VSC sodba Cp 1043/2010

Pritožbama tožnikov in tožencev po nasprotni tožbi J. K. in J. K. se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu odločitve pod točko I izreka delno spremeni tako, da sta sedaj J. K. in J. K. nerazdelno dolžna J. V. kot denarno rento zaradi spremembe preužitnih upravičenj, določenih v prvi in peti alineji 4. točke pogodbe o dosmrtnem preživljanju z dne 21. 8. 1996 od 1. 2. 2001 do 31. 3. 2001 plačati mesečno denarno rento v znesku 83,46 EUR, od 1. 4. 2001 do 31. 10. 2008 mesečno rento v znesku 241,37 EUR in od 1. 11. 2008 dalje mesečno rento v višini 250,12 EUR.
Nadaljnji pritožbi tožnikov in tožencev po nasprotni tožbi J. K. in J. K. in pritožba toženke in tožnice po nasprotni tožbi J. V. se zavrnejo in se sodba sodišča prve stopnje v še izpodbijanem nespremenjenem delu potrdi.
Vsak pritožnik sam trpi svoje pritožbene stroške.

Sodišče prve stopnje je s sodbo z dne 9. 7. 2010 pod točko I izreka ugodilo tožbenemu zahtevku tožnikov J. K. in J. K. zoper toženko J. V. in delu tožbenega zahtevka tožnice J. V. po nasprotni tožbi zoper toženca J. K. in J. K. ter razsodilo, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju z dne 21. 8. 1996 delno spremeni tako, da se preužitna upravičenja, določena v prvi, četrti in peti alineji 4. točke pogodbe spremenijo v denarno rento tako, da sta J. K. in J. K. nerazdelno dolžna J. V. od 1. 2. 2000 dalje plačevati denarno rento v znesku 271,25 EUR mesečno, od 1. 11. 2008 dalje pa v znesku 280,00 EUR mesečno in sicer do izdaje sodbe zapadle mesečne obroke v 15 dneh, v bodoče dospele obroke pa do vsakega desetega dne v mesecu za tekoči mesec, v primeru zamudnega plačila s pripadki. Presežni tožbeni zahtevek nasprotne tožnice J. V. po nasprotni tožbi nad prisojenim zneskom mesečnih denarnih rent je sodišče prve stopnje zavrnilo kot neutemeljen. Pod točko II izreka je sodišče zavrnilo tožbeni zahtevek nasprotne tožnice J. V. zoper nasprotna toženca J. K. in J. K., s katerim je nasprotna tožnica zahtevala od njiju nerazdelno plačilo zneska 6.009,01 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od dneva vložitve tožbe dalje. Pod točko III izreka sodbe je sodišče prve stopnje odločilo, da vsaka stranka krije svoje pravdne stroške.

Zoper sodbo sodišča prve stopnje sta se pritožila tožnika in toženca po nasprotni tožbi J. K. in J. K. (v nadaljevanju tožnika) in toženka in nasprotna tožnica J. V. (v nadaljevanju toženka).

