VSK sodba Cpg 27/2011

Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi izpodbijana sodba sodišča prve stopnje.
Tožena stranka nosi svoje stroške pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje: I.) zavrnilo tožbeni zahtevek, da se tožena stranka s pravnomočnostjo sodbe izključi iz družbe I. d.o.o. in da je tožena stranka dolžna tožeči stranki povrniti stroške postopka; II.) tožeči stranki naložilo, da mora v 15 dneh povrniti toženi stranki 5.321,65 EUR pravdnih stroškov, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Proti navedeni sodbi je tožeča stranka po svoji pooblaščenki vložila pritožbo iz vseh pritožbenih razlogov in predlagala njeno spremembo, torej ugoditev tožbenemu zahtevku. Trdi, da so pogoji za izključitev družbenika iz družbe v zakonu (3. odst. 501. čl. ZGD-1) določeni le primeroma, v pravni teoriji je zavzeto stališče, da gre za krivdno ravnanje družbenikov. Vendar pa je utemeljen razlog tudi ta, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Takšno stališče je bilo zavzeto tudi v sodni praksi. Vrhovno sodišče je v odločbi III Ips 23/2007 navedlo, da izključitveni razlog utemeljujejo kršitve, ki so dovolj resne (grobe), da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov pri objektivno in povezanem skupnem poslovanju in odločanju v družbi. Glede izključitvenega razloga oškodovanja tedaj odvisne družbe I. brez nadomestitve prikrajšanja je sicer res, da je med tožečo stranko družbo I. d.o.o. in toženima strankama F. d.o.o. in M.S. v teku postopek pred naslovnim sodiščem pod opr.št. Pg 1 zaradi plačila odškodnine v znesku 2.479.566,00 EUR. Vendar pa se pritožnica ne strinja z razlogi izpodbijane sodbe, da bo tožeča stranka, če bo v omenjeni pravdi na plačilo odškodnine uspela, imela izvršilni naslov za plačilo odškodnine, kar pa ji onemogoča vložitev tožbe na izključitev družbenika iz razloga povzročanja škode družbeniku ali družbi. Opozarja, da sta tožeči stranki v obeh postopkih različni pravni osebi in so že zato izpodbijani razlogi nelogični. Poleg tega pa gre za dva ločeno urejena instituta statusnega prava, za vsakega od njiju je predpisan abstraktni zakonski dejanski stan. V tem, bistvenem enakem delu mora sodišče ugotavljati razloge za izključitev družbenika, torej ali je tožena stranka povzročila družbeniku ali družbi škodo ali ne. Sicer pa je tudi sodišče samo dvomilo v pravilnost svojih razlogov, ker je ugotovilo, da tožeča stranka ni dokazala, da bi tožena stranka pripravila I., da je 13.7.2006 podala izjavo o prevzemu vložka v družbi IN. z izročitvijo stvarnega vložka, kar naj bi predstavljalo škodljiv posel. Navaja, da je sodišče razloge izpodbijane sodbe povzelo iz zavrnilne sodbe, ki je bila izdana pod opr.št. Pg 1, zato tudi sama v nadaljevanju povzema bistvene razloge iz pritožbe, ki jo je vložila proti navedeni sodbi (da je tožena stranka imela močan interes po pridobitvi lastništva nad nepremičninami I., a bi jo zadelo plačilo DDV; zato je T. na željo tožene stranke predlagal, da slednja od IN. odkupi poslovni delež v I., s tem postane v njej obvladujoča družba in I. prisili v dokapitalizacijo s stvarnim vložkom v IN.; to preneseno premoženje pa zatem vnovči s prodajo poslovnega deleža družbi O.; ni bilo nobenega soglasja glede „cene“ prenosa nepremičnin iz I. na IN.; direktor I. je opozarjal na nesorazmernost vložka I. in protidajatvijo; tožena stranka je kot obvladujoča družba I. uporabila svoj vpliv, da je I. ravnala v svojo škodo). Trdi, da je zmotna dokazna ocena zaslišanja zastopnikov strank in prič; jasno je izkazan vpliv družbenikov tožeče stranke na direktorja tožeče stranke R., kateremu je bilo dano s strani družbenikov jasno navodilo, kaj je potrebno izpeljati, s tem se imenovani vsebinsko sploh ni ukvarjal. Dejstvo, da R. ni čutil pritiska, je za odločitev v tej zadevi nepomembno, saj noben pritisk ni bil potreben, ker je bil R. povsem voljan delati po navodilih družbenikov. Sodišče je pomešalo zakonsko predpisan pojem „vpliv obvladujoče družbe“ in „pritiski“, vendar navedena pojma nimata neposredne zveze. Družbeniku, ki ima ustrezno večino v skupščini družbe, ni potrebno prav nič „pritiskati“, saj