562. člen OZ

Zakon za privolitev dedičev ne zahteva posebne obličnosti, zato je privolitev k prevzemu obveznosti preživljalca lahko dana izrecno ali s konkludentnim ravnanjem (npr. dejanskim izpolnjevanjem obveznosti). V pogodbi dogovorjene obveznosti ne zahtevajo skupnega življenja niti to v pogodbi ni izrecno dogovorjeno, tako da je zaključek sodišča prve stopnje, da v konkretnem primeru ne gre za skupno življenje in zato razloga neznosnosti skupnega življenja ne more biti, utemeljen. Smrt prvotnega preživljalca sama po sebi ne pomeni spremembe pogodbenih razmer, ki bi upravičevala razvezo. Tudi ni res, da bistveno spremembo razmer (v taki meri, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena) predstavljata dejstvo, da so v pogodbi dogovorjene obveznosti osebne narave in dejstvo, da toženka ni izrecno prevzela pogodbenih obveznosti. Preživljanec ne more enostransko zahtevati razveze pogodbe o dosmrtnem preživljanju, če je razlog za vzrok, ki ga zatrjuje kot podlago za razvezo pogodbe, njegovo lastno ravnanje.

Praviloma z izbrisno tožbo, s katero je svoje pravno varstvo v tem postopku zahtevala tožnica, res ni moč uveljavljati neveljavnosti vknjižbe lastninske pravice, ki je bila dosežena in izvedena v zemljiški knjigi na podlagi pravnomočne sodne odločbe (sklep o dedovanju v konkretnem primeru), če ta ni razveljavljena ali spremenjena. Vendar je to mogoče, če tožnica, kot v konkretnem primeru, ni imela možnosti sodelovati v postopku, v katerem je bila izdana kasneje pravnomočna odločba, ki tožnice tudi ne veže (člen 220 Zakona o dedovanju). Izbrisna tožba v obravnavanem primeru nudi pravno varstvo nevknjiženemu imetniku pravice, na način, ki ga določa člen 243/1 Zakona o zemljiški knjigi v prvi točki, in sicer, da sodišče ugotovi neveljavnost takšne vknjižbe in odloči, da se vzpostavi prejšnje zemljiškoknjižno stanje vpisov (z izbrisom lastninske pravice, vknjižene v korist pridobitelja - toženke, in nato znova z vpisom lastninske pravice v korist prejšnjega imetnika).

Glede na tožbene trditve tožnica ni zahtevala razveze pogodbe zgolj na podlagi tretjega odstavka 561. člena OZ zaradi neizpolnjevanja prevzetih obveznosti, pač pa tudi na podlagi 562. člena OZ, ki v prvem odstavku določa, da sodišče uredi na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena.

Predlog se zavrne.

Po utrjenem stališču sodne prakse se pravni red načeloma bolj nagiba k ohranitvi pogodbe kot k njenemu prenehanju in razvezo pogodbe šteje za skrajni ukrep, ne pa sankcijo, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. V nasprotju z načelom vestnosti in poštenja (5. člen OZ) ter prepovedjo zlorabe pravic (7. člen OZ) bi bilo stališče, po katerem bi stranka, iz katere osebnostne sfere izvira razlog za neizpolnjevanje pogodbe, lahko vselej zahtevala razvezo pogodbe.Tako presoja, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot presoja, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), mora zato upoštevati interese obeh pogodbenih strank.

Razveza pogodbe o preužitku.

Tožnica pogodbo izpodbija zaradi spremenjenih okoliščin in ne zaradi napak ob njeni sklenitvi. Po prvem odstavku 562. člena OZ, ki se smiselno uporablja tudi za pogodbo o preužitku, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine, če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežkočena. Izpodbijana sodba ne očita toženki, da pogodbe ni izpolnjevala, pač pa ugotavlja, da svojih pogodbenih obveznosti ni ustrezno izpolnjevala. Namen pogodbe o preužitku namreč ni golo preživljanje preužitkarja, torej samo skrb za njegovo prehrano, nego, zdravstveno oskrbo in gospodinjska opravila. Tožnica je upravičeno pričakovala od toženke, ki ji je prepustila svoje nepremičnine, primerno spoštljiv odnos ter posluh za njene želje in potrebe pa tudi občutek varnosti in sprejetosti. Ni torej bistveno, ali je bila hiša, v kateri je bivala tožnica, potrebna prenove in kako uspešno je toženka zanjo poskrbela. Toženka je ob izpolnjevanju teh pogodbenih obveznosti s tožnico glede na njeno starost ravnala neprimerno in ponižujoče ter jo celo ustrahovala. Odnosi med pravdnim

