VSC sodba Cp 245/2010

Pritožbi se zavrneta in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.
Toženi stranki sami krijeta svoje stroške tega pritožbenega postopka.

Sodišče prve stopnje je z napadeno sodbo razveljavilo notarski zapis darilne pogodbe med zakonskima partnerjema (toženima strankama) z dne 19. 9. 2005, opr. št. SV 398/2005 v delu, ki se nanaša na neodplačni prenos solastninske pravice prvega toženca do deleža 3/10 celote nepremičnine (stanovanja št. 6 v I. nadstropju stanovanjskega bloka na naslovu Ul. XIV. D. ..., R. S.), stoječe na parc. št. ..., stanovanjska stavba v izmeri 338 m², vpisane pri vl. št. ... k. o. R. S., na drugo toženko (1. točka izreka). Ugotovilo je, da je prvi toženec s tem, ko je brez soglasja tožnice na drugo toženko neodplačno prenesel solastninski delež na navedeni nepremičnini, ravnal v nasprotju z določbo I. odstavka 52. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih (v nadaljevanju: ZZZDR), saj je bil le-ta odplačan v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in prvega toženca. Drugi toženki je naložilo, da je dolžna v roku 15 dni tožnici izstaviti za zemljiškoknjižni vpis sposobno listino, na podlagi katere bo pri 3/10 cit. nepremičnine vzpostavljeno prejšnje zemljiškoknjižno stanje, tj. vknjižena lastninska pravica v korist prvega toženca, sicer bo vpis nadomestila ta pravnomočna sodba (2. točka izreka). Prvemu tožencu in drugi toženki je še naložilo, da sta nerazdelno dolžna povrniti tožnici stroške postopka v znesku 1.987,32 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi (3. točka izreka).

Zoper navedeno odločitev sodišča prve stopnje sta pravočasni pritožbi vložili toženi stranki brez navedbe pritožbenih razlogov po I. odstavku 338. člena Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju: ZPP). Navedli sta, da je sodišče prve stopnje zmotno ugotovilo, da je bila druga toženka ob sklenitvi darilne pogodbe seznanjena s postopki, ki tečejo pred sodiščem med tožnico in prvim tožencem. Zmotno je ugotovilo, da je druga toženka seznanjena z nepravdnim postopkom zaradi razdelitve skupnega premoženja, ki pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah teče pod opr. št. N 2/2005, saj ni bila prisotna na obravnavi, kot trdita tožnica in priča M. P. Tožbo opr. št. P 624/05 je toženec prejel februarja 2006, tj. pet mesecev po sklenitvi darilne pogodbe z dne 19. 9. 2005, zanjo pa druga toženka ni vedela, kar pomeni, da je bila druga toženka v dobri veri in je ravnala po nasvetu notarja. Predlagali sta, da sodišče druge stopnje njunima pritožbama ugodi in priglasili pritožbene stroške.

Pritožbi nista utemeljeni.

Pritožnika dejansko izpodbijata zgolj dokazno oceno sodišča prve stopnje glede nedobrovernosti druge toženke ob sklenitvi (zgoraj navedene) darilne pogodbe z dne 19. 9. 2005. Nasprotujeta ugotovitvi sodišča prve stopnje, da je bila druga toženka seznanjena z nepravdnim postopkom glede razdelitve skupnega premoženja tožnice in prvega toženca, ki je tekel pred Okrajnim sodiščem v Šmarju pri Jelšah pod opr. št. N 2/2005, ker naj druga toženka ne bi bila prisotna na naroku. Prav tako nasprotujeta ugotovitvi, da je bila druga toženka seznanjena s pravdno zadevo, ki pred sodiščem prve stopnje teče pod opr. št. P 624/2005 (zaradi ugotovitve, da so 3/10 stanovanja skupna lastnina tožnice in prvega toženca), to pa iz razloga, ker zanjo ni mogla vedeti, saj je tožbo v tej zadevi prvi toženec prejel šele pet mesecev po sklenitvi darilne pogodbe.

Na tožeči stranki je bilo dokazno breme o dejstvu, da druga toženka ob sklenitvi darilne pogodbe ni bila v dobri veri, saj se v skladu z 10. in 11. členom Stvarnopravnega zakonika dobra vera kupca nepremičnine oz. v obravnavanem primeru obdarjenca, ki zaupa v podatke zemljiške knjige, domneva. Tožeča stranka je v zvezi s tem podala trditve (kot jih je v obrazložitvi izpodbijane sodbe povzelo sodišče prve stopnje), da je bila druga toženka pred in ob sklenitvi darilne pogodbe seznanjena z vsemi postopki, ki tečejo med tožnico in prvim tožencem, zlasti je bila seznanjena z nepravdnim postopkom, ki teče pod opr. št. N 2/2005 in posledično tudi s postopkom zaradi ugotovitve, da so 3/10 stanovanja skupna lastnina tožnice in prvega toženca, ki teče pod opr. št. P 624/2005, saj se jih je s prvim tožencem (pred sklenitvijo izpodbijane darilne pogodbe in po tem) udeleževala. Nadalje je tudi trdila, da se je na eni izmed obravnav (v zadevi opr. št. P 643/2005) druga toženka pogovarjala s tožničino hčerjo in ji povedala, da je sporno darilno pogodbo sklenila zato, da tožnica prvemu tožencu ne bi mogla vsega pobrati. Zato je bila ob sklenitvi darilne pogodbe v slabi veri, saj je vedela, da je stanovanje tožničino oz. v spornem delu skupno premoženje tožnice in prvega toženca in da tožnica s takšnim razpolaganjem (darilno pogodbo z dne 19. 9. 2005) ni soglašala oz. zanj sploh ni vedela. V dokaz navedenih trditev je tožeča stranka predlagala vpogled v notarski zapis darilne pogodbe z dne 19. 9. 2005, zaslišanje pravdnih strank ter priče M. P. (hči tožnice).

