VSRS Sodba VIII Ips 51/2010

Revizija se zavrne.

1Sodišče prve stopnje je zavrnilo tožbeni zahtevek za ugotovitev nezakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi z dne 23. 5. 2008, ki jo je podala tožena stranka tožniku, za vpis delovne dobe v delovno knjižico do 12. 12. 2008 ter za priznanje vseh pravic iz delovnega razmerja, vključno z izplačilom plač za čas do 12. 12. 2008 s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi. Ugotovilo je, da je tožnik kršil pogodbene oziroma druge obveznosti iz delovnega razmerja, ker se je do delavke iz kadrovske službe nasilno obnašal. Njegovo vedenje je privedlo do skrhanih medsebojnih odnosov, zaradi katerih nadaljevanje delovnega razmerja niti do poteka odpovednega roka ni bilo več možno.

2Sodišče druge stopnje je tožnikovo pritožbo zavrnilo in potrdilo sodbo sodišča prve stopnje. Strinjalo se je z dejanskimi in pravnimi zaključki sodišča prve stopnje.

3Zoper pravnomočno sodbo je tožnik vložil pravočasno revizijo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka in zmotne uporabe materialnega prava. Navaja, da je bil obravnavan kot „zločinec“, ki naj bi spolno napadel oziroma nadlegoval sodelavko. Tožena stranka mu je očitala ravnanja iz 6. a člena Zakona o delovnih razmerjih (ZDR, Ur. l. RS, št. 42/2002 in naslednji), na to pravno kvalifikacijo pa se sodišče ni oziralo in je zavzelo stališče, da je tožena stranka tožniku pravilno izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR. Odpovedni razlog v smislu drugega odstavka 86. člena ZDR ni bil obrazložen, saj je predmet obravnavanja lahko samo razlog, ki ga navaja odpoved, ne pa kakšna druga kršitev. Neupoštevanje dejanskega odpovednega razloga predstavlja po mnenju revizije kršitev iz 14. točke drugega odstavka 339. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 in naslednji). Zmotno uporabo materialnega prava revizija očita sodišču v zvezi s tem, da ni zaslišalo priče V. P.. S tem naj bi tožnika prikrajšalo za izvedbo dokaza o odločilnem dejstvu. Neraziskana je ostala okoliščina, koliko časa je tožnik potreboval, da je po spornem dogodku zapustil garderobo. Meni, da garderoba ni mesto, kjer bi bilo možno vročati pisanje, saj ne gre za „delovno mesto“, noben predpis pa tudi ne zahteva, da delodajalec pisanja nasilno vroča, konkretno z odlaganjem na garderobno omarico oziroma z vtikanjem pisanj v reže garderobne omarice, pa še to izven delovnega časa. Zaslišan bi moral biti tudi G. C. o tem, da iz zapisnika o zagovoru manjka del izpovedi D. K.. Zapisnik je pisala E. P., ki je ob zapisovanju popravljala izpovedi prič. Zlasti pa revizija opozarja na to, da tožniku ni bil dokazan naklep. Upoštevati bi bilo treba tožnikovo psihično stanje in stresno situacijo, ki ga izključujeta. Predlaga razveljavitev sodbe sodišča prve in druge stopnje ter vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa spremembo izpodbijane sodbe tako, da se tožbenemu zahtevku v celoti ugodi.

4Revizija ni utemeljena.

5Revizijsko sodišče izpodbijano sodbo preizkusi samo v delu, ki se z revizijo izpodbija in v mejah razlogov, ki so v njej navedeni (prvi odstavek 371. člena ZPP). Zaradi zmotno oziroma nepopolno ugotovljenega dejanskega stanja revizije ni mogoče vložiti (tretji odstavek 370. člena ZPP).

6Očitek bistvene kršitve iz 14. točke drugega odstavka 339. člena ZPP je neutemeljen. Ta kršitev je podana, če ima sodba pomanjkljivosti, zaradi katerih se ne more preizkusiti, zlasti pa, če je izrek sodbe nerazumljiv, če nasprotuje samemu sebi ali razlogom sodbe ali če sodba sploh nima razlogov ali v njej niso navedeni razlogi o odločilnih dejstvih ali so ti razlogi nejasni ali med seboj v nasprotju. Nič od tega revizija sodišču druge stopnje ne očita, pač pa v nadaljevanju z navedbo, da zakonitosti izredne odpovedi pogodbe o zaposlitvi ne bi smelo preizkušati iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR, sodišču smiselno očita zmotno uporabo materialnega prava.

7Z očitkom, da ni bila raziskana okoliščina o času, ki ga je tožnik potreboval, da zapusti garderobo, revizija uveljavlja nedovoljen razlog zmotne oziroma nepopolne ugotovitve dejanskega stanja.

8Materialno pravo ni zmotno uporabljeno.

