VSRS Sklep I Up 223/2011

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje zavrnilo zahtevo tožeče stranke za izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 32. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1. Tožeča stranka je z začasno odredbo zahtevala, da sodišče do odločitve v upravnem sporu odloži izvršitev odločbe Inšpektorata RS za okolje in prostor, Območne enote Novo mesto z dne 27. 7. 2010. Z navedeno odločbo je inšpekcijski organ med drugim odločil, da mora tožeča stranka ustaviti gradnjo zidanega objekta, zgrajenega na zemljišču s parc. št. 15 k. o. ... ter da mora do 27. 1. 2011 odstraniti del zidane kletne etaže (prizidek na vzhodnem delu) tlorisnih dimenzij 3 x 5,3 m ter vso nadzidavo nad kletno etažo, t.j. podstreho s kolenčnim zidom višine 2,5 m, tlorisnih dimenzij cca 5,3 x 9,2 m, pokrito z nesimetrično dvokapnico, ter vzpostaviti zemljišče v prejšnje stanje.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje ugotavlja, da tožnik ni izkazal zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe, to je nastanka težko popravljive škode. Razen pavšalnih zatrjevanj, da je v objekt vložil precejšnja materialna sredstva in veliko truda, tožnik ni navedel konkretnih okoliščin, ki bi zapolnile pravni standard, in sicer, da odstranitev objekta zanj dejansko pomeni težko popravljivo škodo.

3V pritožbi zoper prvostopenjski sklep tožnik navaja, da je s svojimi trditvami izkazal težko „nadomestljivo“ škodo v tolikšni meri, kolikor je to v tem primeru mogoče. Zaradi čustvene navezanosti na objekt bi v primeru njegove odstranitve utrpel predvsem duševne bolečine, ki jih v denarju ni mogoče konkretizirati. Če bo v upravnem sporu uspel, bo od države sicer lahko terjal odškodnino, vendar ta nikoli ne bo dosegla resnične vrednosti, kot jo zanj predstavlja sporni objekt. Predlaga, da Vrhovno sodišče pritožbi ugodi in izpodbijani sklep spremeni tako, da ugodi zahtevi za izdajo začasne odredbe.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1 sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta tožniku prizadela težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank. Začasna odredba predstavlja nujen ukrep, s katerim sodišče ob izpolnjenih zakonskih pogojih (začasno) odloži izvršitev dokončnega upravnega akta oziroma na ustrezen način začasno uredi sporno pravno razmerje.

6Zaradi narave postopka in vezanosti sodišča na kratek rok, določen v petem in šestem odstavku 32. člena ZUS-1, zahteva odločanje o začasni odredbi restriktiven pristop. Stranka mora zato že v sami zahtevi konkretno navesti vse okoliščine in vsa dejstva, s katerimi utemeljuje nastanek in višino škode, predvsem pa mora izkazati, da je taka škoda za njo težko popravljiva. V postopku odločanja o začasni odredbi sodišče svojo odločitev opre na predložene dokaze.

7Tudi po presoji pritožbenega sodišča tožnik ni izkazal temeljnega zakonskega pogoja za izdajo začasne odredbe – nastanka težko popravljive škode, ki naj bi mu nastala z izvršitvijo izpodbijanega upravnega akta. Težko popravljiva škoda je pravni standard, katerega vsebina se ugotavlja v vsakem primeru posebej, vendar gre, glede na ustaljeno upravnosodno prakso, za takšno škodo, ki je resna in tožniku neposredno preti, odvrniti pa jo je mogoče le z zadržanjem izvršitve izpodbijanega upravnega akta. Tožnik z navedbo o materialni in nematerialni škodi (ki je z ničemer ne utemelji ter izkaže) in navedbami, da gre za objekt, v izgradnjo katerega je vlagal denar in trud ter je nanj čustveno navezan, ni dosegel zahtevanega standarda, za zadostno konkretiziranost in izkazanost nastanka težko popravljive škode.

8Po presoji pritožbenega sodišča je bilo na pravilno ugotovljeno dejansko stanje materialno pravo pravilno uporabljeno, sodišče prve stopnje pa ni zagrešilo bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, ki so v pritožbi zatrjevane, in tudi ne tistih, na katere mora pritožbeno sodišče paziti po uradni dolžnosti. Zato je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 76. člena v zvezi s prvim odstavkom 82. člena in šestim odstavkom 32. člena ZUS-1 tožnikovo pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

9Tožeča stranka s pritožbo ni uspela zato sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena ZPP in prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).