VSRS Sklep I Up 334/2010

I. Pritožba se zavrne in se potrdi izpodbijani sklep.

II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.

1Z izpodbijanim sklepom je sodišče prve stopnje na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena Zakona o splošnem upravnem sporu – ZUS-1 zavrglo tožbo tožeče stranke – pritožnice zoper odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije RS (v nadaljevanju: Agencija) z dne 24. 9. 2009. Z navedeno odločbo je Agencija na podlagi Zakona o elektronskih komunikacijah – ZEKom (Ur. l. RS, št. 13/2007 – UPB1 in 102/2007) v 1. točki izreka družbo A., d. d., določila kot operaterja s pomembno tržno močjo (v nadaljevanju: OPTM) na upoštevnem trgu „Zaključevanje govornih klicev v posamičnih javnih mobilnih telefonskih omrežjih (medoperaterski trg)“, ji v 2. do 5. točki izreka naložila obveznosti (dopustitev operaterskega dostopa, enako obravnavanje, zagotavljanje preglednosti, cenovni nadzor), v 6. točki izreka razveljavila začasno odločbo z dne 16. 4. 2009, v delu, ki se nanaša na družbo A., d. d. (3. in 4. točka izreka) in v 7. točki izreka ugotovila, da v tem upravnem postopku stroški postopka niso nastali.

2V obrazložitvi izpodbijanega sklepa sodišče prve stopnje navaja, da pritožnica v postopku izdaje izpodbijane odločbe Agencije ni bila stranka ali stranski udeleženec, niti pritožnica ne zahteva vročitve izpodbijane odločbe, zato ne more biti stranka v upravnem sporu (prvi in drugi odstavek 17. člena ZUS-1), zaradi česar je bilo treba tožbo zavreči.

3Pritožnica vlaga zoper sklep o zavrženju tožbe sodišča prve stopnje pritožbo zaradi bistvenih kršitev določb postopka v upravnem sporu, zmotne uporabe materialnega prava, zmotne presoje pravilnosti postopka izdaje akta in zaradi zmotne ali nepopolne ugotovitve dejanskega stanja. Predlaga, da pritožbeno sodišče izpodbijani sklep razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje, da opravi nov postopek. Navaja, da bi ji Agencija morala priznati status stranke v postopku določitve A., d. d., kot OPTM po uradni dolžnosti na podlagi 7. in 44. člena Zakona o splošnem upravnem postopku – ZUP ter prvega odstavka 22. člena ZEKom, kršitev te dolžnosti pa je razlog za aktivno legitimacijo pritožnice za upravni spor. Agencija bi tudi morala zoper vse operaterje izdati enotno odločbo po enotnem postopku, do tega pa se sodišče prve stopnje sploh ni opredelilo. Uveljavlja tudi odstop od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti v sodbi C-426/05 z dne 21. 2. 2008, izpodbijani sklep pa je v nasprotju z ustavno pravico stranke do učinkovitega pravnega varstva pravic iz 23. člena Ustave RS in evropskim pravnim redom. Dodaja še, da je sodišče prve stopnje s sodbo I U 2054/2009 z dne 12. 10. 2010 zavrnilo njeno tožbo zoper sklep, s katerim ji je bila zavrnjena zahteva za priznanje udeležbe v postopku določitve družbe B., d. d., kot OPTM. Po stališču sodišča prve stopnje v tej sodbi pritožnica zoper kršitev 44. člena ZUP namreč nima sodnega varstva. Priglaša tudi stroške pritožbenega postopka.

4Tožena stranka v odgovoru na pritožbo predlaga, da se ta zavrne kot neutemeljena. Pritrjuje razlogom sodišča prve stopnje v izpodbijanem sklepu.

K I. točki izreka

5Pritožba ni utemeljena.

6Po presoji pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje obravnavano tožbo utemeljeno zavrglo na podlagi 3. točke prvega odstavka 36. člena ZUS-1, po kateri sodišče tožbo zavrže, če ugotovi, da tožnik v tožbi ne uveljavlja kakšne svoje pravice ali pravne koristi oziroma, če po tem zakonu ne more biti stranka. Prvi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da je tožnik oseba, ki je bila stranka ali stranski udeleženec v postopku izdaje upravnega akta. Drugi odstavek 17. člena ZUS-1 določa, da lahko oseba, ki ji je bila z dokončnim sklepom zavrnjena pravica do udeležbe v postopku izdaje upravnega akta, vloži tožbo zoper tak sklep.

