VSL sodba I Cpg 833/2010

1. Pritožbi tožene stranke se delno ugodi in se sodba sodišča prve stopnje v točki III/1 izreka spremeni tako, da se zavrne tožbeni zahtevek, ki se glasi: „Razveljavi se Pogodba o začasnem odstopu premoženja v upravljanje, sklenjena med M. P. P. in C. P. Dne 15. 12. 1998“.

2. V preostalem delu se pritožba tožene stranke zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah III/2 in V izreka.

3. Pritožba tožeče stranke se zavrne in se potrdi sodba sodišča prve stopnje v točkah IV in V izreka.

4. Vsaka stranka nosi svoje pritožbene stroške.

Z izpodbijanim delom sodbe je sodišče prve stopnje razveljavilo Pogodbo o začasnem odstopu premoženja v upravljanje, ki sta jo sklenili pravdni stranki 15. 12. 1998 (III/1); toženo stranko je obsodilo na plačilo glavnice v višini 552.862,44 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (III/2); zavrnilo pa je zahtevek za plačilo zneska 327.663,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi (IV) ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje pravdne stroške (V).

Tožena stranka se je pritožila zoper III. in V. točko izreka sodbe, tožeča stranka pa zoper IV. in V. točko izreka.

Tožena stranka je uveljavljala pritožbeni razlog zmotne in nepopolne ugotovitve dejanskega stanja in posledično zmotno uporabo materialnega prava ter pritožbenemu sodišču predlagala, da sodbo sodišča prve stopnje razveljavi in zadevo vrne sodišču prve stopnje v novo sojenje, podrejeno pa, da pritožbi ugodi ter sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da tožbeni zahtevek tožeče stranke zavrne v delu, ki se nanaša na plačilo zneska 142.946,58 EUR (znesek uporabnine do 12. 07. 2001) in zamudne obresti od tega zneska od 12. 07. 2001 do 01. 01. 2007.

Tožeča stranka je uveljavljala pritožbene razloge po 338. členu ZPP, s predlogom pritožbenemu sodišču, da njeni pritožbi ugodi in sodbo sodišča prve stopnje spremeni tako, da ugodi tožbenemu zahtevku za plačilo zneska 327.663,68 EUR z zakonskimi zamudnimi obrestmi od zneska 78.456.645,44 SIT od 12. 07. 2001 do 01. 01. 2007 in od zneska 327.663,68 EUR od 01. 01. 2007 dalje ter toženi stranki naloži v plačilo vse pravdne stroške tožeče stranke; podrejeno pa, da sodbo sodišča prve stopnje v izpodbijanem delu razveljavi.

K pritožbi tožene stranke

Pritožba je delno utemeljena.

Sodišče prve stopnje je odločitev, s katero je razveljavilo Pogodbo o začasnem odstopu premoženja v upravljanje z dne 15. 12. 1998 (A1), utemeljilo na zmoti tožeče stranke v nagibu, ki je bil odločilen za prevzem obveznosti, da prepusti toženi stranki neodplačno v uporabo premična sredstva in nepremičnine (62. člen OZ). Sodišče prve stopnje je zaključilo, da je bil nagib, zaradi katerega je tožeča stranka sklenila pogodbo v tem, da bo premoženje vloženo kot stvarni vložek države v toženo stranko, ko se bo le ta olastninila oziroma preoblikovala v delniško družbo. Ker je ugotovilo, da zaradi ravnanja tožene stranke premoženje v skladu s Pismom o nameri (A2) ni bilo vloženo kot stvarni vložek v toženo stranko (na skupščini 27. 07. 2000 predlagani sklep ni bil sprejet), je izvedlo zaključek, da je bila tožeča stranka v zmoti o tem, da bo lahko postala delničar tožene stranke (tako, da bo premoženje vložila kot stvarni vložek v toženo stranko).