se vsi ostali akterji zavedajo, da bo svojo voljo prej ali slej lahko uveljavil. Sodišče je sicer pravilno ugotovilo, da „škodljivi posli niso prepovedani, le prikrajšanje mora biti nadomeščeno“, vendar pa ni jasno, zakaj se je potem sploh ukvarjalo z iskanjem sporov med družbeniki glede izvedbe škodljivega posla in z iskanjem „pritiskov“, zanemarilo pa je ugotavljanje škode, ki je I. z zadevnim poslom nastala, ni pa še bila nadomeščena. Glede izključitvenega razloga „sklicevanje nepotrebnih skupščin in generiranje sodnih postopkov“ pritožnica opozarja, da je omenjeni spor treba gledati tudi kot celoto, ne le kot posamična očitana izključitvena ravnanja tožene stranke. Vsa očitana ravnanja tožene stranke skupaj predstavljajo razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku. Ob tem opozarja tudi na nepravilno stališče v izpodbijani sodbi, da tožena stranka ni v ničemer ovirala tožeče stranke pri izstopu iz družbe B., saj je bil tožbeni zahtevek v zadevi Okrožnega sodišča v Ljubljani opr.št. V Pg 2 pravnomočno zavrnjen. Sklepanje sodišča o neoviranju tožeče stranke je vsaj preuranjeno, saj je bila v tem postopku dopuščena revizija na VS RS. Sodišče je povzelo zakonsko ureditev sklica skupščine družbe in postopke, ki tečejo med pravdnima strankama in z njima kapitalsko in osebno povezanimi družbami. Vendar je tožeča stranka želela le poudariti dejstvo, da je tožena stranka s svojim ravnanjem (predvsem s sproženim postopkom na prenehanje družbe I.) sama izrazila svoje prepričanje, da ne vidi več razloga za obstoj delovanja tožeče stranke. Po pravilih sklepanja od večjega na manjše to pomeni, da bi tožeča stranka morala uspeti tudi z zatrjevanjem izključitvenega razloga v zvezi s postopkom, ki ga je sprožila tožena stranka na prenehanje tožeče stranke. Pritožnica se ne more strinjati z razlogi izpodbijane sodbe, da je mogoče ločeno obravnavati razmerje pravdnih strank v tej pravdi in razmerja med povezanimi družbami, to sta poleg pravdnih strank še I. in B.. Tožena stranka kot večinski družbenik B. ravna v škodo tožeče stranke, ki mora vlagati ničnostne in izpodbojne tožbe. Trdi, da ne drži ugotovitev sodišča, da je tožeča stranka le pavšalno zatrjevala dejstva v smeri nepotrebnega sklicevanja skupščin. V nadaljevanju opozarja na dokazano podprte trditve o nezakonitosti in nepotrebnosti sklica skupščine I. za dne 13.11.2008. V zvezi z izključitvenimi razlogi „preprečevanje pridobivanja finančnih prihodkov za družbo I. in oviranje izstopa družbe I. iz družbe B.“ pritožnica meni, da je sodišče zavzelo preveč ozko stališče pri njihovi obravnavi. Glede razloga „oviranje poslovodstva pri zagotavljanju likvidnosti družbe I.“ je sodišče zmotno in nepopolno ugotovilo dejansko stanje, saj ni upoštevalo trditev tožeče stranke, da tožena stranka ni sodelovala pri upravljanju družbe na način, ki bi ji omogočal nemoteno poslovanje, ampak je to breme v celoti preložila na tožečo stranko, ki je odkupila lastni poslovni delež družbe I., pri čemer je celo vložila predlog za začasno odredbo zoper odtujitev lastnega poslovnega deleža tožeči stranki, s čimer je dodatno ovirala pri zagotavljanju likvidnosti. Do okoliščin za nastanek nelikvidnosti družbe I. je privedlo to, da je tožena stranka potem, ko je s prenosom nepremičnin po prenizki vrednosti že znatno znižala premoženje I., tudi preostalo premoženje, ki je bilo predvsem v poslovnem deležu v od tožene stranke odvisni družbi B., blokirala, z oviranjem izstopa družbe I. iz navedene družbe in z neizplačevanjem dobička v njej. Glede izključitvenega razloga „neodzivanje na poziv družbe in tožeče stranke k poslovnim pogovorom“ gre za tipičen izključitveni razlog in se sprašuje, kako lahko sploh deluje d.o.o., v kateri se predpostavlja tesna medsebojna povezanost družbenikov, če kot v konkretnem primeru, sploh ni možna nobena običajna poslovna komunikacija med družbeniki. Sodišče pa v izpodbijani sodbi ni zavzelo stališča do trditev tožeče stranke, da je preprodaja prvotno I. nepremičnin s strani tožene stranke v konkurenčnem razmerju z dejavnostjo I., s tem pa je tožena stranka kršila pogodbeno in zakonsko določeno prepoved konkurence.