Tožnika sta v pritožbah zatrjevala, da uveljavljata vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP. Navajala sta, da so v nasprotju s sodno prakso, ki izhaja tudi iz sodbe VS RS II Ips 189/2006, zaključki sodišča prve stopnje, da mora višina denarne rente ustrezati vrednosti prevzetih preživninskih obveznosti, denarne rente pa ni mogoče določiti glede na toženkine potrebe niti ne glede na preživninske zmožnosti tožnika, pri čemer se je sodišče prve stopnje sklicevalo na prakso VS RS in Višjega sodišča v Ljubljani. Sprememba pogodbe predpostavlja, da to ustreza eni in drugi stranki, sposobnost plačevanja rente pa je nedvomno bistvenega pomena. Ob nasprotovanju tožene stranke lahko sodišče ugodi zahtevku za spremembo preživljalčeve obveznosti v denarno rento, če glede na vrednost dogovorjenega preživljanja ugotovi, da bo preživljalec rento zmogel plačevati brez škode za svoje preživljanje in da bo renta zadoščala za preživljanje preživljanca. Tožeča stranka je v dokaznem predlogu z dne 25. 10. 2004 predlagala dokaze, ki so se nanašali na ugotovitev, v kakšni višini je izročeno posestvo sploh sposobno prenesti izgovorjena preužitna upravičenja, sodišče prve stopnje pa tudi ni ugotovilo ali bosta tožnika rento zmogla plačevati brez škode za svoje preživljanje in ali bo renta zadoščala za preživljanje toženke, ki prejema družinsko pokojnino in varstveni dodatek, oboje skupaj v znesku 357,00 EUR mesečno. Sodišče prve stopnje tudi ni upoštevalo, da je za neizpolnjevanje naturalnih pogodbenih obveznosti tožnikov kriva toženka, ki je odklanjala izpolnitev teh obveznosti, ni pa sprejela tudi denarnega zneska 83,45 EUR, ki sta ji ga tožnika pošiljala kar deset let vsak mesec. Navedeno zmotno pravno naziranje sodišča prve stopnje in navedeni neizvedeni dokazi kažejo, da je bilo dejansko stanje zmotno in nepopolno ugotovljeno ter da je bilo zmotno uporabljeno materialno pravo ter da toženka denarne rente iz zgoraj naštetih razlogov ni upravičena zahtevati. Zato bi bilo njen zahtevek potrebno zavrniti. Denarna renta se lahko določa le za naprej in ne za nazaj, zato pa bi smelo sodišče prve stopnje tožnikoma naložiti plačevanje te rente od dneva izdaje sodbe, to je 9. 7. 2010, ne pa od 1. 2. 2000 dalje. Sicer pa je pri navedbi datuma zahtevane denarne rente toženke v zadnji pripravljalni vlogi prišlo do pomote v zapisu letnice, saj bi ta moral glasiti 1. 2. 2001 in ne 1. 2. 2000. To izhaja tudi iz dejstva, da je toženka z obogatitvenim zahtevkom zajela obdobje do 1. 2. 2001. Sicer pa je podana bistvena kršitev določb postopka, ker je tožena stranka postavila rentni zahtevek od 1. 2. 2001 dalje, ne pa od 1. 2. 2000 dalje. Izvedenec medicinske stroke je ocenil, da je toženka od sklenitve pogodbe leta 1996 do dneva pregleda v letu 2009 bila sposobna opravljati večino osnovnih življenjskih opravil, šele leta 2005 se je stanje delno spremenilo zaradi težav z desno ramo in zaradi omejene gibljivosti ter v letu 2007 zaradi predpisanih bergel. Takšna opisana obdobja pa v izvedeniškem mnenju izvedenca kmetijske stroke M. niso dobila ustreznega odziva ter je ta izvedenec napačno za vsa obdobja uporabil kriterije pomoči in oskrbe v enakem mesečnem znesku. Sodišče prve stopnje je zmotno spremenilo v denarno rento obveznosti iz četrte alineje točke 4 pogodbe za zagotovitev kurjave. Tožeča stranka ima preko 5 ha gozda, iz katerega je toženki že vseskozi zagotavljala drva, katerih pa toženka enostavno ni hotela uporabljati. Zaradi takšnega šikanoznega ravnanja pa toženka ne bi smela biti upravičena do denarnega nadomestila za potrebno kurjavo. Do takšnega nadomestila pa ne more biti upravičena za vso iztoževano obdobje tudi zato, ker sta tožnika vso to obdobje kurjavo toženki tudi zagotavljala. Cena prehrambenih artiklov se je od vložitve tožbe do izdaje sodbe postopoma spreminjala. Izvedenec pa je navedel izračun prehrambene košarice po cenah v aprilu 2009, ne pa tudi od leta 2001 do leta 2008. Takšen pristop pa je v škodo tožnikov. Pritožnika zato predlagata pridobitev dopolnilnega izvedeniškega mnenja izvedenca M. V kolikor bi bilo ocenjeno, da je toženka upravičena do spremembe pogodbe v denarno rento pa zato, ker je bila ona tista, ki je z odklanjanjem izpolnitev tožnikov onemogočila izpolnjevanje pogodbenih obveznosti, občasno je uporabljala le drva, sicer pa je sama povedala, da od tožnikov ničesar noče, ne more biti upravičena do denarne rente od 1. 1. 2000 do dneva izdaje sodbe in bi bilo zato potrebno rentni zahtevek do takrat v celoti zavrniti. Pritožnika sta zato predlagala, da se njunima pritožbama ugodi in sodba sodišča prve stopnje v prisodilnem delu spremeni tako, da se tožbeni zahtevek toženke v celoti zavrne oziroma da se spremeni tako, da se spremenjena pogodbena obveznost tožnikov glede plačevanja denarne rente do dneva izdaje sodbe sodišča prve stopnje zavrne, od takrat dalje pa določi v nižjem znesku.

