VDSS sklep Pdp 226/2011

Pritožbi se ugodi, izpodbijani sklep se razveljavi in se zadeva vrne sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek.

Pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.

Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje prekinilo pravdni postopek pod opr. št. I Pd 1486/2009 do pravnomočne rešitve v zvezi s kazensko ovadbo, ki se pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani vodi pod opr. št. Kt 4903/10.

Zoper ta sklep se pravočasno pritožuje tožeča stranka zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz prvega odstavka 339. člena ZPP, kar je vplivalo na pravilnost in zakonitost izpodbijanega sklepa. Tožeča stranka meni, da je vprašljiva prejudicialnost navedene kazenske ovadbe za predmetno pravdo, kakor tudi smotrnost takšne odločitve sodišča prve stopnje. V skladu z drugim odstavkom 206. člena ZPP lahko sodišče odredi prekinitev postopka, če je odločba o tožbenem zahtevku odvisna od tega, ali je bil storjen gospodarski prestopek ali je bilo storjeno kaznivo dejanje, za katero se storilec preganja po uradni dolžnosti, kdo je storilec in ali je storilec odgovoren, zlasti še kadar je podan sum, da sta priča ali izvedenec po krivem izpovedala ali da je listina, ki je bila uporabljena kot dokaz ponarejena. Ratio legis citiranega določila je, ali je od obstoja kaznivega dejanja odvisna pravilnost dokazne ocene. V obravnavanem primeru pa ne gre za takšen primer, saj lahko sodišče o tožbenem zahtevku odloči neupoštevaje sporno listino oziroma brez kazenske obsodilne sodbe. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka vložila kazensko ovadbo zaradi suma, da sta tožeča stranka in V.T. storila kaznivo dejanje ponareditve listine – Poslovnika o načinu vodenja dela E. d.o.o.. Iz obrazložitve nadalje izhaja, da naj bi tožeča stranka navedeno listino predložila v dokaz navedb o ureditvi načina vodenja in usklajevanja dela pri toženi stranki. V spornem Pravilniku pa naj bi bile določene tudi nekatere pristojnosti pomočnika direktorja. Navedeni zaključki sodišča so nepopolni. Iz kazenske ovadbe, ki se nahaja v spisu je razvidno, da je bila slednja vložena zoper tožečo stranko, ker naj bi slednja, v predmetnem sporu, predložila s strani tedanjega direktorja podpisan Poslovnik, ki naj ne bi bil sprejet v skladu z internimi pravili tožene stranke. Tožeča stranka pa je v vlogah obširno pojasnila, da je zakonit zastopnik tožene stranke, po nastopu svoje funkcije, prekinil komunikacijo s tožnico, ji odvzel delovne naloge ter pooblastila, ki izhajajo iz njene pogodbe o zaposlitvi ter ji onemogočil opravljanje delovnih nalog po njeni pogodbi. Prav tako se zoper tožečo stranko vodi le predkazenski postopek na podlagi sporne kazenske ovadbe. Tožnica je sicer sporni Poslovnik predložila v dokaz navedb o vodenju in usklajevanju dela pri toženi stranki, zlasti v dokaz poteka dela na Kolegiju direktorja in Koordinacije I in II, vendar je pri tem zatrjevala, da je bila ureditev, kot izhaja iz spornega Poslovnika, v skladu z utečeno prakso dela pri toženi stranki do nastopa funkcije novega direktorja. Tožeča stranka kot dokaz ni predložila le spornega poslovnika, temveč tudi druge interne akte tožene stranke. Sodišče je dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti in smotrnosti ter pospešitve postopka in glede na dolgotrajnost kazenskih postopkov v Republiki Sloveniji tožeča stranka meni, da ni razlogov za prekinitev predmetnega postopka. Tožeča stranka priglaša stroške pritožbe.

Tožena stranka je podala odgovor na pritožbo in navedla, da je sodišče prve stopnje z izpodbijanim sklepom pravilno odločilo, da se predmetni postopek prekine do pravnomočne odločitve o kazenski odgovornosti tožnice in V.T. v zvezi s kazensko ovadbo. Priglasila je stroške odgovora na pritožbo.

Pritožba je utemeljena.

Sodišče prve stopnje se je v sklepu o prekinitvi postopka sklicevalo na določbo drugega odstavka 206. člena Zakona o pravdnem postopku (ZPP, UPB-3, Ur. l. RS, št. 73/2007 ), ki določa, da sodišče lahko prekine postopek, če sklene, da ne bo samo reševalo predhodnega vprašanja. Sodišče prve stopnje se je postavilo na stališče, da je v obravnavani zadevi ugotovitev odgovornosti tožnice za očitano kaznivo dejanje ponarejanja listin, t.j. Poslovnika o načinu vodenja dela v družbi E. d.o.o., glede katerega se vodi postopek pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, pod opr. št. Kt 4903/10, pomembna za odločitev v tem individualnem delovnem sporu.