Tožena stranka je po svoji pooblaščenki odgovorila na pritožbo, predlagala njeno zavrnitev in uveljavljala povrnitev stroškov.

Pritožba tožeče stranke ni utemeljena.

Zakon o gospodarskih družbah (ZGD-1) v 3. odst. 501. čl. določa, da sme vsak družbenik s tožbo zahtevati, da se drug družbenik iz družbe izključi, če obstajajo za to utemeljeni razlogi, zlasti če drug družbenik povzroča družbi ali družbenikom škodo, če ravna v nasprotju s sklepi skupščine, če ne sodeluje pri upravljanju in s tem ovira redno delovanje družbe ali uresničevanje pravic drugih družbenikov ter če sicer grobo krši pogodbo.

Pritožbeno sodišče soglaša s stališčem tožeče stranke, da so pogoji za izključitev družbenika iz družbe v 3. odst. 501. čl. ZGD-1 našteti le primeroma. Vendar pa iz zakonske dikcije in iz namena ureditve po mnenju pritožbenega sodišča izhaja, da lahko izključitveni razlog predstavlja le krivdno ravnanje ali opustitev družbenika, ne more pa biti takšen razlog dejstvo, da med družbeniki ne glede na krivdo kogarkoli obstajajo odnosi, ki ne dopuščajo takega sodelovanja, kot je nujno po pogodbi. Če bi se sprejelo takšno stališče, ki ga sicer zastopa pritožnica, potem bi lahko družbeniki (ne glede na krivdo) glede na stanje v družbi, drug drugega izključevali (in nazadnje izključili) iz družbe. Tudi odločbo Vrhovnega sodišča RS (III Ips 23/2007), na katero se v utemeljitev svojega stališča pritožnica sklicuje, pritožbeno sodišče razume drugače, in sicer prav iz povzetka „da izključitveni razlog utemeljujejo kršitve, ki so dovolj resne (grobe), da omajejo zaupanje drugih družbenikov do kršitelja, tako da ni več mogoče pričakovati dobrega sodelovanja družbenikov ...“, izhaja, da mora biti podano krivdno ravnanje (ali opustitev).

Sodišče prve stopnje je v izpodbijani sodbi povzelo več ravnanj, ki po trditvah tožeče stranke vsaka zase predstavlja izključitveni razlog. Sedaj v pritožbi pa trdi, da je sodišče ozko pristopilo k reševanju te zadeve, ker da vsa očitana ravnanja tožene stranke skupaj predstavljajo razlog za ugoditev tožbenemu zahtevku. S tem stališčem pa ni mogoče soglašati, ker če vsako zatrjevano ravnanje tožene stranke zase ne predstavlja izključitvenega razloga, kot je to v obravnavanem primeru ugotovilo sodišče prve stopnje, potem tudi vsa ravnanja skupaj takšnega razloga ne morejo predstavljati.

