UPRS sodba U 45/2008

Tožba se zavrne.

Vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Z izpodbijano odločbo je Carinski urad Nova Gorica v 1. točki izreka carinskemu deklarantu (tožeči stranki), v obnovljenem postopku carinjenja obračunal in naložil plačilo uvoznih dajatev (carine) za rabljen osebni avtomobil znamke BMW 520 i (št. podvozja WBADD11020BN54197), letnik 1998, tarifne oznake 8703 32 900 Kombinirane nomenklature carinske tarife, sproščen v prost promet po carinski deklaraciji Carinske izpostave Vrtojba, št. K4-44655 z dne 16. 10. 1998, v višini 2.373,56 EUR, v 2. točki izreka pa je carinski organ tožniku dal rok trideset dni od prejema odločbe za plačilo .

Tožnik je kot deklarant za prejemnika družbo A. d.o.o., v postopkih sprostitve blaga v prost promet prijavil s carinsko deklaracijo Izpostave Vrtojba prijavil rabljen osebni avtomobil znamke BMW 520i s poreklom na podlagi potrdila o prometu blaga EUR.l in preferencialno carinsko stopnjo 12,20%, v vrednosti 40.517,24 DEM - potrdilo o prometu blaga št. D 579203 - deklaracija št. K4-44655 z dne 16. 10.1998. Iz obrazložitve odločbe sledi ugotovitev, da blago, ki je bilo v promet sproščeno po navedeni carinski deklaraciji, ni blago s poreklom v smislu določil Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami, ki delujejo v okviru Evropske Unije, na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 – Mednarodne pogodbe, št. 13/97, v nadaljnjem besedilu: Sporazum) in zato ni podlage za uporabo 12,20 % preferencialne carinske stopnje. Carina se zato v obnovljenem postopku obračuna po konvencionalni carinski stopnji 27,00 % in naloži v doplačilo tožeči stranki kot osebi, ki se je kot carinski deklarant vpisala v polje 14 carinske deklaracije in tako postala carinski dolžnik za plačilo uvoznih dajatev za blago, ki je bilo na njeni podlagi sproščeno v prost promet.

V postopku naknadnega preverjanja verodostojnosti prej navedenega potrdila o poreklu blaga, ki ga je opravil Generalni carinski urad (10. člen Zakona o carinski službi) pri carinskih organih v Nemčiji na podlagi določil Protokola 5 v povezavi z 31. in 32. členom Protokola 4 Evropskega sporazuma o pridružitvi med Republiko Slovenijo na eni strani in Evropskimi skupnostmi in njihovimi članicami, ki delujejo v okviru Evropske skupnosti na drugi strani (Uradni list RS, št. 44/97 - Mednarodne pogodbe št. 13/97, v nadaljevanju Evropski sporazum), je bilo ugotovljeno, da blago, ki je navedeno v zadevnih potrdilih o preferencialnem poreklu ni blago s poreklom v smislu Sporazuma med ES in Slovenijo in da so uradni žigi ponarejeni, kar izhaja iz odgovora nemških carinskih organov z dne 10. 1. 202. Na hrbtni strani zadevnega potrdila o prometu blaga EUR.l je v polju 14, ki je predvideno za vnos podatkov o rezultatu preverjanja, delavec pristojnega carinskega organa označil stavek, ki navaja, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti ter navedeno potrdil s svojim podpisom in žigom tega organa. Na podlagi rezultatov preiskave je prvostopni organ s sklepom z dne 8. 5. 2002, obnovil postopka po zadevnih carinskih deklaracijah v obsegu preferencialne obravnave. Izjava nemškega carinskega organa predstavlja novo dejstvo oziroma nov dokaz, ki bi, če bi bil znan ob carinjenju blaga, pripeljal do drugačne odločitve (1. točka 1. odstavka 260. člena ZUP). Nato je prvostopni organ v obnovljenem postopku dne 29. 9. 2003 izdal odločbo, s katero je v I. točki izreka obnovil postopka sprostitve blaga v prost promet po zadevnih carinskih deklaracijah ter carinski deklaraciji odpravil v delu, ki se nanaša na preferencialno obravnavo blaga in obračune carinskega dolga, v II. točki izreka pa je obračunal in tožniku naložil plačilo naknadno ugotovljenega carinskega dolga za zadevno blago. Pritožbi, ki jo je zoper navedeno odločbo vložil tožnik je drugostopni organ ugodil in I. točko in II. točko izreka odločbe odpravil ter zadevi vrnil v ponovni postopek zaradi bistvenih kršitev postopka. Prvostopni organ je nato v ponovnem postopku tožniku poslal z dopisom z dne 14. 6. 2006 - seznanitev z dokazi in vabilo, da se tožnik izjavi o vseh dejstvih in okoliščinah. Prvostopni organ je tožnika pozval, da se v roku 15 dni po prejemu navedenih listin izjavi o dejstvih in okoliščinah, ugotovljenih v dosedanjem postopku. Dne 3. 7. 2006 je bil dan obširen odgovor (Izjava in predlog za dopolnitev ugotovitvenega postopka). Po prejemu odgovora in na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja je prvostopni organ dne 23. 4. 2007 izdal izpodbijano odločbo.

