VSRS Sklep X Ips 660/2008

Revizija se zavrže.

1Zoper v uvodu navedeno sodbo sodišča prve stopnje sta prvotožeča in drugotožeča stranka (revidenta) vložili revizijo. Njeno dovoljenost utemeljujeta z 2. in 3. točko drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

2Revizija ni dovoljena.

3Sodišče prve stopnje je z izpodbijano sodbo na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo zoper odločbo tožene stranke z dne 18. 2. 2008, s katero je ta odpravila odločbo Upravne enote Grosuplje z dne 5. 12. 2007 in zavrnila zahtevo tožnikov za izdajo lokacijskega dovoljenja za legalizacijo prizidka k stanovanjski hiši na tam navedenem zemljišču.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že večkrat, na primer v sklepu Up-858/2008-8 z dne 3. 6. 2008 in v odločbi Up-1186/2008-15 z dne 23. 4. 2009, ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča gre za pomembno pravno vprašanje, če je mogoče od njegove rešitve pričakovati razvoj prava preko sodne prakse glede takega vprašanja, če bi bilo pomembno za zagotovitev pravne varnosti ali za enotno uporabo prava na področju, na katerega se nanaša vsebina zadeve. Upoštevaje sprejeto stališče o trditvenem in dokaznem bremenu in upoštevaje ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča, mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo kršeno, okoliščine, ki izkazujejo njegovo pomembnost, ter obrazložiti, zakaj naj bi sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito (na primer sklep X Ips 315/2009 z dne 16. 9. 2009).

6Revidenta kot pomembno pravno vprašanje izpostavljata vprašanje, ali pomeni kratkotrajni poseg v zračni prostor sosednje nepremičnine zaradi potreb dograditve in vzdrževanja objekta motenje posesti in poseg v sosednjo nepremičnino in ali je zaradi tovrstnega posega treba posebej izkazovati pravico graditi na delu sosednje nepremičnine.

7Izpostavljeno vprašanje se nanaša na ugotavljanje izpolnjevanja pogojev, ki jih določa podzakonski akt. V obravnavani zadevi je bil podlaga za odločitev namreč Odlok o prostorskih ureditvenih pogojih za ureditvena območja prostorskih celot Grosuplje – Šmarje Sap, Višnja Gora, Ivančna Gorica – Stična – Vir, Šentvid pri Stični, Videm – Dobrepolje – Predstruge in Zagradec – Fužine (v nadaljevanju PUP), in sicer njegov 9. člen. Ta opredeljuje lego objektov, tudi z odmikom od parcelne meje in določa, da morajo biti novi objekti odmaknjeni od parcelne meje tako, da ni motena sosednja posest in tako, da je možno vzdrževanje ter da so izpolnjeni varstveni pogoji. Odločitev o zavrnitvi zahteve za izdajo lokacijskega dovoljenja je bila v obravnavani zadevi odvisna od ugotovitve, ali je objekt od parcelne meje oddaljen toliko, da so navedeni pogoji iz PUP-a izpolnjeni. Pri ugotavljanju izpolnjevanja teh pogojev pa gre za ugotavljanje dejanskega stanja v vsakem posamičnem primeru, kar ne more biti predmet revizijskega preizkusa.

8Zgoraj navedeno pravno vprašanje glede motenja posesti in posega v sosednjo nepremičnino je okvirno in rešeno s povsem jasno določbo 9. člena citiranega PUP-a. Revizija pa po ustaljeni upravnosodni praksi (na primer sklep X Ips 92/2010 z dne 22. 4. 2010) ne more biti dovoljena zaradi pravnih vprašanj, ki se nanašajo zgolj na splošno razlago pravnih institutov oziroma pojmov, ki v teoriji in praksi ne sprožajo posebnih dilem, ali zaradi pravnih vprašanj, na katera je mogoče odgovoriti že z jezikovno razlago zakonskega (ali podzakonskega) besedila.

9Revidenta se sklicujeta tudi na odstop od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede navedenih vprašanj in v zvezi s tem citirata sodbo I Up 381/2000. Ob pregledu te sodbe Vrhovno sodišče ugotavlja, da (tudi) v PUP-u, uporabljenem v tistem postopku, v zvezi s pogoji za izdajo lokacijskega dovoljenja ni bila določena oddaljenost med objekti oziroma od parcelne meje, sprejeto pa je bilo stališče, da je treba v takem primeru glede na okoliščine in ob upoštevanju določb Zakona o urejanju naselij in drugih posegov v prostor – ZUN in Zakona o temeljnih lastninskopravnih razmerjih - ZTLR v posamičnem primeru ugotoviti, kakšen odmik zagotavlja redno rabo in vzdrževanje obeh objektov oziroma novega objekta, ne da bi se posegalo v sosedovo zemljišče. Od tega stališča pa odločitev v obravnavani zadevi ne odstopa, kljub temu, da je bila v tistem postopku zaradi drugačnega dejanskega stanja sprejeta drugačna odločitev. Revidenta zato nista izkazala izpolnjevanja pogoja iz 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

10Po določbi 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1 pa je revizija dovoljena, če ima odločitev, ki se izpodbija v upravnem sporu, zelo hude posledice za stranko. Revidenta v zvezi s tem navajata, da bo treba v primeru, da izpodbijana odločba ostane v veljavi, prizidek k stanovanjski hiši porušiti, s čimer bo nastala škoda v višini cca. 56.000,00 EUR. Gre za klet in dve etaži po 24 m2, skupaj torej 72 m2, zgrajeno do III. gradbene faze in če je vrednost m2 samo 500 EUR, je skupna vrednost objekta 36.000,00 EUR, stroške rušitve objekta in vzpostavitve prejšnjega stanja pa ocenjujeta na najmanj 20.000,00 EUR. V obravnavani zadevi ne gre za inšpekcijski postopek, temveč za izdajo lokacijskega dovoljenja, zato s sklicevanjem na stroške v zvezi z odstranitvijo objekta (za katere tudi nista predložila nobenih dokazov niti pojasnila, katere konkretne posledice bi zanju zaradi zatrjevanih stroškov nastale) revidenta ne moreta izkazati zelo hudih posledic v tem postopku. Drugih posledic, ki bi se nanašale na predmet tega upravnega spora, pa nista navedla. Zato po presoji Vrhovnega sodišča tudi nista izkazala obstoja pogoja iz 3. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

11Vrhovno sodišče je revizijo zato v obravnavanem primeru zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka:

12Ker revidenta z revizijo nista uspela, sama trpita svoje stroške revizijskega postopka (prvi odstavek 165. člena v zvezi s prvim odstavkom 154. člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP in v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1).