UPRS sodba in sklep I U 220/2010

1. Tožba se zavrne.
2. Tožnika se oprosti plačila sodnih taks.

Tožena stranka je z izpodbijano odločbo, izdano v večkrat ponovljenem postopku po sodbah Upravnega sodišča Republike Slovenije, št. U 1346/2003 z dne 29. 10. 2003 in U 2411/2006 z dne 30. 4. 2008, odločila, da ne ugodi prošnji tožnika za sprejem v državljanstvo. Pri odločitvi se je oprla na določila 4., 5., 6., 9., 10., 12. in 39.a člena Zakona o državljanstvu Republike Slovenije (ZDRS, Uradni list RS, št. 7/03 – uradno prečiščeno besedilo in nadaljnji) ter na 3. odstavek 64. člena Zakona o upravnem sporu (ZUS-1, Uradni list RS, št. 105/06 in nadaljnji), v dejanskem pogledu pa na ugotovitve, izhajajoče iz dokumentacije v upravnem spisu, da je bil tožnik rojen v Postojni dne ..., da sta se njegova starša s pismeno izjavo z dne 14. 5. 1956 sporazumela o njegovem republiškem državljanstvu tedanje SR Hrvaške. Na tej podlagi tožena stranka zaključuje, da tožnik ne more pridobiti državljanstva z rojstvom na območju Republike Slovenije po določilih 9. člena ZDRS. Ker tožnik ni bil rojen v tujini, zanj ni preverjala izpolnjevanja pogojev po 5. in 6. členu ZDRS, ki sta namenjena le za osebe, ki so bile rojene v tujini. V zvezi z izpolnjevanjem pogojev po 10. členu ZDRS je ugotovila, da je tožnik živel v ZDA od leta 1985, ko se je tožnik po svojih navedbah tja preselil zaradi političnih sprememb, ponovno pa se je tožnik v Republiko Slovenijo preselil v letu 1999, na podlagi česar tožena stranka ugotavlja, da tožnik ne izpolnjuje pogoja neprekinjenega prebivanja v Sloveniji, saj je že v času vložitve vloge za pridobitev državljanstva dne 26. 3. 1996 tožnik živel v ZDA, kar izkazujejo tudi njegovi dopisi, v katerih je kot naslov bivališča navedel New York. Oddaljenost ZDA od Republike Slovenije in dolžina obdobja tožnikovega življenja v ZDA kažeta, da je v večletnem obdobju tožnik svoje življenjske interese uresničeval v ZDA, poleg tega pa na podlagi predložene dokumentacije in podatkov registra tujcev tožena stranka ugotavlja, da v Republiki Sloveniji tožnik nima urejenega statusa tujca, ki bi ga izkazoval z dovoljenjem za začasno ali stalno prebivanje. Na podlagi navedenih ugotovitev tožena stranka zaključuje, da tožnik ne izpolnjuje pogojev za pridobitev državljanstva po 10. členu ZDRS, niti pogojev iz 5. odstavka 12. člena ZDRS, kot tudi ne pogojev iz 39.a člena ZDRS. Tožena stranka še navaja, da je 18. 6. 2008 pisno seznanila tožnika, iz katerih razlogov ne more pridobiti državljanstva po pravnih podlagah, ki jih je navedel v svoji vlogi ter mu dala možnost, da se v postavljenem roku izjasni o teh ugotovitvah tožene stranke ter predloži morebitna dokazila, ki bi nasprotovala navedenim ugotovitvam, vendar tožnik v danem roku ni podal vsebinskega odgovora, pač pa je 18. 3. 2009 vložil urgenco za izdajo odločbe. Tožena stranka pa mu je z dopisom z dne 20. 3. 2009 posredovala kopijo svojega predhodnega poziva z dne 18. 6. 2008 in mu s tem ponovno dala možnost, da se izjasni o njenih ugotovitvah, tožnik pa je sprožil upravni spor zaradi molka organa, ki mu je sodišče s sodbo št. I U 579/2009 z dne 7. 10. 2009 ugodilo in toženi stranki določilo rok za izdajo upravnega akta v predmetni zadevi. Ker mora oseba, ki prosi za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije v postopku dokazati izpolnjevanje vseh zakonskih pogojev, določenih v pravnih podlagah, na katerih utemeljuje svojo prošnjo za pridobitev državljanstva, tožnik pa pogojev iz 3., 4., 9., 10., 5. odstavka 12. člena in 39.a člena ZDRS ne izpolnjuje, tožena stranka ocenjuje, da niso podani pogoji, da bi tožnik pridobil državljanstvo, saj kljub več pozivom tožene stranke tožnik ni predložil dokazil, ki bi izkazovala nasprotno.