V zvezi z navedbo, da dejansko stanje ni bilo pravilno ugotovljeno, prvostopni organ pojasni, da je v tem postopku ključnega pomena potrdilo o prometu blaga EUR.1, ki ga je v postopku carinjenja predložila stranka v postopku, kasneje pa se je ugotovilo, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti. Glede navedb, ki se nanašajo na carinski in ugotovitveni postopek oziroma na pooblastila za njuno izvajanje, pojasni, da sta delokrog in pooblastila delavcev carinske službe natančno opredeljena s posebnimi zakonskimi in podzakonskimi predpisi. Izpis podatkov v ustrezno polje ECL in njena vložitev sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Navedba, da se mora pooblaščenec izkazati s pooblastilom ni utemeljena, glede na določbo 3. odstavka 4.a člena Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95 in spremembe, v nadaljevanju CZ).

Glede navedb v zvezi s pošiljanjem spornega dokazila o poreklu tujemu carinskemu organu v preverjanje ter v zvezi s tem predlagana zaslišanja oseb, je v CZ jasno določeno, da je to pristojnost Generalnega carinskega urada in njegove uradne osebe, ne pa carinskega urada, medtem ko je odločanje v upravnih zadevah iz pristojnosti službe v upravnem postopku na prvi stopnji v pristojnosti carinskega urada (10. oziroma 12. člen Zakona o carinski službi, Uradni list RS, št. 56/99, v nadaljevanju ZCS). Carinski organ se sklicuje še na določbe 31. in 32. člena Protokola 4 ter Protokola 5 k Evropskemu sporazumu. Ker sporno blago ni blago s poreklom v smislu določil Evropskega sporazuma, ni podlage za uveljavitev oziroma uporabo preferencialne carinske stopnje, pač pa konvencionalne. Posledično temu se za navedena rabljena osebna avtomobila obračuna carina po konvencionalni carinski stopnji 27,00 % od carinske vrednosti.