Sodišče prve stopnje je zaključek o nedobrovernosti druge toženke sprejelo na podlagi trditev tožeče stranke in na podlagi izvedenih dokazov, ki jih je predlagala tožeča stranka. Toženi stranki namreč konkretnih nasprotnih navedb v zvezi s tem dejstvom nista navedli niti nista za to predlagali dokazov. Oprlo se je na izpovedbo priče M. P., ki je izpovedala, da ji je druga toženka res izrekla zatrjevane besede (da je morala dobiti v last vse toženčeve skupne stvari, ker bi mu jih sicer tožnica po uspehu s tožbami pobrala), da je bila druga toženka seznanjena z vsem, kar se je dogajalo med tožnico in prvim tožencem, ker je bila vedno z njim, prihajala je tudi v sporno stanovanje, prisotna pa je bila tudi v nepravdnem postopku. Prav tako je prepričljivo dokazno ocenilo tudi izpovedbo druge toženke. Ta je namreč izpovedala, da ji je po poroki prvi toženec pri notarju, kateremu je razložil celotno situacijo s tožnico, podaril svoje nepremičnine, na notarjev predlog pa sama še ni podarila deleža svoje nepremičnine prvemu tožencu. Nadalje je izpovedala, da sicer ni vedela za pravde, preden je darilo sprejela, da pa je bila pred tem prisotna na neki obravnavi, na kateri jo je tožničina hči (M. P.) žalila in ji grozila. Povedala je tudi, da je še pred poroko od prvega toženca kupila osebni avtomobil, ko je videla kako grdo tožnica z njim ravna, saj ga povsod toži, v spornem stanovanju pa je bila zaradi zmerjanja tožnice največ dvakrat. Navedena dokaza, kot je pravilno ocenilo sodišče prve stopnje, potrjujeta trditve tožeče stranke, da je druga toženka ob sklenitvi darilne pogodbe vedela, da delež, ki ji ga je podaril prvi toženec in ki je bil nanj vknjižen v zemljiški knjigi, (lahko) predstavlja skupno premoženje tožnice in prvega toženca. Zato je pravilen zaključek sodišča prve stopnje, da druga toženka ob sklenitvi darilne pogodbe z dne 19. 9. 2005 ni bila v dobri veri. Sodišče druge stopnje sprejema dokazno oceno sodišča prve stopnje kot pravilno, saj je izvedena v skladu z določbo 8. člena ZPP, ki sodišču nalaga, da opravi vestno in skrbno presojo vsakega dokaza posebej in vseh dokazov skupaj ter upošteva tudi uspeh celotnega postopka. Toženima strankama pa s pritožbenimi navedbami (ki so sicer pavšalne narave in glede na to, da jih toženi stranki nista zatrjevali v postopku pred sodiščem prve stopnje, v pritožbi pa tudi nista pojasnili, zakaj tega brez svoje krivde nista mogli navesti prej, predstavljajo nedovoljeno navajanje novih dejstev v pritožbenem postopku, I. odstavek 337. člena ZPP) ni uspelo izpodbiti pravilnosti dokazne ocene sodišča prve stopnje. Ob tem tudi ni mogoče spregledati dejstva, da že iz notarskega zapisa darilne pogodbe z dne 19. 9. 2005 izhaja, da je notar stranki opozoril na vsebino postopkov, ki tečejo med tožnico in prvim tožencem, kar sovpada z izpovedbo druge toženke, da je prvi toženec notarju opisal situacijo s tožnico, ta pa naj bi jima svetoval, da naj druga toženka še ne podari deleža svoje nepremičnine prvemu tožencu, to pa nadalje potrjuje dokazni zaključek sodišča prve stopnje o nedobrovernosti druge toženke ob sklenitvi darilne pogodbe, zato se druga toženka ne more sklicevati na načelo zaupanja v zemljiško knjigo.

Sodišče druge stopnje po opisanem zaključuje, da je odločitev sodišča prve stopnje ob pravilno in popolno ugotovljenem dejanskem stanju (da je darilna pogodba, sklenjena dne 19. 9. 2005 med toženima strankama brez soglasja tožnice, katere predmet je bil solastninski delež na nepremičnini, ki je bil odplačan v času trajanja zunajzakonske skupnosti tožnice in prvega toženca, izpodbojna) tudi materialnopravno pravilna. V postopku na prvi stopnji ni bila storjena nobena od tistih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, na obstoj katerih pritožbeno sodišče pazi po uradni dolžnosti (II. odstavek 350. člena ZPP). Zato je pritožbi toženih strank v celoti zavrnilo kot neutemeljeni in potrdilo izpodbijano sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Toženi stranki sami krijeta svoje stroške, ki so jima nastali z vložitvijo pritožb, saj z njima nista bili uspešni

(

I. odstavek 165. člena ZPP v zvezi s I. odstavkom 154. člena ZPP).