Takšna odločitev sodišča prve stopnje ni pravilna. Prvi odstavek 13. člena ZPP določa, da kadar je odločba sodišča odvisna od predhodne rešitve vprašanja, ali obstaja kakšna pravica ali pravno razmerje (predhodno vprašanje), pa o njem še ni odločilo sodišče ali kakšen drug pristojen organ, lahko sodišče samo reši to vprašanje, če ni s posebnimi predpisi določeno drugače. Iz obrazložitve izpodbijanega sklepa izhaja, da je tožena stranka vložila kazensko ovadbo zaradi suma, da sta tožnica in V.T. storila kaznivo dejanje ponareditve listine – Poslovnika o načinu vodenja dela E. d.o.o. Iz kazenske ovadbe, ki se nahaja v spisu je razvidno, da je bila slednja vložena zoper tožnico, ker naj bi v predmetnem sporu predložila s strani tedanjega direktorja podpisan poslovnik, ki naj ne bi bil sprejet v skladu z internimi pravili tožene stranke. Tožnica je v tožbi in v pripravljalnih vlogah obširno pojasnila, da je zakoniti zastopnik tožene stranke, po nastopu svoje funkcije, prekinil komunikacijo z njo, ji odvzel delovne naloge ter pooblastila, ki izhajajo iz njene pogodbe o zaposlitvi, ji onemogočil opravljanje delovnih nalog po njeni pogodbi o zaposlitvi, jo razrešil z dotedanjih funkcij in delovnih skupin, jo izoliral iz njenega dotedanjega delovnega okolja, ji odvzel poslovne prostore, s čimer je tožena stranka tožnici povzročila duševne bolečine, sled česar so podani vsi elementi odškodninske odgovornosti tožene stranke zaradi mobbinga. Resničnost in utemeljenost navedenih trditev tožeče stranke lahko sodišče prve stopnje dejansko presodi ne glede na veljavnost spornega poslovnika ter ne glede na ugotovitev odgovornosti tožnice za očitano kaznivo dejanje, zato odločitev o sporni kazenski ovadbi, ni pomembna za odločitev v predmetnem delovnem sporu. Ugotovitev odgovornosti za očitano kaznivo dejanje ponareditve listin dejansko ne predstavlja predhodnega vprašanja za odločitev v predmetnem delovnem sporu. Ne gre torej za vprašanje, ki bi bilo za delovno sodišče predhodno (prejudicialno). Prejudicialna je namreč le tista sodba kazenskega sodišča, ki odloča o nekem vprašanju, ki je prejudicialno za delovno pravnega sodnika. To pa je le takrat, kadar je kaznivo dejanje sestavina delovnopravnega dejanskega stanja. Resničnost in utemeljenost navedenih trditev tožnice (da je tožena stranka vršila nad njo mobbing) lahko sodišče prve stopnje presodi ne glede na veljavnost spornega poslovnika.

Sodišče je dolžno ravnati po načelu ekonomičnosti, smotrnosti in pospešitve postopka ter upoštevati tudi konvencijsko pravico do sojenja brez potrebnega odlašanja. Navedeno izhaja iz Zakona o delovnih in socialnih sodiščih (ZDSS-1, Ur. l. RS, št. 2/2004 in 10/2004), ki v 20. členu določa, da je potrebno v postopku v delovnih in socialnih sporih postopati hitro. V 21. členu ZDSS-1 pa je zakonodajalec, v skladu z načelom pospešitve postopka ocenil, da je tudi v zvezi s problematiko reševanja predhodnih vprašanj potrebno zagotoviti, da ne bo nepotrebnega odlašanja. Prekinitev postopka zaradi čakanja, da bo predhodno vprašanje rešeno na matičnem področju je smiselno in smotrna le, če postopek na matičnem področju že teče. Če pa takšnega postopka še ni, ima sodišče v delovnem in socialnem sporu obveznost, da prehodno vprašanje reši samo. Seveda v tem primeru velja določba 13. člena ZPP, da ima odločitev sodišča o predhodnem vprašanju učinek le v konkretni pravdi. Zato tožnica v pritožbi pravilno opozarja, da zoper tožnico ni sprožen kazenski postopek, temveč se zoper njo vodi predkazenski postopek, na podlagi kazenske ovadbe tožene stranke pri Okrožnem državnem tožilstvu v Ljubljani, pod opr. št. Kt 4903/10.

Na podlagi navedenega je pritožbeno sodišče na podlagi določbe 2. točke 365. člena ZPP pritožbi ugodilo in izpodbijani sklep razveljavilo ter zadevo vrnilo sodišču prve stopnje v nadaljnji postopek, saj je sodišče prve stopnje napačno uporabilo določbo 13. člena ZPP in 21. člena ZDSS-1, ta kršitev pa je vplivala na zakonitost in pravilnost sklepa (prvi odstavek 339. člena ZPP).

Priglašeni pritožbeni stroški so nadaljnji stroški postopka.