Pritožbo tožeče stranke je drugostopni organ z odločbo št. DT-498-1-328/2007-2 z dne 31. 12. 2007 zavrnil z utemeljitvijo, da odločitve v obnovljenem postopku ni mogoče izpodbijati z razlogi, ki se nanašajo na obnovo. Da se postopek obnovi, je bilo namreč pravnomočno odločeno s samostojnim sklepom št. 426-25/1383-02/8200-001 z dne 8. 5. 2002, v katerem je naveden tudi obseg obnove. Z izpodbijano odločbo se prvotna carinska deklaracija v tem delu nadomešča. Ker gre za obnovo postopka carinjenja iz obnovitvenega razloga po 1. točki 260. člena Zakona o splošnem upravnem postopku (Uradni list Republike Slovenije, št. 80/99, v nadaljevanju ZUP), vprašanje dobrovernosti tožnika glede pristnosti predloženega dokazila o poreklu, ni pomembno. V zadevi je pomembna le ugotovitev, da listina – potrdilo o poreklu blaga EUR.1, s katero je bila v carinskem postopku uveljavljena preferencialna obravnava blaga, preferencialnega porekla ne izkazuje. V konkretnem primeru je bil rabljen osebni avtomobil znamke BMW 520 i proizveden v Nemčiji, izvira iz Nemčije oziroma je bil izvožen iz Nemčije, vendar pa, v skladu s 16. členom Protokola 4, za izdelke s poreklom iz Skupnosti veljajo ugodnosti iz Evropskega sporazuma le ob predložitvi bodisi potrdila o prometu blaga EUR.l ali izjave na računu. To pomeni, da brez dokazila o poreklu, ki ustreza predpisanim pogojem, ni mogoče uveljavljati ugodnosti. Tožnik je bil v postopku z vsem, na čemer temelji izpodbijana odločba, seznanjen. V tedaj veljavnem Pravilniku o uporabi listin v carinskem postopku (Uradni list RS, št. 56/95 in spremembe) je bilo določeno, da se v polje 14 vpiše ime deklaranta blaga, kar pa je bil v tem primeru tožnik. Slednji se je tudi sam vpisal v polje 14 kot deklarant, deklaracijo je podpisal in jo predložil v izbran carinski postopek. Zato tega dejstva ne more zanikati. Vpis podatkov v ustrezno polje deklaracije in njena vložitev, sta bistvenega pomena za določitev strank in carinskega dolžnika v carinskem postopku. Tožnik je kot stranka nastopal v prvotnem postopku, zato tak položaj, skladno z določbami Carinskega zakona (Uradni list RS, št. 1/95, 28/95, v nadaljevanju CZ) ohranja tudi v postopku obnove. Sicer pa je bila njegova legitimacija preizkušena že v postopku presoje zakonitosti sklepa o obnovi. Glede ugovorov o napakah carinskega organa drugostopni organ pojasni, da carinski organ, kot je razvidno iz določb Protokola 4, v primeru iz 4. odstavka 32. člena Protokola, ob carinjenju ne prizna preferenčne obravnave, v ostalih primerih pa je to razlog za utemeljen dvom in posledično naknadno preverjanje, kot ga določa 32. člen Protokola 4, določbe katerega je Generalni carinski urad pri naknadnem preverjanju spoštoval.

Tožnik se z odločitvijo ne strinja in odločbo izpodbija s tožbo. Navaja, da je ravnal kot dobroverni špediter in carinski deklarant v prepričanju, da so potrdila o poreklu EUR.1, ki jih je predložil uvoznik, verodostojna. Poleg tega je eventualna napaka carinskega organa okoliščina, ki po CZ lahko vpliva na odmero dajatev. Tožena stranka dosledno v vseh carinskih postopkih na prvi in drugi stopnji uveljavlja načelo objektivne odgovornosti za ravnanje drugega. To dosega na preprost način tako, da ne ločuje med rednim carinskim postopkom, ko deklarant opravlja storitve za drugega v dobri veri in med zlorabami v carinskem postopku. CZ nikjer ne uvaja odgovornosti za drugega. V CZ za konkretne primere veljajo določbe 4. odstavka 143. člena CZ, 151.d člena CZ in 154. člena CZ. Slednje še podrobneje obrazloži. Tožeča stranka je ves čas postopka grajala rezultat naknadnega preverjanja in meni, da je to lahko izhodišče za obravnavanje po domačem pravu in postopku. Rezultat naknadnega preverjanja ni tak, kot v napadenih odločbah zaključuje prvostopni organ. V spisu ni listin, ki naj bi bile pridobljene med naknadnim preverjanjem. Postopek je bil obnovljen v nasprotju z določbo 263. člena ZUP. Naknadnega obračuna carinskih dajatev ni mogoče opraviti niti po ZUP, niti po Protokolu 4 in 5 in tudi ne po ZDavP. Napaka carinskega organa je po domačem pravu razlog, da carinskega dolga ni treba naknadno obračunati v smislu 5. odstavka točke a 154. člena CZ. Lastno napako je prvostopni organ skušal prekriti z postopkom naknadnega preverjanja. Odločba je nezakonita in izdana po preteku prekluzivnega roka za naknadni obračun carinskih dajatev. Carinski organ ni ugotavljal, kaj je s potrdilom narobe, kdo ga je uporabil, prav tako pa postopek ni bil opravljen zoper carinskega dolžnika. Gre za kršitev načela enakega varstva pravic iz 22. člena Ustave RS. Glede na navedeno tožeča stranka sodišču predlaga naj izpodbijano odločbo odpravi in postopek carinjenja ustavi ter naloži toženi stranki, da tožeči stranki plača stroške upravnega spora s pripadki.