Toženka je v pritožbi uveljavljala vse pritožbene razloge iz prvega odstavka 338. člena ZPP in predlagala, da se sodba sodišča prve stopnje v zavrnilnem delu spremeni tako, da se tožbenemu zahtevku toženke v celoti ugodi, podredno, da se sodba v izpodbijanem zavrnilnem delu razveljavi in zadeva vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje. V pritožbi je navajala, da se je sodišče prve stopnje pri oceni višine primerne rente v znesku 271,25 EUR oziroma 280,00 EUR oprlo na izvedeniško mnenje, ki ga tožena stranka ni priznavala, saj je glede stroškov preživljanja nelogično. Zmotna je ugotovitev, da denarne rente ni mogoče določiti glede na toženkine potrebe. Z njo sodba prihaja sama s seboj v nasprotje, predvsem pa z obveznostmi, ki jih tožnikoma nalaga pogodba o dosmrtnem preživljanju. Neutemeljena je odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi verzijskega zahtevka toženke. Sodišče je spregledalo, da je do nesoglasij med pravdnimi strankami prišlo zaradi ravnanj tožnikov, saj je toženka izpolnitve preužitka odklanjala zaradi grdega ravnanja tožnikov in zaradi strahu pred njima. Tožnika sta se zavedala svojih obveznosti toženi stranki, pa sta namesto izgovorjenih preužitnih pravic nakazovala toženki le nizko vzdrževalnino. Zato pa zaradi poskusa delnega plačila ne moreta biti ekskulpirana za plačilo celotnega denarnega nadomestila zapisanih obveznosti.

Pritožbi tožnikov sta delno utemeljeni, pritožba toženke pa ni utemeljena.

Določba 121. člena Zakona o dedovanju (v nadaljevanju ZD) in določba 562. člena Obligacijskega zakonika (v nadaljevanju OZ), ki je identične vsebine in je z uveljavitvijo OZ nadomestila določbo 121. člena ZD (prva alineja prvega odstavka 1061. člena OZ), dopuščata v primeru, če se po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena, dve možnosti: razvezo pogodbe ali njeno spremembo. Pri odločanju med obema možnostima ima sprememba preživljančeve pravice v denarno rento prednost, če strankama bolj ustreza kot razveza pogodbe, pri čemer pa mora takšna sprememba objektivno ustrezati obema pogodbenima strankama. Glede na to, da je bil primarni tožbeni zahtevek toženke na razvezo pogodbe z dne 21. 8. 1996 že pravnomočno zavrnjen, tako tožnika kot toženka z nasprotno tožbo (torej obe pogodbeni stranki) pa so zahtevali spremembo toženkinih pogodbeno dogovorjenih preužitnih pravic v denarno rento, je samo enoten zaključek o ustreznosti spremembe preživljankinih pravic v denarno rento za vse pravdne stranke kot pogodbene stranke lahko podlaga za utemeljenost zahtevkov tožnikov in toženke. Torej ob nepodanosti pogojev za spremembo preživljankinih pravic v denarno rento in s tem neizpolnjenost podlage za ugoditev zahtevku toženke na spremembo pogodbe bi bil neutemeljen zaradi enakih razlogov tudi zahtevek tožnikov za spremembo takšnih pravic v denarno rento. Sodišče prve stopnje je v ugotovljenih slabih medsebojnih odnosih pravdnih strank, do katerih je prišlo po sklenitvi pogodbe o dosmrtnem preživljanju in zaradi katerih je izpolnjevanje tistega dela pogodbenih obveznosti tožnikov, po katerih sta dolžna toženki nuditi preživljanje in oskrbo, postalo neizvedljivo, saj toženka popolnoma odklanja vsakršne stike s tožnikoma in se pred njima celo zaklepa v hišo, tožnika pa sta sicer že ob sklenitvi pogodbe prevzela vse izročene nepremičnine in tudi sicer izpolnjujeta druge pogodbene obveznosti, ki niso odvisne od toženkinega sodelovanja, imelo podlago za zaključek o podlagi za spremembo toženkinih pogodbeno dogovorjenih pravic oskrbe in preživljanja v denarno rento. Pritožbene trditve tožnikov o neizpolnjenosti pogojev za ugoditev tožbenemu zahtevku toženke za spremembo pogodbe so tako neutemeljene.

