VSC sklep EPVDp 73/2011

Pritožba storilca R. K. se kot neutemeljena zavrne in se potrd

i

izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

Storilec je dolžan plačati sodno takso.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje storilcu R. K. izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, za katere je imel vozniško dovoljenje na dan 4. 4. 2010, razen za kategorije C1, C, C1E in CE motornih vozil ter mu naložilo plačilo sodne takse.

Zoper takšen sklep se pritožuje storilec, ki v pritožbi navaja, da je v njegovem primeru prišlo do zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja ter zmotne uporabe materialnega prava že s strani policistov, ki so zoper njega vložili obdolžilni predlog in si dobesedno domislila dejstva, katerih ni bilo na kraju samem zaznati z njegove strani. Postopek policistov zoper njega je sicer potekal korektno v neposredni bližini njegovega doma, policista pa je v obeh primerih prosil za odvzem urina v Zdravstvenem domu Celje, saj se ni čutil pijanega in nesposobnega za vožnjo do doma, vendar njegovi prošnji ni bilo ugodeno. Pritožbeno sodišče prosi, da mu ne odvzame vozniškega dovoljenja za B kategorijo, saj je invalid III. kategorije, zaposlen kot avtomehanik pri zasebnem delodajalcu s sedežem na naslovu P. ... in ker do delodajalca nima

javnega prevoza je vezan na lastni vsakodnevni prevoz z razdaljo 11 km v eno smer. Poleg tega opravlja delo na terenu, kjer je potrebno na teren pripeljati material in raznovrstno orodje, zato službe brez osebnega ali kombiniranega vozila sploh ne more opravljati. Prav tako ima v družini bolnega človeka, ki ga mora voziti vsak teden najmanj dvakrat v bolnišnico na preglede in preveze in je praktično nepokreten. Kesa se, da je storil dva prekrška, ko se še ni zavedal, da ne sme nič piti, saj so bili vedno krivi drugi ljudje, ga zvabljali na pijačo, sam pa je nasedel zaradi družinskih razmer, ki niso bile rožnate. Sedaj ima službo in kljub temu, da malo zasluži se z družino za silo preživljajo iz dneva v dan, a če izgubi službo za svojo družino ne vidi več izhoda. Prepričan je, da v kolikor mu ne bo odvzeto vozniško dovoljenje B kategorije, sodnik za prekrške ne bo več videl in ne bo slišal za njegovo ime.

Pritožba ni utemeljena.

V predmetnem postopku je sodišče prve stopnje ugotovilo, da je storilcu bilo s plačilnima nalogoma Postaje prometne policije C. z dne 26. 12. 2008 in 4. 4. 2010, ki sta postala pravnomočna 30. 3. 2009 in 13. 4. 2010, izrečenih skupno 18 kazenskih točk v cestnem prometu za prekrška storjena z motornih vozilom B kategorije. Ker je Upravna enota v C. z dopisom z dne 31. 5. 2010 (list. št. ...), s katerim je sodišču sporočila podatke o storilčevem vozniškem dovoljenju, navedla, da ima storilec v vozniškem dovoljenju vpisano kodo poklicnega voznika, je sodišče prve stopnje storilca pozvalo z dopisom z dne 14. 3. 2011, da posreduje podatke o tem, s katero kategorijo motornih vozil opravlja svoj osnovni poklic. Storilec je nato v postavljenem roku sodišču sporočil, da za opravljanje svojega osnovnega poklica potrebuje vozniško dovoljenje B kategorije, saj opravlja dela in naloge avtomehanika na terenu in delavnici in potrebuje vozilo s potrebno opremo (kombi), ostala dovoljenja pa potrebuje občasno, saj mora včasih pripeljati ali odpeljati tudi večji kamion, ki pride na popravilo ali pa ga odpelje stranki. Na podlagi takšnih podatkov je sodišče prve stopnje na podlagi III. odst. 22. čl. Zakona o prekrških (ZP-1) in ob upoštevanju V. odst. 235. čl. Zakona o varnosti cestnega prometa (ZVCP-1) storilcu izreklo prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za vse kategorije motornih vozil, ki jih je imel vpisane v vozniško dovoljenje na dan 4. 4. 2010, ko je storil prekršek, s katerim je dosegel 18 kazenskih točk v cestnem prometu, razen za kategorije C1, C, C1E, CE motornih vozil, ker je ocenilo, da storilec vozniško dovoljenje za naštete kategorije motornih vozil potrebuje za opravljanje svojega osnovnega poklica. Po oceni pritožbenega sodišča sodišče prve stopnje ni imelo podlage za odločitev, da se storilcu ne izreče prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja za kategorije C1, C, C1E in CE, saj sodišče prve stopnje tega ni dolžno in pristojno upoštevati po uradni dolžnosti, bistvenega pomena pa je, da tudi iz storilčevega dopisa dne 14. 3. 2011 ne izhaja, da bi pri opravljanju svojega osnovnega poklica potreboval vozniško dovoljenje za naštete kategorije motornih vozil, saj je zatrjeval, da je eksistenčno odvisen le od B kategorije motornih vozil. Ker se je zoper sklep pritožil le storilec in je ugotovljena kršitev bila storjena v storilčevo korist, pritožbeno sodišče že sprejeto odločitev ni moglo spremeniti.

Postopek izreka prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja ni postopek o prekršku, v katerem bi sodišče odločalo o odgovornosti za storjeni prekršek in odmerjalo sankcije zanj, temveč poseben ugotovitveni postopek, v katerem sodišče ugotavlja, ali je bilo storilcu s pravnomočnimi odločbami izrečenih toliko kazenskih točk, da njihov seštevek dosega 18 kazenskih točk in mu je ob izpolnjevanju teh pogojev prenehanje veljavnosti vozniškega dovoljenja tudi dolžno izreči. Pri tem sodišče ne more upoštevati niti dejstev, ki se nanašajo na okoliščine storjenega prekrška, niti dejstev, ki se nanašajo na okoliščine, ki v postopku o prekršku lahko vplivajo na odmero sankcij. Pritožbene navedbe o zmotni in nepopolni ugotovitvi dejanskega stanja s strani policistov, ki naj storilca ne bi hoteli odpeljati na strokovni pregled v Zdravstveni dom Celje se nanašajo na dejansko stanje prekrška, o čemer je bilo pravnomočno odločeno in je pritožbeno sodišče na sprejeto odločitev vezano, ostale pritožbene navedbe, v katerih storilec pojasnjuje svojo potrebo po veljavnem vozniškem dovoljenju za B kategorije motornih vozil in posledice, ki bi mu lahko nastale zaradi izrečenega ukrepa prenehanja veljavnosti vozniškega dovoljenja pa se nanašajo na okoliščine, ki bi lahko bile upoštevne pri odmeri sankcij v postopku o prekršku. Ker takšne pritožbene navedbe v predmetnem postopku niso upoštevne, je storilčeva pritožba posledično neutemeljena.

Glede na pojasnjeno je pritožbeno sodišče storilčevo pritožbo kot neutemeljeno zavrnilo in je izpodbijani sklep sodišča prve stopnje potrdilo (III. odst. 163. čl. ZP-1).

Ker storilec s pritožbo ni uspel, je pritožbeno sodišče na podlagi I. odst. 147. čl. ZP-1 odločilo, da je dolžan plačati stroške pritožbenega postopka – sodno takso, ki jo bo odmerilo prvostopenjsko sodišče.