženec tudi ni dolžan tožnici povrniti stroškov postopka.

V odgovoru na pritožbo tožnica vztraja, da je pravilna odločitev, da je aktivno legitimirana. Sklicuje se na 1. odstavek 5. člena in da je dolgovani znesek s strani toženca že zapadel pred smrtjo pokojnega R.P., saj mu je bila od 1. 9. 1998 dalje pokojninska dajatev že priznana s pravnomočno odločbo leta 1999. Pritožbene navedbe ne morejo biti odločilne in vztraja, da je potrebno zakonitost izpodbijane odločbe presojati ob uporabi spremenjenega in dopolnjenega 2. odstavka 15. člena ZPIZVZ-A.

Pritožba ni utemeljena.

Po preizkusu zadeve v skladu z 2. odstavkom 350. člena Zakona o pravdnem postopku (Ur. l. RS, št. 26/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPP) pritožbeno sodišče ugotavlja, da je sodišče prve stopnje na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja pravilno odločilo in uporabilo materialno pravo. V postopku pa tudi ni prišlo do absolutnih bistvenih kršitev določb ZPP, na katere pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti. Sodišče prve stopnje je sodbo ustrezno obrazložilo z dejanskimi in pravnimi razlogi.

Stališče pritožbe, da tožnica ni aktivno legitimirana, je zmotno. Drži in je to jasno določeno v 5. členu Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 106/99 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ-1), da so pravice iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja, med katere sodi tudi pravica do pokojnine, neodtujljive osebne pravice, ki jih ni mogoče prenesti na drugega in jih podedovati. Ker so osebne pravice, jih ne more pridobiti nihče, razen zavarovanca, izjema so le pravica do družinske in vdovske pokojnine ter tiste pravice, ki pripadajo po smrti zavarovanca ali upokojenca družinskim članom. Tako je tudi določeno v 1. odstavku 259. člena ZPIZ-1, da se postopek za uveljavljanje pravic iz obveznega zavarovanja začne na zahtevo zavarovanca, postopek za uveljavljanje pravice do vdovske ali družinske pokojnine pa na zahtevo vdove ali vdovca oziroma družinskega člana ali zakonitega zastopnika.

V konkretnem primeru je pri tožencu zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine za nazaj najprej po Zakonu o ratifikaciji mednarodnega sporazuma o vprašanjih nasledstva (Ur. l. RS, št. 71/02, v nadaljevanju MSVN) in za tem še zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine po Zakonu o pokojninskem in invalidskem zavarovanju vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 49/98, v nadaljevanju ZPIZVZ) od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998, vložil R.P. Postopek za uveljavljanje pravice do predčasne pokojnine se je torej začel na zahtevo zavarovanca oziroma upokojenca. Res pa se je potem že pritožbeni postopek pred tožencem nadaljeval na zahtevo tožnice, ker je tekom upravnega postopka njen mož R.P., umrl. Kot izhaja iz sklepa o dedovanju št. III D 629/2005 z dne 2. 2. 2006 je tožnica zakonita dedinja po pokojnem R.P. Toženec je z dokončno odločbo št. ... z dne 10. 9. 2007 o njeni pritožbi odločil, ne da bi štel takšno postopanje za sporno, ali, da postopka ni mogoče nadaljevati (2. odstavek 50. člena Zakona o splošnem upravnem postopku, Ur. l. RS, št. 80/99 s spremembami, v nadaljevanju ZUP).

Sodni postopek je nadaljevanje upravnega postopka, v katerem tožnica uveljavlja, da je prizadeta v svojih pravicah oziroma pravnih koristih zaradi dokončnega upravnega akta (63. člen Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004, v nadaljevanju ZDSS-1). Tožnica uveljavlja, da se pokojnemu R.P. prizna pravica do predčasne pokojnine (to, kar je uveljavljal z zahtevo, vloženo pri tožencu, pokojni R.P.), njej (kot dedinji) pa izplačajo zapadli zneski te pokojnine.

Odločitev sodišča prve stopnje, da je tožnica aktivno legitimirana, je pravilna, pritožba toženca pa v tem delu neutemeljena. Neutemeljena pa je pritožba tudi glede priznanja pravice do predčasne pokojnine od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998 na podlagi 15. člena Zakona o spremembah in dopolnitvah zakona o pravicah iz pokojninskega in invalidskega zavarovanja bivših vojaških zavarovancev (Ur. l. RS, št. 118/2006, v nadaljevanju ZPIZVZ-A).

