VSL sklep I Cpg 163/2011

Pritožba se zavrne in se izpodbijani sklep potrdi.

1Sodišče prve stopnje je z izpodbijanim sklepom zavrnilo ugovor tožene stranke zoper sklep o zavarovanju z začasno odredbo z dne 13. 12. 2010.

2Zoper navedeni sklep se je pravočasno pritožila tožena stranka in sicer iz vseh pritožbenih razlogov ter predlagala razveljavitev izpodbijanega sklepa.

3Pritožba je bila vročena v odgovor tožeči stranki, ki na navedbe v pritožbi ni odgovorila.

4Pritožba ni utemeljena.

5Na podlagi 270. člena Zakona o izvršbi in zavarovanju (ZIZ) izda sodišče začasno odredbo v zavarovanje denarne terjatve, če upnik kumulativno izkaže za verjetno obstoj dveh pogojev in sicer, da obstoji terjatev upnika do dolžnika ali da mu bo terjatev zoper dolžnika nastala ter nevarnost, da je zaradi dolžnikovega odtujevanja, skrivanja ali kakšnega drugačnega razpolaganja s premoženjem uveljavitev terjatve onemogočena ali precej otežena. Upnik ni dolžan dokazovati nevarnosti, če izkaže za verjetno, da bi dolžnik s predlagano odredbo pretrpel le neznatno škodo. Sodišče prve stopnje je začasno odredbo izdalo po tem, ko je ugotovilo, da je tožeča stranka izkazala zgoraj navedena pogoja, ugovor tožene stranke pa zavrnilo s obrazložitvijo, da le-ta ni obrazložen. Navedlo je, da bi morala tožena stranka določno navesti dejstva, s katerimi bi izpodbijala navedbe tožeče stranke glede predlagane začasne odredbe.

6Tožeča stranka v pritožbi ponavlja navedbe, ki jih je podala v ugovoru zoper izdano začasno odredbo ter navaja, da je bil njen ugovor obrazložen in utemeljen, kar pa ne drži. V ugovoru mora tožena stranka navesti dejstva, s katerimi ugovor utemeljuje in za svoje navedbe predložiti dokaze, dejstva pa morajo biti taka, da bi sodišče v primeru, če bi se izkazala za resnična, predlog zavrnilo. Tožeča stranka je v postopku na prvi stopnji verjetnost obstoja terjatve dokazovala s tožbenimi navedbami in predloženimi listinami, verjetno pa je izkazala tudi, da tožena stranka nepremičnine odtujuje povezanim družbam. Višje sodišče soglaša z ugotovitvijo izpodbijanega sklepa in sicer, da je tožena stranka izdani začasni odredbi ugovarjala povsem na splošno in zgolj z navedbo, da verjetnost terjatve ni izkazana, ker ji tožena stranka nasprotuje po temelju in višini. Subjektivnega elementa tožena stranka niti v ugovoru, niti v pritožbi ni izpodbijala. Pritožnik si napačno razlaga, da zadošča zgolj zapis, da denarni terjatvi nasprotuje po temelju in višini. Nasprotno: svoj ugovor – če bi želel z njim uspeti - bi moral utemeljiti s konkretnimi dejstvi, ki bi to njegovo trditev utemeljevali, za ta dejstva pa bi moral predložiti tudi dokaze. Le v takem primeru bi sodišče po potrebi razpisalo narok po drugem odstavku 58. člena ZIZ, glede na to, da narok ni predviden za dopolnjevanje nepopolnih navedb v ugovoru.

7Ker pritožbeni razlogi niso podani, višje sodišče pa ob reševanju pritožbe tudi ni našlo bistvenih kršitev določb postopka (2. odstavek 350. člena v zvezi s 366. členom ZPP, oba pa v zvezi s 15. členom ZIZ), na katere pazi po uradni dolžnosti, je pritožbo zavrnilo kot neutemeljeno in kot pravilen potrdilo sklep sodišča prve stopnje (2. točka 365. člena ZPP v zvezi s 15. in 239. členom ZIZ).