Po oceni pritožbenega sodišča je sodišče prve stopnje zmotno uporabilo materialno pravo. Tožena stranka pravilno opozarja, da je bil namen tožeče stranke, da toženi stranki zagotovi uporabo sredstev, potrebnih za vzdrževanje državnih cest, med strankama pa je bilo sporno, ali bodo sredstva države, ki jih je uporabljala tožena stranka lastninjena ob njenem lastninskem preoblikovanju. O tem je tekel tudi sodni spor, po zaključku katerega sta pravdni stranki v Pismu o nameri ugotovili, da je bilo izključeno lastninjenje sredstev države v ugotovljeni vrednosti 87.189.484 SIT na dan 01. 01. 1993. Skupni namen pravdnih strank, ki izhaja iz Pisma o nameri je bil, da tožeča stranka vloži sredstva v ugotovljeni višini kot stvarni vložek v toženo stranko. Ker tega ni bilo mogoče storiti (zaradi predolgih postopkov) že v procesu lastninjena tožene stranke (primerjaj s 6. členom Pisma o nameri), sta pravdni stranki predvideli, da bo tožena stranka na prvi seji skupščine delniške družbe sprejela sklep o dokapitalizaciji s stvarnim vložkom opreme za vzdrževanje cest. Do realizacije sklepa skupščine o povečanju osnovnega kapitala tožene stranke s stvarnim vložkom tožeče stranke pa se je tožena stranka zavezala upravljati „s tem kapitalom kot skrben gospodar in po pogojih sklepa Vlade RS o vlaganju kapitala in v skladu s posebno pogodbo“ (4. točka 7. člena Pisma o nameri). Pogodba o začasnem odstopu premoženja v upravljanje z dne 15. 12. 1998 pomeni le prvo fazo za realizacijo postopka, na podlagi katerega bi bilo toženi stranki omogočeno, da uporablja sredstva države za vzdrževanje cest, tožeči stranki pa bi bila za to zagotovljena odmena v pridobitvi lastniškega deleža v toženi stranki oziroma v pridobitvi njenih delnic.

Na prvi skupščini tožene stranke 27. 07. 2000 predlog o dokapitalizaciji družbe s stvarnim vložkom tožeče stranke ni bil sprejet. S tem so prenehali pogoji za veljavnost Pogodbe o začasnem odstopu premoženja toženi stranki v upravljanje, zato se je rok njene začasne veljavnosti s tem iztekel in je po tem datumu prenehala veljati. S tem pa se izkaže, da je tožeča stranka na njeni podlagi za čas, za katerega je pogodba veljala, dala v uporabo sredstva brezplačno, saj pričakovane odmene v delnicah ni pridobila. Kadar je bilo nekaj izpolnjeno glede na pričakovano podlago, ki se ni uresničila, govorimo o condictio causa data causa non secuta (v teoriji se omenja primer stranke, ki da nečakinji poročno darilo, pa do sklenitve zakonske zveze ne pride). V obravnavanem primeru je tožeča stranka pustila svoja sredstva v brezplačno uporabo toženi stranki zato, da jih bo lahko vložila vanjo kot stvarni vložek. Tak primer pa ureja določba 4. odstavka 210. člena ZOR (obveznost vrnitve oziroma nadomestitve nastane tudi, če kdo nekaj prejme glede na podlago, ki se ni uresničila). Če je zaradi pozneje nastalih okoliščin odpadla podlaga pravnega posla pa razveljavitev pogodbe ne pride v poštev (primerjaj z II Ips 470/92).

Ker je sodišče prve stopnje glede na ugotovljeno dejansko stanje nepravilno presodilo, da so izpolnjeni pogoji za razveljavitev Pogodbe o začasnem odstopu premoženja v upravljanje, je s tem zmotno uporabilo materialno pravo. Zato je pritožbeno sodišče pritožbi tožene stranke v tem delu ugodilo in sodbo sodišča prve stopnje spremenilo tako, da je tožbeni zahtevek na razveljavitev pogodbe zavrnilo (5. alineja 358. člena ZPP).

