VDSS sodba Psp 37/2011

Pritožba se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje.

Tožnik sam nosi stroške odgovora na pritožbo.

Sodišče prve stopnje je odpravilo dokončno odločbo tožene stranke, s katero je zavrnila pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo št. ... z dne 31. 5. 2010, v reviziji izrek omenjene odločbe spremenila tako, da zavarovanec nima pravice do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence ter da se mu od 1. 11. 2010 dalje dodatek za pomoč in postrežbo izplačuje po odločbi Območne enote ... št. ... z dne 13. 9. 2005, kot je določen za opravljanje vseh osnovnih življenjskih potreb. Z dokončno odločbo je bilo tudi odločeno, da se že izplačani zneski poračunajo. Z odpravo je sodišče ohranilo v veljavi omenjeno prvostopenjsko odločbo z dne 31. 5. 2010, s katero je prvostopenjski organ tožniku priznal pravico do dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence od 1. 5. 2010 dalje ter s to odločbo nadomestil odločbo z dne 13. 9. 2005. Toženi stranki je sodišče tudi naložilo, da tožniku povrne stroške postopka v znesku 352,50 EUR v 15 dneh, v primeru zamude z zakonskimi zamudnimi obrestmi.

Zoper sodbo se je zaradi zmotne uporabe materialnega prava pritožila tožena stranka in predlagala, da jo sodišče druge stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek zavrne, podrejeno pa jo razveljavi in zadevo vrne prvostopenjskemu sodišču v novo sojenje. Navaja, da je bila dokončna odločba izdana na podlagi 4. odst. 254. čl. Zakona o pokojninskem in invalidskem zavarovanju (ZPIZ-1, Ur. l. RS, št. 106/99), po kateri se, če je zoper odločbo Območne enote zavoda vložena pritožba, odloči o reviziji in pritožbi z isto odločbo. Revizija pomeni posebno pravno sredstvo, ki je namenjeno nadzoru zakonitosti pozitivnih odločb organa prve stopnje v primeru, ko je vložena pritožba. Kljub vloženi pritožbi je dopustna odločitev v škodo pritožnika. Drugostopni organ je pravilno postopal po omenjeni določbi, skupaj z vloženo pritožbo je opravil celotni preizkus zakonitosti odločbe in ob tem ugotovil, da je bila kršena določba 3. odst. 141. čl. ZPIZ-1 v korist tožnika. Potrebno je ločiti reviziji po 254. čl. ZPIZ-1 ter po 256. čl. ZPIZ-1. Revidirano izvedensko mnenje invalidske komisije je šele podlaga za izdajo odločbe o pravici na prvi stopnji. Po izdaji prvostopenjske odločbe pa je tožena stranka na podlagi 254. čl. ZPIZ-1 dolžna ponovno opraviti revizijo, zato ni kršila pravil postopka. Dokončna odločba je tako pravilna in zakonita. Sodišče je neutemeljeno tožniku prisodilo povračilo stroškov postopka.

Tožnik v odgovoru na pritožbo predlaga zavrnitev in zahteva povračilo stroškov odgovora na pritožbo. Navaja, da je drugostopenjski organ tožene stranke z dokončno odločbo odločil v škodo tožnika. Tožnik se zoper pred tem izdano meritorno odločbo ni pritožil, zahteval je le razliko nadomestil od dneva obravnave zahtevka. Revizija izvedenskega mnenja je bila opravljena že 17. 5. 2010, zato tožena stranka prvostopenjske odločbe ne bi smela ponovno revidirati. Prvostopenjska odločitev je bila sicer pravilna, ker tožnik potrebuje 24 urno pomoč ter strokovno nego.

Pritožba ni utemeljena.

Po prepričanju sodišča druge stopnje je prvostopenjsko sodišče odločitev materialno pravno nepravilno obrazložilo, saj revizija po posebnih določbah 254. in 255. čl. ZPIZ-1 dopušča tudi odločitev v škodo pritožnika. Opravi se namreč po uradni dolžnosti in se v primeru, ko je zoper odločbo območne enote zavoda vložena pritožba, o njej odloči obenem z odločitvijo o pritožbi. Kljub temu pa je sodišče druge stopnje prepričano, da je prvostopenjska sodba pravilna in zakonita, ker je tožena stranka z dvakratnim revizijskim odločanjem (pri reviziji po 256. čl. ZPIZ-1 gre za odločitev, ker invalidska komisija druge stopnje lahko izvedensko mnenje prvostopenjske komisije potrdi, spremeni ali vrne v ponovno obravnavo) o istem dejanskem vprašanju prekoračila pooblastila, ki jih daje zakon.