Pravno zmotne so pritožbene trditve tožnikov o napačnem materialnopravnem izhodišču sodišča prve stopnje ter smiselno enaki pritožbeni očitki toženke, da mora višina denarne rente ustrezati vrednosti prevzetih preživninskih obveznosti, ki se spreminjajo v denarno rento, na določitev višine denarne rente pa sicer ne vplivajo toženkine potrebe ali preživninska zmožnost tožnikov. Sodišče prve stopnje je (tudi s sklicevanjem na konkretne odločbe VS RS in Višjega sodišča v Ljubljani) prepričljivo utemeljilo svoje zaključke o takšnem, v sodni praksi uveljavljenem stališču in s katerimi razlogi sodbe VS RS II Ips 189/2006, na katero se sklicujeta tožnika v pritožbi, niso v nasprotju, ampak jih potrjujejo. Razlogovanje iz navedene sodbe poudarja pomembnost preživljalčeve zmožnosti plačevanja denarne rente brez škode za njegovo preživljanje in tega, da bo renta zadoščala za preživljanje preživljanca (ter še drugih okoliščin) za sam sprejem odločitve, ali so pogoji za spremembo preživljalčevih obveznosti v denarno rento sploh podani. Po zaključku o njihovi podanosti pa na samo določitev višine denarne rente ne vplivajo, ker je ta odvisna od vrednosti dogovorjenih preživljančevih (preužitkarjevih) upravičenj, katerih denarno nadomestilo denarna renta predstavlja. Zato pa so neutemeljeni tako pritožbeni očitki o materialnopravni zmotnosti takšnega razlogovanja sodišča prve stopnje, kot o zmotnem in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, ker sodišče prve stopnje ob določitvi višine denarne rente ni ugotavljalo tudi donosnosti kmetije, ki sta jo s pogodbo o dosmrtnem preživljanju pridobila tožnika in dejanskih denarnih preživninskih potreb toženke.

Sodišče prve stopnje je višino denarne vrednosti v pogodbi pod alinejo ena, štiri in pet 4. točke pogodbe dogovorjenih (naturalnih) preživninskih upravičenj toženke ugotovilo na podlagi izvedeniškega mnenja izvedenca kmetijske stroke M., temu pa je sledilo tudi pri ugotovitvi denarne vrednosti iz pete alineje 4. točke pogodbe določenih oskrbnih upravičenj, katerih potreben obseg v času od vložitve tožbe dalje je ta ugotovil glede na ugotovitve izvedenca medicinske stroke dr. K. o oskrbnih potrebah toženke glede na njeno zdravstveno stanje in življenjske zmogljivosti. Na takšne ugotovitve izvedenca kmetijske stroke M. izvedenca medicinske stroke dr. K. tožnika nista imela pripomb (s pripravljalno vlogo z dne 23. 11. 2009 sta oceno vrednosti prehrambenih artiklov izvedenca M. v njegovem izvedeniškem mnenju, torej oceno vrednosti upravičenj toženke iz prve alineje 4. točke pogodbe, v višini 119,95 EUR mesečno, celo izrecno označila kot primerno). Zato pa prepričljivosti takšnih ugotovitev sodišča prve stopnje s pritožbenimi trditvami o nepopolnosti in nepravilnosti ugotovitev izvedenca kmetijske stroke, ne moreta omajati. Prepričljivosti takšne dokazne ocene in dokaznih zaključkov sodišča prve stopnje o denarni vrednosti dogovorjene oskrbe in preživljanja po peti alineji 4. točke pogodbe, pa ne morejo omajati tudi nekonkretizirane pritožbene trditve toženke o nelogičnosti ugotovitev izvedenca kmetijske stroke. Pritožbene trditve vseh pritožnikov v zvezi z ugotovitvami denarne višine vrednosti obravnavanih pogodbenih preužitnih upravičenj so tako neutemeljene.