Tožena stranka v svojem odgovoru na tožbo vztraja pri razlogih iz izpodbijane odločbe, zavrača tožbene navedbe ter predlaga zavrnitev tožbe.

Tožba ni utemeljena.

Po pregledu izpodbijane odločbe in upravnih spisov je sodišče ugotovilo, da je izpodbijana odločba zakonita in pravilna. Oba upravna organa sta za svojo odločitev navedla prave in utemeljene razloge. Zato se sodišče v delu, kjer so tožbeni ugovori enaki ugovorom tožeče stranke iz pritožbe sklicuje na razloge iz prvostopne in drugostopne odločbe upravnih organov in jih v sodbi ne ponavlja, v skladu z določbo 2. odstavka 71. člena Zakona o upravnem sporu (Uradni list RS, št. 105/06 in 26/07, v nadaljevanju ZUS-1).

V obravnavani zadevi je med strankama sporen obračun carinskega dolga v obnovljenem postopku carinjenja za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po carinski deklaraciji št. K4-44655 z dne 16. 10. 1998. Ker je sklep o obnovi postopka št. 426-25/1383-02/8200-001 z dne 8. 5. 2002 postal dokončen in pravnomočen, po presoji sodišča tožeča stranka v tem upravnem sporu ne more uspeti s tožbenimi ugovori, ki se nanašajo na razloge in na postopek v zvezi z obnovo postopka.

V obravnavanem postopku je bilo ugotovljeno, da preferencialna obravnava blaga ni bila upravičena, zato je bil ugotovljen in določen znesek doplačila carinskega dolga za blago, ki je bilo sproščeno v prost promet po navedenih carinskih deklaracijah. Blago, ki je bilo prijavljeno v carinskem postopku za sprostitev v prost promet, ni izpolnjevalo pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje, saj je bilo kasneje ugotovljeno, da izdano potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ni verodostojno. Sodišče poudarja, da pri tem ni odločilnega pomena, ali je potrdilo ponarejena listina ali ne, kot to ugovarja tožeča stranka, saj je v zadevi odločilno, da prijavljeno blago na podlagi ugotovitve tuje carinske administracije (polje 14 potrdila o poreklu EUR.1) ne izpolnjuje pogojev za uporabo preferencialne carinske stopnje v skladu s Sporazumom. Potrdilo EUR.1 je javna listina, ki izkazuje vsebino, ki je v njej navedena (171. člen ZUP), pri čemer pa ima stranka možnost dokazovati nasprotno. Besedilo obrazca EUR.1 je bilo objavljeno v slovenskem jeziku v Uradnem listu RS kot priloga III Sporazuma. V polje 14 potrdila o poreklu EUR.1 se vpiše rezultat kontrole, na podlagi katere je ugotovljeno, da je bodisi potrdilo resnično izdal navedeni carinski organ in da so navedbe, ki jih vsebuje točne, bodisi, da to potrdilo ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojni in točnosti. Tožeča stranka nasprotnega od ugotovljenega dejanskega stanja (in sicer, da potrdilo o poreklu blaga EUR.1 ne izpolnjuje zahtevanih pogojev o verodostojnosti in točnosti) niti ne zatrjuje niti ne dokazuje, temveč skuša utemeljenost navedb v svoji tožbi argumentirati z drugimi tožbenimi ugovori, ki pa za odločanje v tem upravnem sporu niso relevantni.

Po presoji sodišča tudi ni utemeljen ugovor tožeče stranke, da ni imela možnosti, da bi se v postopku izjavila, saj iz listin v upravnih spisih izhaja, da je prvostopni organ z dopisom s prilogami tožečo stranko seznanil z dejstvi in dokazi v zadevi ter jo pozval, da se v roku 15 dni od vročitve dopisa o njih izjavi. Hkrati z dopisom so bile tožeči stranki vročene relevantne listine v zadevi. Tožeča stranka je na navedeni dopis prvostopnega organa odgovorila z vlogo naslovljeno kot „Izjava in predlog za dopolnitev ugotovitvenega postopka“, prvostopni organ pa je na vse njene relevantne navedbe ustrezno odgovoril v obeh izpodbijanih odločbah. Iz listin v upravnih spisih izhaja, da je bila tožeča stranka v postopku pred izdajo odločbe seznanjena z dejstvi in dokazi, da se je o njih pred izdajo odločbe ne le lahko, temveč tudi dejansko izrekla in da je prvostopni organ do njenih stališč in navedb v obrazložitvi odločbe zavzel obrazloženo stališče.

