VSRS Sodba II Ips 518/2007

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je toženki naložilo, da mora na podlagi 268. člena Obligacijskega zakonika (OZ) tožnici plačati 563.000 SIT (sedaj 2.349,36 EUR) odškodnine namesto prisojenega novega vozila R 19 TS v zamenjavo za staro s stvarno napako obremenjeno kupljeno vozilo. Presežni tožbeni zahtevek (za plačilo še 3.077.000 SIT oziroma sedaj 12.840,09 EUR odškodnine) je zavrnilo in še odločilo o pravdnih stroškov. Glede na presojo o medsebojnih obveznostih obeh pravdnih strank je toženki naložilo le plačilo razlike med vrednostjo vozila brez napake in vrednosti vozila z napako, kar je kot škodo priznavala tudi toženka.

2Sodišče druge stopnje je zavrnilo tožničino pritožbo in potrdilo izpodbijani zavrnilni del prvostopenjske sodbe. Njegova odločitev temelji na presoji, da odškodnina namesto prisojenega ne pomeni vrednosti same neizpolnjene obveznosti, pač pa vrednost druge škode v smislu 243. člena OZ, do katere pride zaradi neizpolnitve prisojene obveznosti. Tožnica v obravnavani zadevi v tej smeri ni zmogla ustreznega trditvenega bremena.

3Tožnica v pravočasni reviziji zoper drugostopenjsko sodbo uveljavlja revizijska razloga zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve določb pravdnega postopka. Zatrjuje, da se ves čas postopka ni strinjala s plačilom škode kot razlike med ceno novega in njenega avtomobila, saj je njen avtomobil praktično neuporaben. Toženka kljub pravnomočni sodbi in njeni nostrifikaciji svoje obveznosti ni izpolnila, neutemeljeno se je sklicevala na spremembe v političnem in tržnem sistemu. Zaradi neizpolnitve obveznosti je dolžna plačati celotno odškodnino oziroma kupnino, ki jo je plačala tožnica in še obresti za čas čakanja na nov avtomobil. Tožnica je imela z avtomobilom samo škodo, tudi z njegovim garažiranjem, servisiranjem, hrambo in neuporabo. Zatrjuje tudi nepremoženjsko škodo, saj zaradi izgube zaupanja v pravni red trpi psihične bolečine, bilo jo je tudi strah uporabljati pokvarjeni avtomobil, zmanjšanje življenjske aktivnosti pa nedvomno predstavlja njena izgubljena sposobnost vožnje na dolge relacije. O tej in tudi o premoženjski škodi se ni mogla osebno izjaviti, ker je sodišče zavrnilo dokaz z zaslišanjem strank. Poleg tega je tožnica opustila tudi samostojno dejavnost, ki jo je opravljala prej in je tako ostala brez precejšnjega dela zaslužka iz preteklih let. Ker ji ni bilo omogočeno, da bi dokazovala vso to škodo, pa tudi same sodne poti so jo utrudile, je nedvomno podana bistvena kršitev določb pravdnega postopka. Njen prvotni pooblaščenec je v tej pravdi v glavnem zavzel stališče, ki ne ustreza dejanskemu stanju. Zato je bilo kršeno tudi materialno pravo. Tožnica predlaga razveljavitev izpodbijane sodbe.

4Revizija je bila dostavljena Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije in vročena toženki, ki v odgovoru predlaga njeno zavrnitev. Revizijsko sodišče odgovora ni upoštevalo, saj ga ni vložil odvetnik, v njem pa tudi ni navedeno ter izkazano, da ga je vložil zakoniti zastopnik z opravljenim pravniškim državnim izpitom (tretji in četrti odstavek 86. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP).

5Revizija ni utemeljena.

6Tožnica sama je v tožbi navedla, da uveljavlja odškodnino namesto prisojene izročitve novega avtomobila v skladu s prvim in drugim odstavkom 268. člena OZ. Višino odškodnine je opredelila kot današnjo vrednost primerljivega vozila brez stvarne napake. S tem je začrtala trditveno podlago spora (7. člen ZPP), v okviru katere se je lahko gibalo sodišče prve stopnje. Sodišče namreč nima pooblastila raziskovati, ali je tožnica morebiti upravičena tudi do odškodnine za kako drugo vrsto škode. V našem procesu je uveljavljeno razpravno načelo, kot je pravilno poudarilo že pritožbeno sodišče. Res je tožbo vložil drug pooblaščenec, vendar te trditvene podlage ni spremenila ali dopolnila niti sedanja pooblaščenka, ki je prevzela tožničino zastopanje že v postopku na prvi stopnji.

7Ker je revizija izredno pravno sredstvo proti pravnomočni drugostopenjski sodbi, jo je mogoče vložiti le pod pogoji in iz razlogov, ki jih dopušča zakon. V tretjem odstavku 370. člena ZPP je določeno, da revizije ni mogoče vložiti zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Zato v tej smeri revizijske novote niso dovoljene. Praktično vse v točki 3 te odločbe povzete revizijske trditve gredo v opisani nedovoljeni smeri, saj skušajo uveljaviti drugačne vrste škode, kot jo je tožnica uveljavljala v postopku na prvi stopnji. Tudi revizijske trditve o kupnini, ki jo je plačala tožnica, niso upoštevne, ker je tožnica že v prvi pravdi izbrala drugo sankcijo zaradi nepravilne izpolnitve kupne pogodbe (primerjaj pravice kupca iz 488. člena takrat veljavnega Zakona o obligacijskih razmerjih – ZOR).

8Neutemeljen je procesni očitek iz 8. točke drugega odstavka 339. člena ZPP. Tožnici ni bila odvzeta možnost obravnavanja pred sodiščem, saj je imela ves čas pooblaščenca, ki je skrbel za njene koristi in pravice. Dokaz z zaslišanjem strank ni obvezen, odločanje o njegovi izvedbi je v presoji sodišča, ki pa prav gotovo ni dolžno stranke zaslišati o trditvah, ki sploh niso uveljavljane (različnih vrstah in oblikah škode, ki naj bi jih po revizijskih izvajanjih tožnica želela osebno predstaviti).

9Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava ni obrazložen. Tožnica izrecno ne graja razlogov pritožbenega sodišča, kakšno škodo zaradi neizpolnitve prisojenega se lahko uveljavlja v smislu 268. člena OZ. Posredno tem razlogom celo pritrjuje, saj skuša uveljaviti druge vrste škodo kot doslej. Revizijsko sodišče je že pojasnilo, zakaj tega ni mogoče upoštevati. Tudi samo pritrjuje razlogom pritožbenega sodišča, da je tožbeni zahtevek za plačilo vrednosti novega avtomobila na uveljavljani trditveni podlagi neutemeljen.

10Revizijsko sodišče je zato na podlagi 378. člena ZPP zavrnilo tožničino neutemeljeno revizijo.