Kot enega od izključitvenih razlogov je tožeča stranka navajala „oškodovanje tedaj odvisne družbe I. d.o.o. (dalje: I.) brez nadomestitve prikrajšanja“. V zvezi s tem je zatrjevala, da je bila tožena stranka zainteresirana za pridobitev nepremičnin, ki so bile v lasti I., zaradi česar je najprej pridobila obvladujoč vpliv v I., zatem pa kot njena večinska lastnica preko povečanja osnovnega kapitala s stvarnim vložkom, dosegla prenos nepremičnin v družbo IN. d.o.o. (dalje: IN.) po prenizki ceni in ta posel dokapitalizacije IN. predstavlja škodljiv posel za I..

ZGD-1 v 2. odst. 529. čl. določa, da se domneva, da je družba v večinski lasti odvisna od družbe, ki ima v njej večinski delež in prav za takšno razmerje je šlo v konkretnem primeru, glede na dejstvo, da je imela v času spornega razmerja tožena stranka večinski delež v I.. Za tožbene trditve v zvezi z izključitvenim razlogom „oškodovanja tedaj odvisne družbe I. brez nadomestitve prikrajšanja“, je sodišče prve stopnje pravilno navedlo, da so vezane na situacijo, ki jo ureja 1. odst. 547. čl. ZGD-1, po katerem mora obvladujoča družba, če pripravi odvisno družbo do tega, da opravi zase škodljivi pravni posel, ne da bi se prikrajšanje dejansko nadomestilo do konca poslovnega leta, odvisni družbi povrniti zaradi tega nastalo škodo.

Pritožbeno sodišče ne soglaša s stališčem sodišča prve stopnje, da v obravnavanem primeru zatrjevana škodljivost posla dokapitalizacije IN. s stvarnim vložkom I. ne more predstavljati izključitvenega razloga že zato, ker I. v drugi pravdi (Pg 1) v zvezi z istim poslom uveljavlja plačilo odškodnine od tukaj tožene stranke in njenega zastopnika, in če bo v citirani pravdi uspela, bo imela izvršilni naslov za povrnitev zatrjevane škode. Ob dejstvu, da so v obeh pravdnih zadevah različne pravdne stranke, gre predvsem tudi za različne zadeve z drugačnimi pravnimi temelji (547. čl. ZGD-1 in 501. čl. ZGD-1), pri čemer pa predstavlja „povzročanje škode družbi“ razlog za izključitev družbenika iz družbe, ki je v 3. odst. 501. čl. ZGD-1 izrecno naveden, ob tem da obstoj tega razloga ni odvisen od dejstva, ali v končni fazi družbi uspe dobiti škodo od družbenika povrnjeno ali ne. Kljub takšnemu svojemu stališču, ki je zgoraj predstavljeno, je sodišče prve stopnje v izpodbijani sodbi ugotavljalo tudi, ali je v konkretnem primeru izpolnjen dejanski stan iz 1. odst. 547. čl. ZGD-1 (oziroma 545. čl. ZGD-1), in sicer, ali je tožena stranka pripravila I. do tega, da je sklenila posel v zvezi z dokapitalizacijo IN., oziroma, ali jo je k sklenitvi tega posla „prisilila“, kot je to zatrjevala tožeča stranka v postopku na prvi stopnji. V zvezi s tem je pravilno navedlo, da tožeča stranka niti ni konkretizirala, kako naj bi pri konkretnem poslu tožena stranka uporabila svoj vpliv v I. Nadalje je sodišče ugotovilo, da odločitev I. o tem, da sodeluje pri dokapitalizaciji IN., ni bila sprejeta na skupščini I., ampak je bila to odločitev njenega direktorja R., sprejeta z vednostjo in ob sodelovanju družbenikov, pri tem pa ni imel nobeden od družbenikov prevladujočega položaja, družbeniki so bili enakopravni partnerji, ki so odločitve sprejemali soglasno (izpovedbe R., S., J. in V. – slednji pa tudi, da je sporni posel predstavljal zgolj eno od faz v prestrukturiranju premoženjskih razmerij med družbeniki, ki jih ni mogoče obravnavati izolirano). Neutemeljen je v tem delu pritožbeni očitek, da je sodišče prve stopnje napravilo zmotno dokazno oceno zaslišanja strank in prič.

Upoštevaje navedene ugotovitve je sodišče prve stopnje utemeljeno zaključilo, da dejanski stan iz 1. odst. 547. čl. ZGD-1 ni izpolnjen, zato tudi sporno dejanje ne more predstavljati utemeljenega razloga za izključitev družbenika iz družbe.

