VSRS Sklep X Ips 415/2010

Revizija se zavrže.

1Zoper pravnomočno sodbo je revident po odvetniku vložil revizijo. Njeno dovoljenost utemeljuje z izpolnjevanjem pogojev iz 2. in 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

2Revizija ni dovoljena.

3S pravnomočno sodbo, ki jo revident izpodbija z revizijo, je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena Zakona o upravnem sporu - ZUS-1 zavrnilo njegovo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 3. 11. 2009, s katero je tožena stranka v postopku revizije odpravila odločbo Upravne enote Celje z dne 7. 4. 2009, s katero je ta odločila, da se revidentu prizna status vojnega veterana za obdobje od 16. 5. 1991 do 30. 6. 1991. Tožena stranka je v obrazložitvi odločbe navedla, da revidentu v upravnem postopku ni uspelo dokazati, da je naloge obveščevalne in protiobveščevalne dejavnosti opravljal po nalogu pristojnih organov oziroma po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite, zato mu statusa vojnega veterana in z njim povezanih pravic po določbi drugega odstavka 2. a člena in šestega odstavka 2. a člena Zakona o vojnih veteranih - ZVV ni mogoče priznati.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je v več svojih sklepih, med drugim tudi v zadevi Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju, ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede tega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z določbo četrtega odstavka 367. b člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP, ki se po določbi prvega odstavka 22. člena ZUS-1 uporablja za vprašanja postopka, ki z ZUS-1 niso urejena, mora revident v svoji vlogi natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito.

6Revident kot pomembno pravno vprašanje v obravnavani zadevi izpostavlja vprašanje razlage določbe 2. a člena ZVV.

7Pravno vprašanje, ki je odločilno v obravnavani zadevi, je, ali revident izpolnjuje pogoje za priznanje statusa vojnega veterana, ki jih določata drugi odstavek 2. a člena ZVV oziroma šesti odstavek tega člena ZVV. V drugem odstavku 2. a člena ZZV določa, da je vojni veteran (med drugim) tudi oseba, ki je od 17. 5. 1990 do 25. 6. 1991, po odločitvi organizatorja manevrske strukture narodne zaščite v tem obdobju opravljala naloge narodne zaščite, med katere se štejejo tudi tajno zbiranje, varovanje in hramba orožja, streliva in vojaškega materiala oziroma vojaških ali obrambnih dokumentov v zasebnih oziroma neuradnih prostorih in lokacijah ter izvajanje obveščevalne ali protiobveščevalne dejavnosti. Šesti odstavek tega člena pa med drugim določa, da je vojni veteran tudi pripadnik bivše Jugoslovanske ljudske armade (JLA), ki je v navedenem obdobju opravljal naloge narodne zaščite po nalogu pristojnih organov RS.

8Po presoji Vrhovnega sodišča vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje v smislu določbe 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, saj je določba 2. a člena ZVV (drugi in šesti odstavek tega člena) jasna in ne potrebuje dodatne razlage, odločitev Vrhovnega sodišča, ki bi tej jasni zakonski formulaciji sledila, pa ne bi prispevala k pravni varnosti, enotni uporabi prava ali k razvoju prava preko sodne prakse. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča in ob primerni uporabi 367. a člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 revizija v upravnem sporu namreč ni dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z branjem oziroma z jezikovno razlago zakonskega besedila (odločbe Vrhovnega sodišča X Ips 774/2008, X Ips 776/2008 oba z dne 21. 1. 2009 in X Ips 151/2008 ter X Ips 238/2009 oba z dne 9. 4. 2009, X Ips 387/2009 z dne 16. 12. 2009 in X Ips 414/2009 z dne 21. 1. 2010).

9Določba 2. a člena ZVV namreč jasno določa, da je status vojnega veterana mogoče priznati le osebi, ki dokaže vse okoliščine (ne samo nekatere od njih), ki jih zahteva ZVV, kamor spada (med drugim) tudi opravljanje nalog narodne zaščite po odločitvi organizatorja manevrske strukture (drugi odstavek 2. a člena ZVV) oziroma po nalogu pristojnega organa (šesti odstavek 2. a člena ZVV). Po presoji Vrhovnega sodišča zato vprašanje razlage citirane določbe ZVV glede na vsebino obravnavane zadeve ni pomembno pravno vprašanje v smislu drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Revident v okviru 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 zatrjuje tudi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje glede pravnega vprašanja, ki ga izpostavlja kot pomembno, pri čemer niti ne navaja niti ne prilaga sodnih odločb, iz katerih bi neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje izhajala. Za uspešno uveljavljanje tega pogoja bi moral revident glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (sklep X Ips 484/2009 z dne 3. 1. 2010, sklep X Ips 439/2009 z dne 14. 1. 2010 in sklep X Ips 122/2010 z dne 14. 4. 2010) ter ob primerni uporabi četrtega odstavka 367. b člena ZPP, predložiti kopije sodnih odločb sodišča prve stopnje, česar ni storil.

11Ker vprašanje, ki ga revident izpostavlja, ni pomembno pravno vprašanje, niti ne gre za vprašanje, o katerem v sodni praksi sodišča prve stopnje ni enotnosti, revident ni izkazal izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

12Po presoji Vrhovnega sodišča pa revident ni izkazal niti izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS, po kateri je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Zelo hude posledice, ki so nedefiniran pravni pojem, je treba presojati v vsakem primeru posebej. Zato, da bi jih lahko Vrhovno sodišče presodilo, pa mora revident, upoštevaje pravilo o trditvenem in dokaznem bremenu in glede na ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, natančno navesti, kakšne konkretne posledice ima zanj izpodbijana odločitev in konkretne razloge, zaradi katerih bi bile posledice zanj zelo hude, ter vse to tudi izkazati (sklepi Vrhovnega sodišča X Ips 58/2008, X Ips 428/2009, X Ips 483/2009 in drugi).

13Ker v obravnavani zadevi revident zgolj navaja, da ima odločitev prvostopenjskega sodišča zanj zelo hude posledice, pri tem pa ne navede in izkaže niti konkretnih posledic niti ne utemelji, zakaj bi lahko bile posledice zanj zelo hude, ni izkazal izpolnitve pogoja za dovoljenost revizije po 3. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

14Glede na to, da revident ni izkazal izpolnitve nobenega od zatrjevanih pogojev za dovoljenost revizije iz drugega odstavka 83. člena ZUS-1, je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.