Revizija v postopkih iz invalidskega zavarovanja, kar je tudi obravnavani postopek, saj je tožena stranka zadevo obravnavala, kot da gre za uveljavljanje pravic iz invalidskega zavarovanja, se opravi po specialni določbi 256. čl. ZPIZ-1. Po določbi 4. čl. ZPIZ-1 sicer pravica dodatka za pomoč in postrežbo spada med dodatne pravice, vendar iz ostalih določb, na primer 261. čl. ZPIZ-1, izhaja, da invalidske komisije, kot izvedenski organi zavoda, dajejo tudi mnenje o potrebi po stalni pomoči in postrežbi v primerih uveljavljanja pravic iz zavarovanja pri toženi stranki. Enako obveznost podaje izvedenskega mnenja ter revizije mnenja določa Pravilnik o organizaciji in načinu delovanja invalidskih komisij ter drugih izvedenskih organov Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije (Ur. l. RS, št. 118/2005 s spremembami).

Bistveno za presojo je, da sta invalidski komisiji prve in druge stopnje ugotavljali prizadetost tožnika in s tem izpolnjevanje meril za priznanje dodatka za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence, določenih s Sklepom o dodatku za pomoč in postrežbo za najtežje prizadete upravičence (Ur. l. RS, št. 77/98). V 1. odst. 256. čl. ZPIZ-1 je določeno, da se v revizijo predloži pozitivno mnenje invalidske komisije I. stopnje, opravi pa jo invalidska komisija II. stopnje. Postopek je bil izveden in je invalidska komisija II. stopnje v izvedenskem mnenju dne 17. 5. 2010 v sestavi dveh članov specialistov le delno spremenila mnenje invalidske komisije I. stopnje glede datuma nastanka potrebe po dodatku za najtežje prizadete upravičence. V enaki sestavi dveh specialistov je bilo nato podano še dodatno mnenje invalidske komisije II. stopnje dne 23. 9. 2010. To pomeni, da je bilo z zadnjim mnenjem ponovno revidirano mnenje invalidske komisije druge stopnje, za kar v ZPIZ-1 in v Pravilniku ni podlage. Namen revizije po 254. čl. in 255. čl. ZPIZ-1, potem, ko so že bile revidirane dejanske ugotovitve komisije I. stopnje, je po prepričanju sodišča druge stopnje le v pravni presoji, ali so bile pravilno uporabljene materialno pravno določbe in določbe o postopku uveljavljanja pravic. Ker tožena stranka v dokončni odločbi z dne 11. 10. 2010 ni ugotovila nobenih nepravilnosti pri uporabi materialnega in procesnega prava v postopku pri organu prve stopnje, pač pa je odločitev oprla na drugačno ugotovitev dejanskega stanja, kar je bilo neutemeljeno predmet dvakratne revizije oz. ponovne revizije revizijske odločitve, je po prepričanju sodišča druge stopnje dokončna odločba nezakonita in jo je sodišče utemeljeno odpravilo. Glede na uspeh v sporu je toženi stranki utemeljeno naložilo povračilo tožnikovih stroškov (154. čl. ZPP).

Prvostopenjska sodba je pravilna in zakonita, neutemeljeno pritožbo je sodišče druge stopnje na podlagi 353. čl. Zakona o pravdnem postopku (ZPP, Ur. l. RS, št. 26/99 do 45/2008) zavrnilo.

Tožnik v odgovoru na pritožbo ni navedel dejstev, ki bi bistveno vplivala na odločitev sodišča druge stopnje, v glavnem je povzel ugotovitve iz obrazložitve prvostopenjske sodbe. Stroški, nastali zaradi odgovora na pritožbo po prepričanju sodišča druge stopnje niso bili potrebni za presojo utemeljenosti pritožbe, na podlagi 165. v zvezi s 155. čl. ZPP je zato sodišče druge stopnje sklenilo, da tožnik te stroške nosi sam.