Glede zatrjevanega izključitvenega razloga „sklicevanje nepotrebnih skupščin in generiranje sodnih postopkov“ je po mnenju pritožbenega sodišča pravilno stališče sodišča prve stopnje, da se mora izključitveni razlog nanašati na konkretno družbo, glede katere je uveljavljen zahtevek na izključitev družbenika (konkretno na I.). To pomeni, da ne morejo biti pravno upoštevne trditve tožeče stranke, da tožena stranka „generira“ sodne postopke (tudi) v zvezi z družbo B. d.o.o. in da v zvezi z njo tožena stranka kot njen večinski družbenik ravna v škodo tožeče stranke, ki mora vlagati ničnostne in izpodbojne tožbe (ravno tako pa za obravnavano zadevo niso relevantne trditve v smeri, da je nepravilno stališče sodišča o tem, da ni tožena stranka v ničemer ovirala tožeče stranke pri izstopu iz družbe B.). Sprejeti pa tudi ni mogoče razlogovanja tožeče stranke, češ da zaradi sklepanja od večjega na manjše, bi morala tožeča stranka uspeti z zatrjevanjem izključitvenega razloga, glede na to, da je že tožena stranka sama sprožila postopek na prenehanje družbe I.. Že po logiki stvari gre pri trditvi o (nezakonitosti in) nepotrebnosti „sklicevanja“ skupščin lahko le za večkratno kršitev v navedeni smeri, če naj bi takšno ravnanje pomenilo izključitveni razlog. V zvezi s tem pa je pritožnica izpostavila le enkratno kršitev – nepotrebnost sklica skupščine I. za dne 13.11.2008. In četudi bi se ta trditev v posamičnem primeru izkazala za utemeljeno, sama zase ne bi mogla predstavljati izključitvenega razloga.

Pritožbeno sodišče se v zvezi z izključitvenimi razlogi „preprečevanje pridobivanja finančnih prihodkov za družbo I. in oviranje izstopa družbe I. iz družbe B.“ v celoti sklicuje na obrazložitev prvostopne sodbe v tem delu, ki jo pritožnica le pavšalno izpodbija. Pravilno pa je tudi stališče sodišča prve stopnje v zvezi z izključitvenim razlogom „oviranje poslovodstva pri zagotavljanju likvidnosti družbe I.“, pri čemer pa pritožbeno sodišče dodaja, da pri nepripravljenosti tožene stranke za nakup dela lastnega poslovnega deleža v I. ne gre za nesodelovanje tožene stranke pri upravljanju I..

Sodišče prve stopnje je sicer pravilno navedlo, da družbeniki v d.o.o. uveljavljajo svoje interese praviloma na skupščini, po drugi strani pa pritožnica tudi utemeljeno opozarja, da je v d.o.o., kjer se predpostavlja tesna medsebojna povezanost med družbeniki (za razliko od d.d.), potrebna tudi (določena) poslovna komunikacija med njimi. Vendar pa glede na to, da je sodišče prve stopnje v obravnavanem primeru določeno pisno komunikacijo med njimi le ugotovilo, ostaja dejstvo, da sodišče na podlagi trditev tožeče stranke ni moglo ugotoviti, da je bil prav na toženi stranki ključni razlog, zaradi katerega nobena komunikacija med družbenikoma ni možna, kot to trdi tožeča stranka v pritožbi.

Pri zatrjevanem razlogu za izključitev družbenika iz družbe „kršitev pogodbene in zakonske prepovedi konkurence“ gre v obravnavanem primeru dejansko za prodajo poslovnega deleža v družbi IN. s strani tožene stranke in je v zvezi s tem pravilno stališče sodišča prve stopnje, da razpolaganja s poslovnim deležem ni mogoče enačiti s prodajo nepremičnin v smislu opravljanja konkurenčne dejavnosti.

Upoštevaje gornjo obrazložitev je pritožbeno sodišče, na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP), pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijano sodbo. Hkrati je odločilo, da nosi tožena stranka svoje stroške v zvezi z odgovorom na pritožbo, glede na to, da ni v njem navajala nič takega, kar bi prispevalo k odločitvi v obravnavani zadevi (1. odst. 155. čl. ZPP).