747. člen OZ

Skladiščnik ima izbiro, ali bo blago prodal in se poplačal iz kupnine, ali pa bo blago skladiščil še naprej in od naročnika zahteval plačilo skladiščnine.

Ob prvostopni ugotovitvi, da toženec ni izkazal tožnikovega prizadevanja v smeri skupnega namena proizvodnje in prodaje, je sodišče prve stopnje pravilno zaključilo, da v obravnavanem primeru med pravdnima strankama ni bila sklenjena družbena pogodba.

Pravdni stranki sta sklenili skladiščno pogodbo (prvi odstavek 747. člena OZ), tožena stranka pa je ob privolitvi tožeče stranke izročila zaupano ji blago v skladiščenje družbi N. d.o.o. (732. člen v zvezi s 756. členom OZ). Iz tega razloga je podana tudi odškodninska odgovornost tožene stranke, saj če se je blago poškodovalo ali uničilo pri podskladiščniku (ker blaga ni ustrezno skladiščil), je skladiščnik v razmerju do naročnika skladiščenja še vedno (pogodbeno) odškodninsko odgovoren. Zaradi tega se tožena stranka ne more razbremeniti svoje odškodninske odgovornosti z izpostavljanjem okoliščine, da je vsa opozorila in navodila tožeče stranke v zvezi s pravilnim skladiščenjem blaga (skladiščenje v zaprtih prostorih) takoj posredovala družbi N. d.o.o.

Izvedenec je urno postavko ocenil na 30,00 EUR, zato sodišče prve stopnje te postavke ne bi smelo brez utemeljenih razlogov oceniti drugače (na 20,00 EUR). Zgolj sklicevanje na podobne primere, ki niso niti opredeljeni, ne predstavlja zadostne argumentacije. Predpostavka za utemeljenost zahtevka iz naslova neupravičene pridobitve je med drugim odsotnost pravnega temelja. Pravno podlago za stroške skladiščenja predstavlja shranjevalna in ne skladiščna pogodba. Razlika je v tem, da skladiščenje ni zgolj varovanje blaga, temveč se pričakuje posebno, strokovno oskrbo, ki jo opravljajo osebe poklicno. Neprerekana je ostala navedba tožene stranke, da tožeča stranka ne opravlja dejavnosti skladiščenja. Zato ni mogoče trditi, da je bilo tipično izpolnitveno ravnanje, ki sta ga dogovorili pravdni stranki, strokovno varovanje blaga, temveč le hramba tuje stvari. Odplačni namen je razviden iz okoliščin posla, saj je tožeča stranka gospodarski subjekt, ki je imela poseben prostor za hrambo. Tožena stranka zato ni mogla pričakovati, da bo to storitev zanjo opravljala brezplačno.

Ker je torej tožeča stranka izkazala obstoj skladiščne pogodbe, njeno realizacijo in dogovor o ceni skladiščenja, se je trditveno in dokazno breme o tem, da je skladiščna pogodba z izpolnitvijo prenehala, prevalilo na toženo stranko. Zgolj s pavšalnimi trditvami (kar pa očitki, da so zatrjevane cene skladiščenja previsoke, neobičajne, da ne ustrezajo tržnim cenam vsekakor so) tožena stranka s strani tožeče stranke zatrjevanega dogovora o cenah skladiščenja ne more izpodbiti.

Iz samih navedb tožene stranke izhaja, da je bila podlaga pogodbenemu razmerju med pravdnima strankama, na podlagi katere tožeča stranka utemeljuje svojo terjatev, bližje podjemnemu razmerju v smislu 619. čl. OZ, saj je delavec tožeče stranke svojo delo izvajal v prostorih tožene stranke na delovnem mestu skladiščnika. Ni torej šlo za izvajanje skladiščne pogodbe, s katero bi tožeča stranka od tožene stranke prevzela shranjevanje blaga tožene stranke.

Zmotna je odločitev sodišča prve stopnje v delu, da zaradi odsotnosti soglasja o bistvenih sestavinah, natančneje o ceni skladiščenja, skladiščna pogodba ni bila sklenjena. V konkretnem primeru je treba, četudi cena skladiščenja med strankama, ki sta gospodarska subjekta, ni bila izrecno dogovorjena, sklepati na odplačni namen pogodbe. Pritožbeno sodišče zato sodi, da je med pravdnima strankama, kljub odsotnosti izrecnega dogovora o ceni skladiščenja, do sklenitve skladiščne pogodbe prišlo, posledično pa mora tožena stranka za skladiščenje plačati tožeči stranki običajno ceno.