Tožnik utemeljeno opozarja na napačno materialnopravno stališče sodišča prve stopnje, da sprememba preužitka v dosmrtno denarno rento po analogiji s pogodbo o dosmrtnem preživljanju ni mogoča. V konkretnem primeru gre za obligacijsko razmerje, nastalo pred uveljavitvijo OZ, saj je preužitek med pravdnima strankama pričel veljati in se izvajati v letu 1986, zato se v tej zadevi uporabljajo prej veljavne določbe ZD. V praksi se je za preužitek uveljavila analogna uporaba pravil pogodbe o dosmrtnem preživljanju, torej tudi 121. člena ZD, ki je dopuščal možnost spremembe preživljančeve pravice v dosmrtno denarno rento, če je to ustrezalo eni in drugi stranki. Tej določbi je danes vsebinsko enak 562. člen OZ. Drži, da je nomotehnično res umeščen (le) v poglavje o pogodbi o dosmrtnem preživljanju, a je zaradi podobnih značilnosti te pogodbe s pogodbo o preužitku in ker sedmo poglavje posebnega dela OZ ne ureja razveze ali spremembe pogodbe o dosmrtnem preživljanju zaradi spremenjenih razmer, tudi po uveljavitvi OZ, pri presoji pogodbe o preužitku, primerna njegova smiselna uporaba. Kljub zmotnemu izhodišču sodišča prve stopnje, pa to ni vplivalo na pravilnost in zakonitost izpod

Neznosnost skupnega življenja je zadosten in samostojen razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju. Ta razvezni razlog ni odvisen od obstoja razveznih razlogov oziroma pogojev po tretjem odstavku 561. člena OZ (neizpolnjevanje obveznosti) ali po prvem odstavku 562. člena OZ (spremenjene razmere po sklenitvi pogodbe). Neupoštevno je zato tako opozarjanje na aleatorno naravo pogodbe o dosmrtnem preživljanju in na nepravilno napolnitev pravnega standarda spremenjenih razmer, kot tudi izpostavljanje dejstva, da je toženec svoje pogodbene obveznosti 10 let izpolnjeval.

Po določbah OZ lahko vsaka stranka zahteva, da se pogodba o dosmrtnem preživljanju razveže, če druga stranka ne izpolnjuje svojih obveznosti (561. člen). Če se po sklenitvi pogodbe razmere tako spremenijo, da postane izpolnitev pogodbe znatno otežena, uredi sodišče na zahtevo ene ali druge stranke znova njuno razmerje ali pa ga razveže, upoštevajoč vse okoliščine (562. člen OZ). Pri presoji, ali gre za neizpolnjevanje obveznosti, ki utemeljuje razvezo pogodbe, kot pri presoji, ali gre za v taki meri spremenjene okoliščine, da pogodbe ni več mogoče ohraniti (tega dvojega niti ni mogoče strogo ločiti), je treba izhajati iz ustreznega ravnotežja med dolžnostjo izpolnjevanja obveznosti in prepovedjo zlorabe pravic, obojega pa ob upoštevanju načela vestnosti in poštenja, h kateremu sta zavezani obe pogodbeni stranki ne le pri sklenitvi pogodbe, ampak tudi pri njenem izvrševanju. Presoja o utemeljenosti zahteve za razvezo pogodbe terja upoštevanje interesov obeh pogodbenih strank in celovito ovrednotenje njunih ravnanj, ki naj bi po prepričanju ene od njiju terjali razvezo pogodbe. Prosta dokazna ocena v pomenu 8. člena ZPP ne pomeni le odsotnosti zakonskih dokaznih pravil

Sodišče prve stopnje je ugotovilo, da predmetne pogodbe ni mogoče razvezati, in sicer ne iz razloga neznosnosti skupnega življenja, kot tudi ne iz razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti po drugem oziroma tretjem odstavku 561. člena OZ (razvezna razloga sta enaka tudi pri pogodbi o preužitku po 568. členu OZ). Glede prvega je zaključilo, da zatrjevane neznosne razmere med tožnico in tožencem same po sebi niso razvezni razlog, stranki pa ne prebivata skupaj oziroma skupno življenje v pogodbi ni bilo dogovorjeno. Takšno stališče je najti tudi v sodni praksi Vrhovnega sodišča.

Tožnica ob sklepanju pogodbe brez dvoma ni mogla računati s smrtjo toženčevega pravnega prednika. Ta sama za sebe resda ne predstavlja spremenjene okoliščine, bila pa je prva v nizu okoliščin, ki so nazadnje privedle do tega, da tožnica svojega pogodbenega namena, vsaj v delu, ki se nanaša na dogovorjeno oskrbo, ni mogla uresničiti. Res je tudi, da toženec po pogodbi ni bil zavezan k osebni izpolnitvi, vendar toženec tudi ni ničesar ukrenil, da bi tožnici omogočil potrebno nego in oskrbo po drugih osebah. V dokaznem postopku se je izkazalo, da je bila tožnica tista, ki je odklanjala toženca, ker ji je bila ljubša oskrba in pomoč, ki so ji ju nudili drugi sorodniki. To pa ne pomeni, da tožnica zaradi tega ni upravičena do razveze pogodbe. Pravilo, da pogodbenik, ki drugemu onemogoča ali neutemeljeno odklanja izpolnjevanje obveznosti, ne more zahtevati razveze pogodbe, namreč velja za primere, ko se zahteva razveza zaradi neizpolnjevanja obveznosti. Tožnica v tej pravdi pa prvenstveno zahteva razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin. Za razliko od splošnega pravila iz 112. člena OZ, po katerem lahko razvezo pogodbe zaradi spremenjenih okoliščin doseže le prizadeta stran

Razveza pogodbe je skrajni ukrep, ne pa sankcija, ki bi bila v celoti odvisna od pogodbenikovega dojemanja svojega trenutnega položaja. Predpostavka zahtevka za spremembo ali razvezo pravnega razmerja med strankama zaradi spremenjenih razmer je, da se po sklenitvi pogodbe razmere spremenijo tako, da postane izpolnitev znatno otežkočena.