9Tožena stranka je tožniku izredno odpovedala pogodbo o zaposlitvi na podlagi druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR (drugi odstavek prve točke izreka izredne odpovedi z dne 23. 5. 2008). Po tej določbi delodajalec delavcu lahko izredno odpove pogodbo o zaposlitvi, če ta naklepoma ali iz hude malomarnosti huje krši pogodbene in druge obveznosti iz delovnega razmerja. Tožniku se je hujša kršitev obveznosti iz delovnega razmerja očitala zaradi njegovega neprimernega obnašanja do delavke iz kadrovske službe E. P.. Iz dejanskih ugotovitev nižjih sodišč, ki imajo podlago v izvedenih dokazih in na katere je revizijsko sodišče vezano, izhaja, da je dne 7. 5. 2008 okoli desete ure E. P. tožniku skušala vročiti pisno odredbo o prerazporeditvi delovnega časa, ker ustne ni spoštoval. Prestregla ga je na hodniku in ker pisanja ni hotel prevzeti, mu je z D. K. sledila v garderobo. Tam je tožnik pričel nanjo vpiti in ji groziti, dvakrat pa jo je tudi odrinil tako, da se je zadela v nasproti stoječo garderobno omarico.

10O tako opisani kršitvi je tožnik podal pisni zagovor. V izredni odpovedi pogodbe o zaposlitvi, ki je sledila, je bil odpovedni razlog obrazložen. Zmotno pa je prepričanje revidenta, da je tožena stranka odpovedala pogodbo o zaposlitvi iz razloga po 6. a členu ZDR in ne iz razloga po drugi alineji prvega odstavka 111. člena ZDR. V 6. a členu ZDR niso navedeni odpovedni razlogi; ti so za izredno odpoved pogodbe o zaposlitvi določeni v prvem odstavku 111. člena ZDR. V 6. a členu so določena le ravnanja, ki so prepovedana (tako, kot so npr. določena tudi v 35., 36. in 37. členu ZDR). Uporaba te določbe torej pomeni le pravno kvalifikacijo tožnikovega ravnanja in ne odpovednega razloga. Na pravno kvalifikacijo (sicer natančno opisanega ravnanja) pa sodišče ni vezano.

11Neutemeljen je tudi očitek, da tožniku ni bil dokazan naklep in da zato odpovedni razlog iz druge alineje prvega odstavka 111. člena ZDR ni podan. Dejanja, ki ga je storil tožnik, sploh ni mogoče storiti drugače, kot naklepno, razen če je naklep zaradi določenih okoliščin (npr. zaradi bistveno zmanjšane prištevnosti), ki pa v spornem primeru niso bile ugotovljene, izključen. Kot ugotavlja sodišče druge stopnje, iz izpovedi psihiatrinje T. P. M., ki so ji bile znane vse okoliščine primera, ne izhaja, da je bil tožnik zmanjšano prišteven in da svojega ravnanja ni mogel imeti v oblasti. Izpovedala je le, da v stresnih situacijah vsi nekoliko burneje reagiramo. Glede na njeno izpoved sodišče druge stopnje naklepa utemeljeno ni izključilo.

12Navedbe, da je sodišče zmotno uporabilo materialno pravo, ker ni zaslišalo V. P., revizija ne obrazloži. Ker je bila sodba sodišča prve stopnje v tej zadevi izdana 2. 4. 2009, to je po uveljavitvi novele ZPP (ZPP-D), se v skladu s prvim odstavkom 130. člena ZPP-D postopek nadaljuje po določbah tega zakona. To pa glede na spremenjeni 371. člen ZPP pomeni, da sodišče na pravilno uporabo materialnega prava ne pazi več po uradni dolžnosti. Revizijski razlog zmotne uporabe materialnega prava mora biti konkretiziran tako, da je iz njega mogoče razbrati, katero določbo materialnega prava je sodišče zmotno uporabilo oziroma katere ni uporabilo, pa bi jo moralo. Ker temu pogoju ni zadoščeno, revizijsko sodišče izpodbijane sodbe v smeri tega revizijskega razloga ni moglo preizkusiti. Sicer pa bi zaradi zavrnitve dokaznega predloga kvečjemu lahko prišlo do katere od bistvenih kršitev določb pravdnega postopka, ki jih revizija s tem v zvezi ne uveljavlja.

13Revizijska navedba, da je bil tožnik v sodnem postopku obravnavan kot zločinec, ki je spolno nadlegoval sodelavko, je protispisna, saj o kakršnemkoli spolnem nadlegovanju v spisu ni niti besede.

14Iz revizijske navedbe, da je sodišče neutemeljeno zavrnilo dokazni predlog za zaslišanje G. C. ni mogoče razbrati, kateri (dovoljen) revizijski razlog se z njo uveljavlja, prav tako pa ni jasno, kam so usmerjene navedbe o vprašanjih, ki za ta spor niti niso relevantna, in sicer ali je garderoba delovno mesto in ali je dovoljeno vročati pisanja izven delovnega časa in v garderobi. Zato revizijsko sodišče nanje ne odgovarja.

15Ker v reviziji uveljavljani razlogi niso utemeljeni, jo je Vrhovno sodišče zavrnilo.