Med pravdnima strankama ni sporno, da vrnitev premičnih stvari ni več možna. Iz izvedeniškega mnenja izhaja, da je izvedenec ocenil vrednost premičnin po otvoritveni bilanci per 01. 01. 1993 na 218.940,30 EUR. Glede nepremičnin pa je sodišče prve stopnje ugotovilo, da sta pravdni stranki konec leta 2008 začeli s primopredajo nepremičnin.

Če je nekdo tujo stvar uporabil v svojo korist, lahko imetnik ne glede na pravico do odškodnine, in tudi če te pravice nima, zahteva od njega, naj mu nadomesti korist, ki jo je imel od uporabe (219. člen ZOR). Tožeča stranka je svoj zahtevek utemeljevala na koristih, ki jih je imela tožena stranka s tem, da je za opravljanje dejavnosti vzdrževanja cest že od leta 1993 brezplačno uporabljala premična sredstva za vzdrževanje cest in nepremičnine v lasti države, ovrednotenih kot uporabnino. Sodišče prve stopnje je obveznost tožene stranke, da tožeči stranki nadomesti koristi, ki jih je imela z uporabo njenih premičnih stvari in nepremičnin, omejilo na čas slabovernosti. V času, ko je bila tožena stranka v dobri veri, da bodo njej pripadla sredstva za vzdrževanje cest (in da se bodo v celoti lastninila), je bila dobroverna. Od trenutka, ko je bila seznanjena z rešitvijo zadeve VIII Pg 142/95 oziroma od podpisa Pisma o nameri, pa je vedela, da je tožeča stranka upravičena do določene odmene, to pa pomeni, da ni bila v dobri veri da se bo lahko izognila plačilu za uporabo, če njeni delničarji ne bodo na prvi skupščini izglasovali sklepa o dokapitalizaciji s temi sredstvi. Pritožbena trditev, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo izjave priče R. L., da tožeča stranka ni nikoli zahtevala plačila, ker je vedela, da izvaja tožena stranka dejavnost, ki jo je bila dolžna tožeča stranka dolžna zagotavljati, je nepomembna zato, ker tožena stranka ne izpodbija pravilnosti ugotovljenega dejstva, da je tožeča stranka toženi stranki plačevala storitve, ki jih je opravljala v zvezi s tistim delom obveznosti, ki jih je bila dolžna zagotavljati tožeča stranka. Glede na obrazloženo podrejeno postavljen predlog v pritožbi, da naj pritožbeno sodišče prizna tožeči stranki le zahtevek zaradi uporabe njenih stvari šele od vložitve tožbe, po stališču pritožbenega sodišča ni utemeljen.

Sodišče prve stopnje je za izračun uporabnin sprejelo mnenje sodnega izvedenca M. P., da znaša povprečni znesek uporabnine za vsa sredstva 4.611,18 EUR (v povprečni znesek je zajel vrednost premičnin in ocenjene najemnine za nepremičnine). V razlogih sodbe je sodišče navedlo, da je izvedenec višino uporabnine za nepremičnine izračunal z upoštevanjem metode najemnin. Pripombe tožene stranke na izvedeniško mnenje pa je zavrnilo z oceno, da je izvedenec v dopolnitvi svojega mnenja prepričljivo obrazložil, zakaj pripomb tožene stranke strokovno ni mogoče upoštevati. Zato so pritožbene trditve o tem, da je tožena stranka mnenju nasprotovala, nepomembne, kolikor ni konkretno pojasnila, v katerem delu se z mnenjem ne strinja. Stališče tožene stranke, da se ne strinja z oceno izvedenca, da v cestni mehanizaciji v spornih letih ni bil dosežen takšen tehnološki napredek, da sredstev zaradi zastarelosti ni bilo več mogoče uporabljati, je povsem pavšalno. Če bi želela prepričati sodišče, da je na področju sredstev cestne mehanizacije bil dosežen tehnološki napredek, zaradi katerega sredstev tožeče stranke (plugov za čiščenje cest, posipalcev, traktorjev ipd.) zaradi tehnične zastarelosti ni mogla uporabljati, bi lahko predlagala sama izvedenca strojne stroke ali pa sodišču predložila druge dokaze v prid trditvam, da je v spornem času sredstva za vzdrževanje cest sama nadomestila z novimi. Ker temu dokaznemu standardu ni zadostila, se izkaže, da ni uspela ovreči ugotovitve sodišča prve stopnje, da je kljub „zastarelosti“ opremo in stroje uporabljala za izvajanje rednega vzdrževanja cest in da so sredstva prispevala k poslovnim rezultatom tožene stranke.