Na dan 24. 2. 2005, ko je pokojni R.P. pri tožencu vložil zahtevo za priznanje pravice do predčasne pokojnine, 15. člen ZPIZVZ-A še ni veljal, pač pa je že tedaj Ustavno sodišče Republike Slovenije z odločbo št. U-I-155/00 z dne 22. 4. 2004 odločilo, da je v neskladju z Ustavo 1. odstavek 15. člena ZPIZVZ, da upravičencem iz 4. odstavka 2. člena, ki so pridobili državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (Ur. l. RS, št. 1/91-I, 30/91-1, 38/92, 13/94 in 96/02), ne ureja pravice do opredelitve pokojnine tudi za čas od izpolnitve pogojev po 18. 10. 1991. Obenem je odločilo, da mora Državni zbor neskladje odpraviti v devetih mesecih od objave te odločbe v Uradnem listu Republike Slovenije. V devetih mesecih od objave v Uradnem listu (7. 5. 2004), Državni zbor sicer ni odpravil ugotovljeno neskladje 1. odstavka 15. člena ZPZVZ z Ustavo, je bil pa usklajen 17. 11. 2006, ko je začel veljati ZPIZVZ-A, to pa je še preden je toženec odločil z dokončno odločbo št. P-9875244 z dne 10. 9. 2007, ki jo tožnica s tožbo izpodbija. Pomeni, da je v času, ko je toženec odločil z odločbo z dne 10. 9. 2007, že veljala spremenjena določba 15. člena ZPIZVZ in da je sodišče prve stopnje pri presoji pravilnosti in zakonitosti citirane odločbe toženca, pravilno postopalo, ko je upoštevalo 15. člen ZPIZVZ-A.

Ta določa, da se upravičencu, ki je pridobil državljanstvo po 40. členu Zakona o državljanstvu Republike Slovenije, na njegovo zahtevo starostna, predčasna, invalidska oziroma vdovska oziroma družinska pokojnina, za katero je izpolnil pogoje iz 4. odstavka 2. člena tega zakona, prizna in izplača za nazaj od dneva izpolnitve pogojev, če ni bil zavarovan, oziroma od prvega dne naslednjega meseca po prenehanju aktivne vojaške službe oziroma zavarovanja pri zavodu, vendar največ od 18. oktobra 1991 dalje.

Kot je ugotovilo sodišče prve stopnje je pokojni R.P. imel dopolnjenih 35 let in 2 meseca pokojninske dobe in je na dan, s katerim je uveljavljal pravico do predčasne pokojnine po 4. odstavku 2. člena ZPIZVZ, dopolni 53 let in 11 mesecev (rojen 1. 5. 1939). Po 2. odstavku 40. člena Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (Ur. l. RS, št. 12/92 s spremembami, v nadaljevanju ZPIZ/92) starostna meja leta 1992 za moške znaša 55 let in 5 mesecev, upravičencem, ki se jim je zavarovalna doba štela s povečanjem, pa se v zvezi z 11. členom ZPIZVZ starost ustrezno zniža, odvisno od delovnega mesta in štetja zavarovalne dobe s povečanjem. V konkretnem primeru se je pri pokojnem R.P. skladno z določbo 11. člena ZPIZVZ starost znižala za dve leti na 53 let in 5 mesecev. Tako je pokojni R.P. na dan 1. 4. 1992 izpolnjeval pogoje za priznanje pravice do predčasne pokojnine, ki mu jo je sodišče prve stopnje utemeljeno priznalo od 1. 4. 1992 do 31. 8. 1998 ter izpodbijani odločbi toženca na podlagi 2. odstavka 81. člena ZDSS-1 odpravilo in naložilo tožencu odmero ter izplačilo predčasne pokojnine.

Ker je tožnica v sodnem postopku uspela, je sodišče prve stopnje v skladu z določbo 154. člena v zvezi s 155. členom ZPP tožnici utemeljeno priznalo stroške postopka.

Glede na vse obrazloženo je pritožbeno sodišče toženčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Hkrati je odločilo, da tožnica sama nosi stroške odgovora na pritožbo, ker z njo ni z ničemer prispevala k razjasnitvi sporne zadeve.