VSL sodba I Cpg 1237/2010

Pritožba se zavrne in se izpodbijana sodba potrdi.

Tožena stranka je dolžna tožeči stranki v osmih dneh povrniti 243,52 EUR stroškov pritožbenega postopka.

Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje ugotovilo obstoj terjatve tožeče stranke v znesku 1.701,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (2. točka izreka) ter neobstoj terjatve tožene stranke do tožeče stranke do višine terjatve tožeče stranke (3. točka izreka). Toženi stranki je zato naložilo plačilo zneska 1.701,46 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 652,96 EUR od 13. 11. 2007, od zneska 765,00 EUR od 09. 12. 2007 in od zneska 283,50 EUR od 27. 12. 2007 (4. točka izreka). Toženi stranki je naložilo tudi povrnitev pravdnih stroškov tožeče stranke v višini 1.085,45 EUR s pripadajočimi zakonskimi zamudnimi obrestmi (5. točka izreka).

Zoper sodbo je v pritožbenem roku v pritožbo vložila tožena stranka zaradi zmotne uporabe materialnega prava in bistvene kršitve pravil postopka in pritožbenemu sodišču predlagala, da izpodbijano sodbo spremeni tako, da ugotovi obstoj v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke in v posledici pobotanja zavrne tožbeni zahtevek tožeče stranke, podrejeno temu pa, da izpodbijano sodbo razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v ponovno odločanje.

Tožeča stranka je v odgovoru na pritožbo pritožbenemu sodišču predlagala, da pritožbo zavrne in izpodbijano sodbo potrdi.

Pritožba ni utemeljena.

Sodbo, izdano v postopku v sporu majhne vrednosti je dopustno izpodbijati samo zaradi bistvene kršitve določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP in zaradi zmotne uporabe materialnega prava (1. odst. 458. čl. ZPP). Pritožbeno sodišče je zato v tovrstnem sporu vezano na dejansko podlago odločitve prvostopenjskega sodišča.

Glede na omejene pritožbene razloge se izkaže kot neupošteven pritožbeni očitek glede napačne dejanske ugotovitve prvostopenjskega sodišča, da tožeča stranka ni prejela pobotne izjave, ki jo vsebuje dopis z dne 12. 03. 2008. S tem se izkaže kot neutemeljena pritožba v delu, s katerim poskuša izpodbiti razloge prvostopenjskega sodišča o neizkazanem prenehanju terjatve tožeče stranke v posledici predpravdnega pobotanja.

Ker tožena stranka v pritožbi ne izpodbija ugotovitev prvostopenjskega sodišča, ki se tičejo obstoja terjatve tožeče stranke, je pritožbo razumeti zgolj kot izpodbijanje ugotovitev prvostopenjskega sodišča glede neobstoja v pobot uveljavljen terjatve tožene stranke. Tožena stranka je tako uveljavljeno pobotno terjatev utemeljevala na odgovornosti tožeče stranke za inventurni primanjkljaj v skladišču tožene stranke, do katerega naj bi prišlo v posledici nepravilnega izpolnjevanja obveznosti tožeče stranke. Terjatev je torej utemeljevala na odškodninski podlagi iz nepravilnosti izpolnjevanja pogodbe.

Pritožnica v pritožbi izrecno izpodbija utemeljitev prvostopenjskega sodišča, da v konkretnem razmerju med pravdnima strankama ni šlo za položaj tožeče stranke kot skladiščnika v smislu določil 747. čl. OZ. Takšno sklepanje je prvostopenjsko sodišče utemeljilo na ugotovitvi, da pri tožeči stranki ni šlo za sprejem in hrambo blaga s strani tožeče stranke. Takšno sklepanje prvostopenjskega sodišča je skladno z izrecnimi trditvenimi navedbami same tožene stranke, ki je v ugovoru zatrjevala, da ji je tožeča stranka ponudila delo na delovnem mestu skladiščnik, ki ga je očitno opravljal predstavnik tožeče stranke L. M. Iz samih navedb tožene stranke torej izhaja, da je bila podlaga pogodbenemu razmerju med pravdnima strankama, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svojo terjatev, bližje podjemnemu razmerju v smislu 619. čl. OZ, saj je delavec tožeče stranke svojo delo izvajal v prostorih tožene stranke na delovnem mestu skladiščnika. Ni torej šlo za izvajanje skladiščne pogodbe, s katero bi tožeča stranka od tožene stranke prevzela shranjevanje blaga tožene stranke.

Tožena stranka je škodo, ki naj bi ji nastala, utemeljevala na opustitvah tožeče stranke pri izvajanju svojih pogodbenih obveznosti. Škoda naj bi torej izvirala iz nepravilnosti v izpolnitvenem ravnanju tožeče stranke. Sodišče prve stopnje je zato pravilno utemeljilo, da bi tako nastalo škodo tožena stranka lahko uveljavljala le v smislu jamčevalnih zahtevkov iz odgovornosti za napake podjemnika. Predpostavka za to pa je pravočasnost grajanja tovrstnih napak (1. odst. 633. čl. oziroma 1. odst. 634. čl. OZ). Iz dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča izhaja, da tožena stranka pravočasnosti takšnega grajanja ni dokazala. Tako se izkažejo kot nerelevantne pritožbene navedbe v delu, s katerim se tožena stranka sklicuje na dolžno postopanje tožeče stranke ob izvajanju nalog skladiščnika. V posledici neuveljavljenja jamčevalnih zahtevkov tožene stranke se tako izkaže kot pravilno sklepanje prvostopenjskega sodišča, da tožena stranka ni dokazala obstoja terjatve, saj je pravica do uveljavljanja tovrstne škode prenehala (635. čl. OZ). Pritožbeno sklicevanje na izjavo z dne 12. 03. 2008, ki naj bi dokazovala predpravdno pobotanje, predstavlja izpodbijanje dejanskih ugotovitev prvostopenjskega sodišča in s tem uveljavljanje nedopustnega pritožbenega razloga.

Tožena stranka v pritožbi na konkretizirani ravni ni zatrjevala absolutnih bistvenih kršitev določb pravdnega postopka iz 2. odst. 339. čl. ZPP v izpodbijani sodbi. Pritožbeno sodišče pa tudi v okviru uradnega preizkusa izpodbijane sodbe ni ugotovilo tovrstnih kršitev, na katere mora paziti po uradni dolžnosti (2. odst. 350. čl. ZPP). Ker je prvostopenjsko sodišče iz dejanskih ugotovitev pravilno sklepalo na neizkazanost v pobot uveljavljene terjatve tožene stranke, je pritožbeno sodišče pritožbo zavrnilo in izpodbijano sodbo potrdilo (353. čl. ZPP).

Odločitev o pritožbenih stroških temelji na 1. odst. 154. čl. v zvezi s 1. odst. 165. čl. ZPP. Tožena stranka, ki s pritožbo ni uspela, je dolžna povrniti nastale stroške pritožbenega postopka tožeči stranki in sicer priglašene stroške po Odvetniški tarifi in sicer za sestavo odgovora na pritožbo (375 točk) in administrativnih stroškov (7,5 točk) povečanih za 20 % DDV, kar skupaj znaša 243,52 EUR ter stroške odmerjene takse za odgovor na pritožbo (32,84 EUR).