Tožnik v tožbi navaja, da zavrača vse navedbe tožene stranke, ker meni, da so zavajajoče in netočne. Poudarja, da ni nikoli spreminjal svojega stalnega prebivališča na naslovu ... v zadnjih 41 letih in da ni nikoli živel na Hrvaškem, čeprav ima hrvaško državljanstvo. Dalje navaja, da si ureja status v Republiki Sloveniji od leta 1993 dalje, saj ga tožena stranka ni seznanila o izbrisu iz registra stalnih prebivalcev Republike Slovenije in z njegovimi pravicami ter posledicami, s čimer je bila tožniku povzročena velika škoda. Navaja se, da ima tožnik stalno prebivališče v Republiki Sloveniji vse od svojega rojstva leta ..., tako kot oba starša in sestri, ki so vsi slovenski državljani. Poudarja, da je imel ob osamosvojitvi tožnik državljanstvo SFRJ ter potni list, ki mu ga je izdal MSNZ v Ljubljani. Meni, da je bilo materialno pravo nepravilno uporabljeno in da tožena stranka ni upoštevala odločb Ustavnega sodišča RS, št. U-I-284/94 z dne 24. 6. 1998 in U-I-246/02 z dne 3. 4. 2003, kot tudi ne sodbe Upravnega sodišča RS št. I U 579/2009 z dne 7. 10. 2009 in sklepa Vrhovnega sodišča RS št. I Up 1067/2000 z dne 4. 7. 2003. Sodišču predlaga, da izpodbijano odločbo odpravi in tožniku izda odločbo o sprejemu v državljanstvo. Prosi tudi za oprostitev plačila sodnih taks.

Tožena stranka v odgovoru na tožbo zavrača tožnikove navedbe kot neutemeljene ter dodaja, da se vsebinsko tožbene navedbe ne nanašajo na predmetno upravno zadevo pridobitve državljanstva, ki je bila uvedena na podlagi tožnikove vloge z dne 26. 3. 1996, o kateri je tožena stranka v danem roku in v skladu z napotili Upravnega sodišča v sodbi št. I U 579/2009 z dne 7. 10. 2009 odločila o tožnikovi vlogi, pred odločitvijo pa je bila tožniku dana v skladu z določili Zakona o splošnem upravnem postopku (ZUP, Uradni list RS, št. 80/99 in nadaljnji) možnost, da se o ugotovitvah tožene stranke izjavi. V zvezi s tožbenimi navedbami pa še dodaja, da se le-te v ničemer ne nanašajo na pravilnost in zakonitost vodenja postopka pridobitve državljanstva, v katerem je bilo ugotovljeno, da je tožnik že leta 1985 odšel v Združene države Amerike in s tem prekinil dejansko življenje v Republiki Sloveniji, kar pa je eden izmed pogojev za naturalizacijo po 10. in 12. členu ZDRS – to je bil tudi razlog za zavrnitev tožnikove vloge na podlagi 10. in 12. člena ZDRS, kar je v izpodbijani odločbi tožena stranka obširno obrazložila, prav tako pa je obrazložila tudi razloge za izdajo zavrnilne odločbe po ostalih zakonskih podlagah, tožnik pa tem razlogom v tožbi ne ugovarja, pač pa navaja le navedbe, ki s samim postopkom v predmetni zadevi in izpodbijano odločbo niso v povezavi. Tožena stranka sodišču predlaga, da tožbo kot neutemeljeno zavrne.