Utemeljene pa so pritožbene trditve tožnikov o neutemeljenosti spremembe naturalne obveznosti tožnikov iz četrte alineje 4. točke pogodbe o dosmrtnem preživljanju na zagotavljanje potrebne kurjave v denarno rento. Sodišče prve stopnje je kot spremenjene razmere, ki nalagajo spremembo naturalnih preužitnih upravičenj v denarno rento, ugotovilo skrhane medsebojne odnose tožnikov in toženke, zaradi katerih je neizvedljivo izpolnjevanje tistih pogodbenih preživninskih obveznosti tožnikov do toženke, kjer je potrebno toženkino sodelovanje. Sodišče prve stopnje je tudi ugotovilo, da izpolnjevanje pogodbenih obveznosti zagotavljanja drv za kurjavo tožnikov ni odvisna od sodelovanja toženke, saj sta jo tožnika v vsem tem času tudi izpolnjevala (tako, da sta drva pripravila in jih namestila, kljub toženkinemu zaklepanju drvarnice, v drvarnico in v neposredno bližino le-te), toženka pa je ta drva uporabljala v kolikor jih je v hišo prinesel kdo tretji in ne tožnika. Sicer pa je uporabljala drva, ki jih je sama kupila. Sicer pa je sodišče na podlagi izpovedbe same toženke ugotovilo, da ta zavrača vsakršne stike s tožnikoma in njunih izpolnitev pogodbenih obveznosti ne sprejema zato, ker je nezadovoljna z neuspehom njenega predhodnega zahtevka na razveljavitev pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Glede na ugotovljeno izpolnitev pogodbene obveznosti zagotavljanja drv za kurjavo ni odvisna od sodelovanja toženke, za dosego ohranitve pogodbe in namena te pogodbe (ki je v ohranitvi pogodbenega razmerja, ki sicer zagotavlja toženki preživljanje in dosmrtno oskrbo) pa sprememba takšne pogodbene obveznosti v denarno rento ni potrebna. Zato pa so utemeljene pritožbene trditve tožnikov, da je sodišče prve stopnje neutemeljeno ugodilo zahtevku toženke tudi za spremembo obveznosti iz četrte alineje 4. točke pogodbe v denarno rento ter ob določitvi prisojene višine denarne rente neutemeljeno upoštevalo tudi mesečno vrednost kurjave v znesku 29,88 EUR. Pritožbama tožnikov v tem delu je zato bilo potrebno ugoditi in prisojeno višino denarne rente zmanjšati mesečno za znesek 29,88 EUR, torej tako, da ta znaša od 1. 4. 2001 do 31. 10. 2008 mesečno 241,37 EUR, od 1. 11. 2008 dalje pa 250,12 EUR.

Delno utemeljene so tudi pritožbene trditve tožnikov glede časa prisojenih denarnih plačil že zapadlih mesečnih rentnih obrokov. Ker gre za občasne dajatve, ki se plačujejo vnaprej, je mogoče preužitna upravičenja v denarni obliki (denarno rento) zahtevati le od vložitve tožbe dalje. To je v primeru zahtevka tožnikov po spremembi preužitnih upravičenj iz prve alineje 4. točke pogodbe v višini 83,46 EUR od 1. 2. 2001 dalje in glede zahtevka toženke po spremembi upravičenj iz prve in pete alineje 4. točke pogodbe od vložitve njenega takšnega zahtevka dalje. Toženka je v 23. 3. 2001 vloženi nasprotni tožbi zahtevala plačilo denarnih preužitnih dajatev za čas pred izdajo sodbe (od 1. 2. 2001 dalje), plačilo rente pa je zahtevala od vsakega 15. dne v mesecu za tekoči mesec. Tekom postopka pa je čas spremembe preužitnih upravičenj v denarno rento še spremenila. Zato pa je mogoče toženi stranki priznati rento od naslednjega meseca po vložitvi tožbe, torej od 1. 4. 2001 dalje (tako tudi VS RS v sodbi II Ips 605/2002). Pritožbama tožnikov je zato pritožbeno sodišče delno ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje v odločitvi pod točko I izreka, v kolikor se ta nanaša na ugoditev zahtevku toženke po nasprotni tožbi, delno spremenilo tako, da je preživljalska upravičenja toženke spremenilo v denarno rento, ki sta jo dolžna nerazdelno plačevati tožnika, od 1. 4. 2001 dalje. Iz gornjih razlogov pa je zavrnilo kot neutemeljene nadaljnje pritožbene trditve tožnikov, da bi sodišče smelo preužitno upravičenje spremeniti v denarno rento šele z dnevom izdaje sodbe, kar pa bi bilo tudi v nasprotju s samim zahtevkom tožnikov, ki sta z dne 31. 1. 2001 vloženo tožbo zahtevala spremembo preživljalskih upravičenj v denarno rento v mesečnem znesku 83,46 EUR od 1. 2. 2001 dalje. Temu je sodišče prve stopnje za čas od 1. 2. 2011 do 31. 3. 2001 ugodilo, pritožbeno sodišče pa v takšno odločitev (ki ni bila pritožbeno izpodbijana) ni posegalo.

