VSRS Sodba II Ips 1077/2008

Revizija se zavrne.

1Pravdni stranki sta v v času trajanja zunajzakonske skupnosti na podlagi odkupne pravice po Stanovanjskem zakonu (v nadaljevanju SZ) kupili stanovanje. Imetniki stanovanjske pravice so bili toženčevi starši, ki so s privolitvijo omogočili odkup stanovanja samo tožencu. Kupnina za stanovanje je bila pridobljena s pomočjo kredita – del kredita je bil odplačan iz skupnih sredstev po obrokih (281.880,00 SIT), preostali del (883.240,00 SIT) pa v enkratnem znesku z delom kupnine od prodaje tega stanovanja (12,682.360,00 SIT). Nato sta pravdni stranki kupili hišo na I. in jo v pretežni meri (99.000 DEM) financirali s preostalim delom kupnine od prodaje stanovanja, razliko (23.500 DEM) pa sta krili iz ostalih skupnih sredstev. Tožnica je vložila tožbo na ugotovitev, da spada hiša na I. v skupno premoženje, da je delež strank na skupnem premoženju izenačen in da je toženec dolžan tožnici izstaviti zemljiškoknjižno dovolilo.

2Sodišče prve stopnje je presodilo, da je bilo stanovanje posebno premoženje toženca, saj je bil le del kredita, ki ustreza 2 % vrednosti stanovanja ob prodaji, financiran iz skupnih sredstev. Preostali del kredita je bil poplačan iz dela kupnine, dobljene s prodajo tega stanovanja. Ker je bila kupnina za sporno nepremičnino (hišo na I.) financirana z denarjem, dobljenim od prodaje stanovanja, ki spada v posebno premoženje toženca (67,5 %), preostali del (32,5 %) pa iz skupnega premoženja, je sodišče odločilo, da je 67,5 % nepremičnine posebno premoženje toženca, 32,5 % nepremičnine pa skupno premoženje. Glede na enakovredni prispevek strank k skupnemu premoženju, je sodišče 32,5 % delež razdelilo na pol in tožencu prisodilo 83 % nepremičnine na I., tožnici pa 17 %. V preostalem (glede 33 %) je zahtevek tožnice zavrnilo.

3Sodišče druge stopnje je pritožbo toženca zavrnilo, pritožbi tožnice pa ugodilo in odločilo, da je delež vsake stranke na sporni nepremičnini polovičen. Ni se strinjalo s stališčem sodišča prve stopnje, da je stanovanje spadalo v posebno premoženje toženca. Po oceni sodišča druge stopnje odstop stanovanjske pravice tožencu ne predstavlja darila, saj stanovanjska pravica ni premoženjska pravica. To naravo pridobi šele z uveljavljanjem odkupa, kar pa se je zgodilo šele v zakonski zvezi. Ker premoženje, ki nastane z oploditvijo skupnih sredstev zakoncev, postane njuno skupno premoženje, spada tudi razlika med pogodbeno ceno stanovanja in ceno, po kateri je bilo stanovanje prodano, v skupno premoženje strank. Zato je štelo, da je bilo stanovanje skupno premoženje, posledično pa tudi sporna nepremičnina.

4Revizijo vlaga toženec zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvenih kršitev določb pravdnega postopka. Po njegovem mnenju je ključnega pomena, da sta mu njegova starša odstopila pravico do odkupa stanovanja, s čimer sta mu podarila premoženjsko pravico. Meni, da je treba kot posebno premoženje šteti najmanj razliko med vrednostjo stanovanja ob prodaji ter ceno, za katero je bilo stanovanje kupljeno. To predstavlja posebni vložek toženca v skupno premoženje. Meni tudi, da je zaključek sodišča, da izkupička od prodaje delnic, pridobljenih s certifikatom, ter posojil, dobljenega od svaka, ni vložil v nakup nepremičnine, v nasprotju z izvedenimi dokazi. Toženec predlaga, da se reviziji ugodi in se sodbi sodišč druge in prve stopnje spremenita tako, da se zahtevek zavrne, podrejeno pa predlaga razveljavitev sodb in vrnitev zadeve sodišču prve stopnje v novo sojenje.

5Revizija je bila po 375. členu Zakona o pravdnem postopku (v nadaljevanju ZPP) vročena nasprotni stranki, ki nanjo ni odgovorila, ter Vrhovnemu državnemu tožilstvu Republike Slovenije.

6Revizija ni utemeljena.

7Očitek toženca, da je zaključek sodišča, da toženec izkupička od prodaje delnic ter posojila ni vložil v nakup nepremičnine, v nasprotju z izvedenimi dokazi, pomeni nedovoljeno izpodbijanje dejanskega stanja (tretji odstavek 370. člena ZPP) in se zato revizijsko sodišče z njim ni ukvarjalo. Sodišče namreč tovrstnega načina financiranja, kot ga zatrjuje toženec v reviziji, ni ugotovilo (prim. točko 1 obrazložitve).

8Revizijsko sodišče uvodoma pojasnjuje, da je pri obravnavi instituta odkupne pravice potrebno izhajati iz prejšnjega družbenopolitičnega sistema in ne iz klasičnih za tržno gospodarstvo značilnih pravil civilnega prava. Razlaga, ki jo ponuja toženec, da predstavlja privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, darilo v višini razlike med tržno in pogodbeno ceno stanovanja, namreč v celoti zanemarja ureditev in sistem dodeljevanja stanovanjske pravice. Revizijsko sodišče opozarja na ustaljeno stališče sodne prakse, da privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, ne pomeni odstopa premoženjske pravice in da torej ne gre za darilo. Stanovanjska pravica po nekdanjem Zakonu o stanovanjskih razmerjih (Ur. l. SRS, št. 35/82) je namreč nepremoženjska pravica, tako pa jo obravnava tudi 117. člen SZ.(1) Privolitev imetnika stanovanjske pravice, da odkupi stanovanje ožji družinski član, tako pomeni le njegovo odločitev o tem, kateri izmed drugih upravičencev lahko uveljavi svojo pravico do odkupa stanovanja in iz nje izhajajoče koristi. V prid takšni razlagi govori tudi dejstvo, da je privolitev imetnika stanovanjske pravice enostranska izjava volje, s katero že po naravi stvari ne more priti do (neodplačnega) premika premoženja. Do (neodplačnega ali odplačnega) premika premoženja namreč lahko pride le na podlagi dvostranskega pravnega posla, torej obligacijskega razmerja med dvema pravdnima strankama.(2) Glede na obrazloženo je tako zmotno stališče toženca, da privolitev njegovih staršev, da odkupi stanovanje, pomeni darilo in torej njegovo posebno premoženje, ki ga je treba upoštevati pri določitvi višine deleža na skupnem premoženju.

9Stališče sodišča druge stopnje, da je stanovanje spadalo v skupno premoženje, je tako pravilno. Posledično je pravilna tudi odločitev, da spada v skupno premoženje hiša na I., pridobljena s sredstvi prodaje stanovanja in ostalimi skupnimi sredstvi (drugi odstavek 51. člena Zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerjih). Ker uveljavljani revizijski razlogi niso podani, je revizijsko sodišče revizijo kot neutemeljeno zavrnilo (378. člen ZPP).

---.---

Op. št. (1): Pravica do odkupa je pridobila premoženjsko naravo šele s trenutkom, ko je upravičenec naznanil zavezancu, da uveljavlja odkup.

Op. št. (2): Prim. npr. odločbi VS RS II Ips 671/2003 z dne 24. 2. 2005 in II Ips 738/2005 z dne 31. 1. 2008.