Tožnik v danem roku niti pozneje svojega odgovora na navedbe v odgovoru tožene stranke, ki mu ga je sodišče posredovalo v vednost, ni podal, pač pa je z vlogo z dne 13. 10. 2010 zaprosil za takojšnjo odločitev sodišča v predmetni zadevi.

K točki 1:

Tožba ni utemeljena.

Predmet spora v obravnavani zadevi je odločba tožene stranke, s katero je zavrnila prošnjo tožnika z dne 26. 3. 1996 za sprejem v državljanstvo Republike Slovenije z naturalizacijo v večkrat ponovljenem postopku po sodbah Upravnega sodišča RS št. U 1346/2003 z dne 29. 10. 2003, U 2411/2006 z dne 30. 4. 2008 in I U 579/2009 z dne 7. 10. 2009.

Po pregledu podatkov v listinah predmetnega upravnega spisa in vpogledu izpodbijane odločbe sodišče ugotavlja, da je odločitev tožene stranke pravilna in zakonita, za svojo odločitev pa je tožena stranka navedla tudi pravilne razloge, s katerimi se sodišče v celoti strinja in se nanje, da jih ne ponavlja, na tem mestu le sklicuje na podlagi 2. odstavka 71. člena ZUS-1.

Tožnik v tožbi ne izpodbija konkretnih ugotovitev tožene stranke v zvezi z dejstvi, ki jih je ugotovila tožena stranka na podlagi uradnih podatkov in podatkov v listinah, ki jih je prošnji priložil sam tožnik, zato jih sodišče šteje kot med strankama nesporne. Kar zadeva tožbeni očitek v zvezi s podatkom o uradni evidenci glede prebivališča tožnika na Hrvaškem sodišče ugotavlja, da je protispisen, saj se tožena stranka na tak podatek ni oprla, pač pa je tožniku v času vložitve vloge preko Konzulata RS v New Yorku, ZDA, kjer jo je tudi vložil, nato vročala uradna pisanja, dokler je še živel na naslovu v New Yorku, ZDA, in ne v Republiki Hrvaški. Tožbeni ugovori, ki se ne nanašajo na konkretno sporno zadevo glede zavrnitve prošnje tožnika za sprejem v državljanstvo, pač pa na druge upravne in sodne postopke, na odločitev sodišča v obravnavanem primeru ne morejo vplivati.

Na drugačno odločitev sodišča prav tako ne morejo vplivati posplošene tožbene navedbe o nespoštovanju Ustave RS in Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP). Prav tako pa na odločitev sodišča ne morejo vplivati tožbene navedbe, ki se ne nanašajo na konkretno sporno zadevo, pač pa na dogodke med desetdnevno vojno leta 1991 (ko se je tožnik po lastnih navedbah nahajal v Združenih državah Amerike, vse od leta 1985 do 1999). Tožnik pa v tožbi tudi ne pojasni, kateri razlogi so tisti, ki bi v obravnavani sporni zadevi lahko pripeljali do drugačne odločitve, ki jo v tožbi predlaga sodišču. Niti ZDRS niti Ustava RS nikjer ne določata, da bi se osebam, ki so bile tako kot tožnik leta ... rojene na območju Republike Slovenije staršem, ki niso bili državljani tedanje SR Slovenije in ki so se (kot v tožnikovem primeru ob rojstvu leta ...) pisno sporazumeli, da bo otrok imel državljanstvo SR Hrvaške, v vsakem primeru podelilo državljanstvo Republike Slovenije z (izredno) naturalizacijo. Pravo EU in EKČP pa tovrstnih vprašanj državljanstva ne urejata.

Glede na navedeno je sodišče tožbo zavrnilo kot neutemeljeno na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po ugotovitvi, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena.

K točki 2:

Sodišče je ugodilo tožnikovemu predlogu za oprostitev plačila sodnih taks na podlagi 1. odstavka 12. člena Zakona o sodnih taksah (ZST-1, Uradni list RS, št. 37/08) glede na naravo predmetne sporne zadeve, saj gre za osebo, ki nima državljanstva Republike Slovenije in nima urejenega statusa tujca in s tem ne podlage za ustvarjanje osebnega dohodka.