Sodišče prve stopnje je v zvezi s toženkinim verzijskim zahtevkom na plačilo stroškov oskrbovanja toženke, za katere naj bi bila tožnika obogatena, ker jih v iztoževanem obdobju treh let pred vložitvijo nasprotne tožbe (v letih od 1999 do 2001) naj ne bi izpolnjevala, na podlagi izpovedbe pravdnih strank in s strani tožnikov predloženih računov in nakaznic ugotovilo, da sta tožnika v navedenem obdobju izpolnjevala pogodbene obveznosti zagotavljanja drv za kurjavo (ki pa jih toženka ni želela uporabljati ter si je zato kurjavo kupovala sama), ker pa je toženka zavračala zagotavljanje prehrambenih artiklov, sta ji kot nadomestilo nakazovala denar, katerega pa je toženka zavračala. Z odklanjanjem vsakršnih stikov s tožnikoma in vsakršne izpolnitve pogodbenih obveznosti tožnikov je toženka onemogočala tožnikoma tudi izpolnjevanje pogodbenih obveznosti iz pete alineje 4. točke pogodbe, torej storitev neposredne oskrbe in preživljanja. Zato pa je sodišče prve stopnje utemeljeno zavrnilo njen obogatitveni zahtevek, saj glede stroškov zagotavljanja drv za kurjavo tožnika nista bila obogatena, saj sta drva zagotovila in jih izročila v razpolaganje toženki. Glede stroškov prehrane in preostale neposredne oskrbe in preživljanja pa bi bilo glede na toženkino odklanjanje teh izpolnitev in vztrajnost pri zavračanju takšnih izpolnitev tožnikov, zaradi katerih sta tožnika vložila celo konkretno tožbo na spremembo dela le-teh v denarno rento, prisoja le-teh toženki v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (12. člen Zakona o obligacijskih razmerjih v zvezi s členom 1060 OZ). Ravnanje pogodbene stranke, ko najprej zavrača vsako izpolnitev pogodbenih obveznosti druge stranke, ko pa ta vloži tožbo, s katero zahteva spremembo dela naturalnih pogodbenih obveznosti v denarno rento, pa zahteva denarno vrednost njenih pogodbenih upravičenj, za katero bi naj druga stranka bila zaradi neizpolnitve obogatena, je v nasprotju z načelom vestnosti in poštenja, ki veže vse pogodbene stranke tudi pri izpolnjevanju obveznosti iz pogodbenih razmerij. Pritožbeni očitki toženke o materialnopravni zmotnosti ter nekonkretizirani očitki o zmotno in nepopolno ugotovljenem dejanskem stanju, se tako izkažejo kot neutemeljeni, odločitev sodišča prve stopnje o zavrnitvi toženkinega verzijskega zahtevka pa pravilna.

Pritožbeno sodišče je tako pritožbama tožnikov (na podlagi pete alineje 358. člena ZPP) delno ugodilo in prisodilni del sodbe pod točko 1 izreka delno spremenilo tako, da je v denarno rento spremenilo samo toženkina preživljalska upravičenja, določena v prvi in peti alineji 4. točke pogodbe ter tako, da sta tožnika dolžna toženki od 1. 2. 2001 do 31. 3. 2001 nerazdelno plačati rento v višini 83,46 EUR (kot sta s tožbo, kateri je sodišče prve stopnje sicer ugodilo, zahtevala tožnika, ta odločitev pa pritožbeno ni bila izpodbijana), od 1. 4. 2001 do 31. 10. 2008 mesečno denarno rento v znesku 241,37 EUR ter od 1. 11. 2008 dalje mesečno rento v znesku 250,12 EUR. Nadaljnji pritožbi tožnikov in pritožbo tožene stranke je pritožbeno sodišče kot neutemeljene zavrnilo in sodbo sodišča prve stopnje v še izpodbijanem, nespremenjenem zavrnilnem delu potrdilo (člen 353 ZPP). Ob tem pritožbeno sodišče ni našlo kršitev, na katere pazi po uradni dolžnosti (člen 350/II ZPP).

Pritožbeno sodišče kljub delni spremembi sodbe sodišča prve stopnje ni poseglo v izrek o stroških izpodbijane sodbe, saj spremenjena odločitev ni bistveno vplivala na uspeh, kot je tega ugotovilo sodišče prve stopnje.

Tožnika sta s pritožbo uspela v neznatnem delu, toženka pa s pritožbo ni uspela. Zato je pritožbeno sodišče glede pritožbenih stroškov pritožnikov odločilo, da vsak trpi svoje pritožbene stroške (člen 154/I in II ZPP v zvezi s členom 165/I ZPP).