Neutemeljen je tudi ugovor, da carinski organi v obravnavanem primeru ne bi smeli uporabiti izrednega pravnega sredstva obnove postopka po ZUP, pač pa bi morali kot podlago za naknadni obračun carine uporabiti določbo 154. člena CZ. Primarno se v carinskih postopkih sicer res uporablja CZ, vendar pa na podlagi določbe 6. člena CZ carinski organ vodi postopek tudi v skladu z zakonom, ki ureja splošni upravni postopek (torej z ZUP), če z CZ ni drugače določeno. Na tej zakonski podlagi, po presoji sodišča ni razlogov, da carinski organ ne bi smel uporabiti izrednega pravnega sredstva obnove carinskega postopka po določbah ZUP, če so zanj izpolnjeni zakonski pogoji. Tudi tožbeni ugovor, da se je z obnovo postopka carinski organ želel izogniti rokom, določenim v določbi 154. člena CZ, ni utemeljen. Carinski organ je namreč ugotovil, da so izpolnjeni vsi zakonsko predpisani pogoji za obnovo postopka po ZUP, vključno s pravočasnostjo njene uvedbe. V tem upravnem sporu pa je, kot je bilo predhodno navedeno, predmet postopka presoja odločitve prvostopnega organa glede obračuna doplačila carinskega dolga v obeh obnovljenih postopkih. Na podlagi ugotovljenega dejanskega stanja, po izvedeni obnovi postopka, je prvostopni organ z izpodbijanima odločbama tožeči stranki obračunal carinski dolg brez preferencialne obravnave. Kot je pravilno ugotovil že prvostopni organ, tožeča stranka ni navedla nobenih konkretnih ugovorov glede ugotovitve, da blago, zaradi predložitve neverodostojnega dokazila o poreklu blaga, nima dokazila o poreklu, zaradi česar preferencialna obravnava blaga v postopku sprostitve blaga v prost promet ni bila upravičena.

Po presoji sodišča je bil postopek v obravnavanem obnovljenem postopku procesno pravilno voden, tožniku so bile v postopku zagotovljene vse procesne pravice, prav tako ni bilo podanih kršitev glede stvarne ali krajevne pristojnosti carinskih uradov oziroma carinskih inšpektorjev. Neutemeljeni so tožbeni ugovori glede neenakega varstva pravic. Po presoji sodišča je tudi navedba tožeče stranke glede kršitve 22. člena Ustave RS zgolj pavšalna in neizkazana.

V skladu z navedenim je sodišče tožbo zavrnilo na podlagi 1. odstavka 63. člena ZUS-1 po tem, ko je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijane odločbe pravilen in da je odločba pravilna in na zakonu utemeljena, tožbeni ugovori pa neutemeljeni.

Tožnik je tudi predlagal, da naj sodišče izvede glavno obravnavo, vendar po presoji sodišča ni navedel nobene okoliščine ali trditve, na podlagi katere bi bilo mogoče sklepati, da bo na ta način mogoče dejansko stanje dopolniti z ugotovitvami, ki bi utegnile biti pomembne za odločitev. Sodišče zato njegovemu predlogu ni ugodilo in je na podlagi 2. alineje 2. odstavka 59. člena ZUS-1, v zadevi odločalo brez glavne obravnave na nejavni seji.

Tožnik je s tožbo zahteval tudi, da sodišče odloči o povrnitvi stroškov postopka. Odločitev sodišča temelji na določbi 4. odstavka 25. člena ZUS-1, po kateri, v primeru ko sodišče tožbo zavrne, vsaka stranka trpi svoje stroške postopka.

Pravni pouk temelji na določbi 73. člena ZUS-1.