VSC sklep EPVDp 160/2010

Pritožba storilca prekrška se kot neutemeljena zavrne in se izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdi.
Storilec je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu prekrška izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan 22. 7. 2010, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Proti takšnemu sklepu se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da bi prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja kritično vplivalo na njegovo premoženjsko stanje, saj brez vozniškega dovoljenja ne more najti službe, kar bi pomenilo hudo socialno stisko zanj in njegovo družino. Tudi teža očitanih domnevnih prekrškov, na katerih sloni izpodbijani sklep, ni takšna, da bi bilo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja nujna sankcija. Škoda, ki bi mu bila povzročena s prenehanjem veljavnosti vozniškega dovoljenja je nesorazmerna teži očitanih prekrškov. Sklicuje se na V. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) in poudarja, da izpolnjuje vse pogoje, da se mu ne izreče prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja za C kategorijo motornih vozil, saj je poklicni voznik, zaposlen pri P. B. L. s. p. iz G., s C kategorijo ni storil nobenega prekrška, poleg tega pa je prek kratkim opravil program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetni zadevi je prvostopenjsko sodišče ugotovilo, da je storilcu bilo s plačilnima nalogoma Postaje prometne policije C. z dne 25. 3. 2010 in z dne 22. 7. 2010, ki sta postala pravnomočna 3. 4. 2010 in 31. 7. 2010, izrečenih vsakič po 9 kazenskih točk, obakrat za prekrška po C točki IV. odst. 130. čl. ZVCP-1, torej zaradi vožnje pod vplivom alkohola, ki ju je storil z motornim vozilom B kategorije. Ob takšnih ugotovitvah, ki jih storilec pritožbeno ne izpodbija, je sodišče prve stopnje storilcu utemeljeno izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, za vse kategorije motornihz vozil, za katere je storilec imel vozniško dovoljenje na dan 22. 7. 2010, saj je takrat storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu. Takšno posledico namreč predpisuje III. odst. 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1).

Pritožbene navedbe o posledicah, ki jih bo za storilca imelo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja in sorazmernosti med izrečeno sankcijo in težo storjenih prekrškov, so v predmetnem postopku neupoštevne, saj se nanašajo na okoliščine, ki jih sodišče lahko upošteva pri odmeri sankcij v postopku o prekršku, postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega pa ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o odgovornosti za storjeni prekrškek in odmerjalo sankcije, temveč gre za poseben ugotovitveni postopek, v katerem je prvostopenjsko sodišče ob ugotoviti, da je storilcu bilo z odločbami o prekrških, ki so postale pravnomočne v obdobju treh let, izrečenih 18 ali več kazenskih točk, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja dolžno izreči.

Storilec se tudi sklicuje na V. odst. 235. čl. ZVCP-1, ki določa, da se lahko imetniku vozniškega dovoljenja, za katerega je vožnja motornega vozila osnovni poklic, prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja ne izreče za kategorijo motornih vozil, s katero opravlja osnovni poklic, razen če je z vozilom te kategorije dosegel ali presegel tretjino kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, ali storil prekršek, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Iz citiranega besedila jasno izhaja, da je to le možnost, ki jo sodišče uporabi glede na vse okoliščine primera, nikakor pa je ni dolžno uporabiti. Pritožbeno sodišče na podlagi pritožbenih navedb in priloženih dokazil sicer šteje za dokazano, da je za storilca vožnja tovornih vozil C kategorije osnovni poklic, iz spisovnega gradiva pa izhaja tudi, da storilec z motornim vozilom, s katero opravlja svoj poklic, ni dosegel ali presegel tretjine kazenskih točk, predpisanih za izrek prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja, niti ni storil nobenega prekrška, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk. Vendar pa je po oceni pritožbenega sodišča pri presoji pogojev, da se poklicnemu vozniku ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za tisto kategorijo motornih vozil, s katero opravlja svoj osnovni poklic, treba poleg formalnih pogojev (da s to kategorijo ni dosegel ali presegel tretjine kazenskih točk, predpisanih za prenehanje ali storil prekrška, za katerega je predpisanih 18 kazenskih točk) upoštevati tudi vse ostale okoliščine primera kot npr. ali gre za prvo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja, vrsta storjenih prekrškov, pogostost njihove storitve, odnos storilca do lastnega ravnanja in podobno.

V obravnavani zadevi iz spisovnega gradiva med drugim izhaja tudi, da je z izpodbijanim sklepom storilcu že drugič izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja (prvič mu je bilo izrečeno prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije B, F, G in H s sklepom Okrajnega sodišča v Žalcu, opr. št. EPVD 22/2009 z dne 17. 6. 2009, ki je postal pravnomočen 10. 7. 2009 in izvršljiv 10. 8. 2009, kot izhaja iz dopisa Upravne enote Ž. z dne 7.12.2010 na list. št. ... spisa). Prekrška, s katerima je ponovno dosegel 18 kazenskih točk, je storil v kratkem obdobju (med storitvijo prvega in drugega prekrška je preteklo manj kot štiri mesece) in ker je obakrat šlo za vožnjo pod vplivom alkohola, ki eden najhujših prekrškov po ZVCP-1, uporaba možnosti iz V. odst. 235. čl. ZVCP-1 po oceni pritožbenega sodišča ni utemeljena. Pogostost storitve istovrstnih prekrškov kaže na storilčev odnos do cestnoprometnih predpisov, saj je očitno, da jih ne spoštuje in je torej nediscipliniran voznik, na katerega že izrečene kazenske točke očitno niso vplivale v zadostni meri, da ne bi ponovno storil cestnoprometnih prekrškov, prav tako pa storilec s pritožbenimi navedbami, v katerih minimalizira težo storjenih prekrškov, ki jih kljub pravnomočno ugotovljeni odgovornosti za storjene prekrške, še vedno zanika, izkazuje zelo nekritičen odnos do lastnega ravnanja. Tudi opravljen program izobraževanja in usposabljanja za varno vožnjo, za katerega storilec ni priložil nobenega dokaza, da ga je res opravil, pri tem ne more biti upošteven, saj je iz spisovnega gradiva razvidno, da pogojev za napotitev na takšen program po II. odst. 189. čl. ZVCP-1 storilec ni izpolnjeval in da nanj tudi ni bil napoten. Zato tudi če je takšno izobraževanje res opravil, izbrisa 4 kazenskih točk v skupni evidenci kazenskih točk na podlagi III. odst. 189. čl. ZVCP-1 storilec ne more doseči. Nenazadnje pa je storilec poklicni voznik in bi se moral še toliko bolj zavedati posledic svojega ravnanja in se še posebej izogibati storitvi tako hudih prekrškov, kot jih je glede na podatke v spisu storil. Zaradi navedenega pritožbeno sodišče meni, da uporaba V. odst. 235. čl. ZVCP-1 v obravnavani zadevi ne bi bila utemeljena.

Glede na navedeno je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo v skladu s III. odst. 163. čl. ZP-1 zavrnilo in izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo.

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo s posebnim plačilnim nalogom odmerilo prvostopenjsko sodišče.