Ključna razlika med izročilno pogodbo in pogodbo o preužitku ni v (ne)odplačnosti, temveč v tem, da je prevzemnik pri pogodbi o preužitku lahko kdorkoli, pri izročilni pogodbi pa so to le izročiteljevi potomci, posvojenci in njihovi potomci ter zakonec oziroma zunajzakonski partner, hkrati pa se za njeno veljavnost zahteva soglasje vseh k dedovanju poklicanih potomcev izročitelja (prvi odstavek 547. člena OZ). Če so ti pogoji izpolnjeni, gre za izročilno pogodbo, ne glede na namen izročitelja in ne glede na to, ali si je ob sklenitvi pogodbe pridržal pravice v smislu 551. člena OZ ter kakšen obseg pravic si je pridržal. Tožnik je ob sklenitvi pogodbe upravičeno pričakoval, da mu bo podpora in pomoč nudena s strani oseb, ki mu bodo blizu. V nasprotju s tem je po smrti sina na mestu prevzemnika (in preživljalca) oseba, s katero nima nobenega stika ter ji ne zaupa in ki tudi sama kaže odklonilni odnos do njega. Te spremembe ni zakrivil tožnik, temveč je posledica objektivnih okoliščin. Pravilna je zato odločitev sodišča prve stopnje, da se je popolnoma izjalovil njegov namen ob izročitvi polovice stanovanja, ki je bil v tem, da bo v ranljivem obdobju starosti in načetega zdra

Razveznega razloga neznosnosti skupnega življenja ni mogoče strogo ločevati od razveznega razloga neizpolnjevanja pogodbenih obveznosti. Ker gre pri razveznem razlogu neznosnosti skupnega življenja za izjemo od načela dolžnosti izpolnitve obveznosti, jo je treba razlagati ozko, v skladu s splošnimi načeli obligacijskega prava in načelom sorazmernosti (2. člen Ustave RS).

Tožnici v postopku ni uspelo dokazati, da so na strani toženca razlogi, zaradi katerih mu tožnica preprečuje izpolnjevanja njegovih obveznosti po sklenjeni pogodbi.

Pri pogodbi o dosmrtnem preživljanju ni bistveno, kakšen je zapisan obseg obveznosti, saj se vrednost dajatev v pogodbi o dosmrtnem preživljanju že po naravi stvari glede na zaupnost razmerja ne da neposredno odraziti v denarju. Gre za aleatorno pogodbo, pri kateri je vrednost izpolnitve preživljalca v vsakem primeru (poleg trajanja preživljančevega življenja) odvisna od preživljančevega telesnega in duševnega zdravstvenega stanja in s tem njegovih potreb. Določitev vrednosti spornega predmeta v tožbi, ki je pomembna zaradi določitve stvarne pristojnosti sodišča in pravice do revizije, ne more imeti nobenega vpliva na presojo, ali je bila med strankama sklenjena neodplačna ali odplačna pogodba.

Tožnici ni mogoče odrekati pravice, da zahteva razvezo pogodbe o preužitku, čeprav je bila ta sestavni del dednega dogovora. S tožbo za razveljavitev sodne poravnave iz 392. člena ZPP tožnica ne bi mogla doseči zahtevanega pravnega varstva, saj je predvidena za primere, ko je sodna poravnava bodisi materialnopravno neveljavna, ker je bila sklenjena v zmoti ali pod vplivom sile ali zvijače, bodisi pri njenem sklepanju niso bile izpolnjene izrecno naštete procesne predpostavke. Tožnica v tej pravdi ne zatrjuje, da je pri sklenitvi pogodbe o preužitku prišlo do napak, pač pa zatrjuje napake pri njenem izpolnjevanju.

Obveznost plačevanja razlike domske oskrbe je v pogodbi o dosmrtnem preživljanju jasno določena. Ko sta tožnico namestila v dom starejših občanov, bi zato morala toženca poskrbeti za plačilo. Ker tega nista storila, so podane okoliščine, ki utemeljujejo razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju.

Tožničin razlog za razvezo pogodbe o dosmrtnem preživljanju temelji na trditvi o neznosnosti skupnega bivanja, ki ima podlago v njenih osebnih (zelo čustvenih) doživljanjih posameznih dogodkov, ki so za presojo pomembni ne glede na to, ali so se dogajali pred ali tekom tega pravdnega postopka.