Glede uporabe nepremičnin tožena stranka navaja v pritožbi, da je uporabljala le nepremičnine v kraju L. in U., vendar iz listine, ki jo je sama predložila v spis (Poziv k primopredaji z dne 06. 10. 2008) izhaja drugače. Zato s temi trditvami ni uspela izpodbiti ugotovitve sodišča prve stopnje, da je tožeča stranka pri nazadnje oblikovanem zahtevku upoštevala dejansko izročene nepremičnine in je zahtevala uporabnino le do datumov primopredajnih zapisnikov.

S tem se izkaže, da pritožba tožene stranke zoper točko III/2 izreka sodbe ni utemeljena. Zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v tem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje.

K pritožbi tožeče stranke

Pritožba ni utemeljena.

Sodišče prve stopnje je zavrnilo zahtevek tožeče stranke v višini, ki ustreza plačilu uporabnine, ki jo je ocenil sodni izvedenec, za čas od 01. 01. 1993 do decembra 1998. Pri tem se je oprlo na določbo 38. člena ZTLR, po kateri dobroverni posestnik ni dolžan plačati za uporabo stvari v času, ko je imel stvar v dobroverni posesti. Ugotovilo je, da je s spornimi sredstvi tožeča stranka zagotavljala toženi stranki opravljanje dejavnosti vzdrževanja državnih cest in da je bilo za obe pravdni stranki vse do izdaje sodbe v zadevi VIII Pg 142/95 sporno, komu bo pripadlo sporno premoženje. Pritožbene trditve, da sodišče prve stopnje ni upoštevalo kot relevantnega dejstva, da je tožeča stranka že 02. 02. 1995 vložila tožbo, s katero je zahtevala razveljavitev odločbe Ministrstva za promet in zveze št. 347-11/94 z dne 22. 12. 1994 o višini državnega deleža v delu, ki je določal delež države v višini 15,72% ugotovljenega družbenega kapitala po podatkih bilance po stanju na dan 31. 12. 1992, v ničemer ne omajejo zaključka sodišča prve stopnje, da toženi stranki pred letom 1998 ni mogoče očitati kakršnegakoli slabovernega, škodljivega ravnanja, saj do takrat niti ni bilo jasno ali ta sredstva pripadajo toženi ali tožeči stranki. Tožeča stranka namreč sama trdi, da je bilo njeno mnenje, da so to sredstva tožene stranke; da pa bi pridobila tožeča stranka na ta račun kapitalski delež v toženi stranki ugotovljenem družbenem kapitalu. Niso pa njene pritožbene trditve o dnevu vložitve tožbe tudi v prid trditvam, da je upravičena do plačila uporabnine že od 01. 01. 1993.

Glede na navedeno se izkaže, da pritožba tožeče stranke ni utemeljena, zato jo je pritožbeno sodišče zavrnilo in v izpodbijanem delu potrdilo sodbo sodišča prve stopnje (353. člen ZPP).

Tožeča stranka s pritožbo ni uspela, tožena stranka pa je uspela le v delu, ki pa ne vpliva na njeno obveznost plačila, na katerega jo je obsodilo sodišče prve stopnje in jo je pritožbeno sodišče potrdilo. Zato je potrdilo odločitev sodišča prve stopnje o pravdnih stroških ter odločilo, da vsaka stranka nosi svoje stroške v zvezi s pritožbo (2. odstavek 154, člena v zvezi s 1. odstavkom 165. člena ZPP).