7Nesporno je, da pritožnica ni bila niti stranka niti stranski udeleženec v postopku določitve družbe A., d. d., za OPTM, zato je bila tožba pravilno zavržena, saj pritožnica v obravnavani zadevi ne more biti stranka v upravnem sporu oziroma vložiti tožbe zoper izpodbijano odločbo zaradi pomanjkanja priznanega statusa (stranskega) udeleženca v upravnem postopku. Predhodno priznan status stranke v upravnem postopku kot pogoj za vsebinsko obravnavanje tožbe predstavlja že ustaljeno upravno prakso Vrhovnega sodišča (npr. zadeve I Up 315/2007, I Up 612/2008, I Up 217/2008).

8Neutemeljen je pritožbeni ugovor, da bi moralo sodišče prve stopnje zaradi supremacije evropskega prava spregledati določbo prvega odstavka 17. člena ZUS-1. Tudi v slovenski pravni ureditvi je strankam oziroma stranskim udeležencem upravnega postopka zagotovljeno sodno varstvo njihovih pravic oziroma pravnih koristi v upravnem sporu (1., 2. in 4. člen, tretji in četrti odstavek 5. člena ter tretji odstavek 7. člena ZUS-1), vendar morajo za to najprej izkoristiti pravna sredstva, ki jih imajo po ZUP oziroma drugih zakonih, ki urejajo posebnosti upravnega postopka za področje, urejeno s konkretnim zakonom. Torej si mora oseba, ki želi varovati svoje pravice oziroma pravne koristi v upravnem postopku, ki se je začel na zahtevo tretjega ali po uradni dolžnosti zoper tretjo osebo, svoj položaj stranke oziroma stranske udeleženke v „tujem“ postopku, zagotoviti že v upravnem postopku, kar lahko stori z različnimi vlogami (pravnimi sredstvi) v različnih fazah upravnega postopka (z zahtevo med postopkom pred prvostopenjskim upravnim organom – 142. člen ZUP, s pritožbo – drugi odstavek 229. člena ZUP (kar v obravnavanem primeru ni možno, saj zoper odločbe Agencije v upravnem postopku ni dovoljena pritožba) oziroma z zahtevo za obnovo postopka – 9. točka 260. člena ZUP). Če pa taki osebi položaj stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku ni priznan, lahko zoper tako dokončno odločitev vloži tožbo v upravnem sporu na podlagi drugega odstavka 17. člena ZUS-1. V obravnavanem primeru pa pritožnica med upravnim postopkom izdaje odločbe o OPTM ni zahtevala priznanja položaja stranke oziroma stranske udeleženke, niti ne zatrjuje, da bi vložila zahtevo za obnovo postopka, s katero bi zahtevala priznanje položaja stranke oziroma stranske udeleženke. To pa pomeni, da svojih procesnih pravic, da bi bilo odločeno o njenem položaju stranke oziroma stranske udeleženke v upravnem postopku, ni izkoristila, zato tudi ne more uspešno uveljavljati statusa tožnice v upravnem sporu. Enako stališče je Vrhovno sodišče že sprejelo v sklepu I Up 49/2010 z dne 8. 9. 2010.

9Iz razlogov, navedenih v prejšnji točki te obrazložitve, se pritožnica tudi ne more uspešno sklicevati na odstop od sodne prakse Sodišča Evropskih skupnosti v sodbi C-426/05 z dne 21. 2. 2008. Zaradi njenih neaktivnosti glede priznanja statusa stranske udeleženke v upravnem postopku je namreč neutemeljena njena zahteva po priznanju statusa stranke tega upravnega spora. Po presoji Vrhovnega sodišča pa v obravnavani zadevi niti ne gre za dejansko oziroma pravno situacijo iz sodbe Sodišča Evropskih skupnosti C-426/05 z dne 21. 2. 2008.

10Vrhovno sodišče pa se v tem sklepu ne opredeljuje do drugih pritožbenih navedb, saj na odločitev glede na zgoraj navedena stališča, ne morejo vplivati.

11Glede na navedeno je Vrhovno sodišče na podlagi 76. člena v zvezi z drugim odstavkom 82. člena ZUS-1 pritožbo tožeče stranke zavrnilo kot neutemeljeno in potrdilo izpodbijani sklep sodišča prve stopnje.

K II. točki izreka

12Pritožnica v skladu z določbami prvega odstavka 154. člena in prvega odstavka 165. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 sama trpi svoje stroške pritožbenega postopka.