255. člen ZPIZ-1

Toženec lahko v reviziji po uradni dolžnosti, ko o reviziji odloča skupaj s pritožbo zoper prvostopenjsko odločbo, le-to spremeni tudi v škodo zavarovanca. Takšna odločba učinkuje s prvim dnem naslednjega meseca po izdaji.

Ker je tožnica zoper pozitivno prvostopenjsko odločbo vložila pritožbo, je moral toženec opraviti tudi revizijo prvostopenjske odločbe in o pritožbi in reviziji odločiti z isto odločbo. Ali je bila sprememba odločbe v reviziji, ki je znižala znesek dodatka k invalidski pokojnini, do katerega je upravičena tožnica kot slovenska državljanka, ki prejema pokojnino iz Srbije, utemeljena, je ostalo neugotovljeno, ker je sodišče zmotno štelo, da tožnica zoper odločbo prve stopnje ni vložila pritožbe, temveč predlog za popravo pomote, zaradi česar po preteku treh mesecih od dokončnosti odločbe ni več mogoče odločati o reviziji.

Tožena stranka v reviziji kot odločilno neutemeljeno izpostavlja dejstvo, da tožnici dajatev (družinska pokojnina) ni bila izplačana za nazaj na podlagi odločbe druge stopnje o priznanju pravice ali po odločbi sodišča, pač pa na podlagi prvostopenjske odločbe. Navedeno dejstvo je namreč zgolj posledica postopka revizije pri toženi stranki (v katerem je prišlo do razveljavitve prvostopenjske odločbe, s katero je bila tožnici sicer že priznana pravica do družinske pokojnine), kot tako pa na odškodninsko odgovornost tožene stranke, kot izhaja iz citirane določbe drugega odstavka 276. člena ZPIZ-1, ne more vplivati.

V konkretni zadevi je bilo že pravnomočno odločeno, tožnik je s pravnomočno odločbo toženca pridobil pravico do invalidske pokojnine. Zato je toženec tožnikovo zahtevo za ponovno odmero pokojnine utemeljeno zavrgel na podlagi 4. točke prvega odstavka 129. člena ZUP in to ne glede na to, ali je bila pokojnina pravilno odmerjena ali ne.

Ker je bilo ugotovljeno, da revidentka pravice do vdovske pokojnine po prej veljavnih predpisih ni pridobila, ne more pridobiti te pravice na podlagi 392. člena ZPIZ-1. Revidentkina zahteva pa tudi ne izpolnjuje pogojev za priznanje dela vdovske pokojnine po novem ZPIZ-1 (110. člen).

Ker je invalidska komisija II. stopnje v reviziji že potrdila mnenje invalidske komisije I. stopnje, da gre pri tožniku za najtežje prizadetega upravičenca, in spremenila le datum nastanka potrebe po dodatku za najtežje prizadete upravičence, je invalidska komisija II. stopnje dodatno mnenje, da tožnik ni najtežje prizadeti upravičenec, podala brez podlage in z dvakratnim revizijskim odločanjem o istem dejanskem vprašanju prekoračila zakonska pooblastila, zato je dokončna odločba, ki temelji na tem dodatnem mnenju, nezakonita.

Sodišče je s svojo odločitvijo poseglo v dokončno in pravnomočno odločbo tožene stranke.

Primere in pogoje, ki so morali biti izpolnjeni, da se je posamezno delo preko polnega delovnega časa štelo kot poseben delovni pogoj, so v obdobju od leta 1970 do leta 1985 urejali različni predpisi. Skupno vsem ureditvam je bilo, da je delo moralo biti kratkotrajno, nepredvidljivo in izjemno ter da se ni smelo uvesti , če ga je bilo mogoče opraviti z ustrezno organizacijo in delitvijo dela, z razporejanjem delovnega časa, uvajanjem novih izmen ali zaposlitvijo novih delavcev.

Odločba, ki spreminja izrek prvostopenjske odločbe ZPIZ v smislu, da bo o zavarovančevih pravicah iz invalidskega zavarovanja ponovno odločeno, vsebinsko pomeni odpravo prvostopenjske odločbe. Ker s tako odločbo postopek odločanja o zahtevi za priznanje pravic iz invalidskega zavarovanja ni bil končan, je ni mogoče šteti za dokončno odločbo, ki jo je dopustno izpodbijati v socialnem sporu.