VSRS Sklep X Ips 269/2009

I. Revizija se zavrže.
II. Revidentka sama trpi svoje stroške revizijskega postopka.

1Zoper v uvodu tega sklepa navedeno pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje je tožeča stranka – revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje z razlogi iz 2. točke drugega odstavka 83. člena Zakona o upravnem sporu – ZUS-1.

K I. točki izreka

2Revizija ni dovoljena.

3Z izpodbijano sodbo je sodišče prve stopnje na podlagi prvega odstavka 63. člena ZUS-1 kot neutemeljeno zavrnilo revidentkino tožbo zoper sklep in odločbo Agencije za pošto in elektronske komunikacije Republike Slovenije (v nadaljevanju: Agencija) z dne 7. 9. 2007. Z navedenim sklepom in odločbo je Agencija v 1. točki izreka odločila, da se zavrne revidentkina pritožba zoper račun z dne 8. 1. 2004, v znesku 17.984,00 SIT in račun z dne 10. 2. 2004 v znesku 4.251,00 SIT, ki ju je izdala družba A., v 2. točki izreka odločila, da se zavrže revidentkina pritožba zoper račun z dne 1. 3. 2004 v znesku 30.000,00 SIT, ki ga je izdala družba A.., in v 3. točki izreka ugotovila, da v tem postopku stroški postopka niso nastali.

4Po drugem odstavku 83. člena ZUS-1 je revizija dovoljena, če je izpolnjen eden izmed tam navedenih pogojev za njeno dovoljenost. Po ustaljeni upravnosodni praksi Vrhovnega sodišča je tako trditveno kot dokazno breme o izpolnjevanju pogojev za dovoljenost revizije na strani revidenta, saj revizije po uradni dolžnosti ni mogoče dovoliti oziroma uvesti. Ustavno sodišče RS je že v več sklepih (npr. Up-858/08 z dne 3. 6. 2008, Up-1124/08 z dne 23. 9. 2008, Up-1057/08 z dne 2. 4. 2009, Up-1186/08 z dne 23. 4. 2009 in Up-1808/08 z dne 17. 9. 2009) ugotovilo, da takšno stališče ni v nasprotju z Ustavo RS.

5Po določbi 2. točke drugega odstavka 83. člena ZUS-1, ki jo revidentka uveljavlja, je revizija dovoljena, če gre po vsebini zadeve za odločitev o pomembnem pravnem vprašanju ali če odločba sodišča prve stopnje odstopa od sodne prakse Vrhovnega sodišča glede pravnega vprašanja, ki je bistveno za odločitev, ali če v sodni praksi sodišča prve stopnje o tem pravnem vprašanju ni enotnosti, Vrhovno sodišče pa o tem še ni odločalo.

6Pomembnost pravnega vprašanja je po dikciji ZUS-1 treba presojati glede na vsebino zadeve. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 286/2008 z dne 19. 6. 2008, X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 655/2008 z dne 4. 12. 2008) in določbo prvega odstavka 367. a člena Zakona o pravdnem postopku – ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1 je dovoljenost revizije iz tega razloga podana le, če je odločitev o tem vprašanju pomembna za zagotovitev pravne varnosti, enotne uporabe prava ali za razvoj prava preko sodne prakse. Skladno z ustaljeno upravnosodno prakso Vrhovnega sodišča (npr. X Ips 433/2007 z dne 23. 10. 2008, X Ips 69/2009 z dne 19. 3. 2009, X Ips 592/2007 z dne 21. 5. 2009, X Ips 189/2009 z dne 4. 6. 2009) in z določbo četrtega odstavka 367. b člena ZPP mora revident natančno in konkretno navesti sporno pravno vprašanje in pravno pravilo, ki naj bi bilo prekršeno, okoliščine, ki kažejo na njegovo pomembnost, ter na kratko obrazložiti, zakaj je sodišče prve stopnje to vprašanje rešilo nezakonito; zatrjevane kršitve postopka mora opisati natančno in konkretno, na enak način pa mora izkazati tudi obstoj sodne prakse Vrhovnega sodišča, od katere naj bi odločitev odstopala, oziroma neenotnost sodne prakse sodišča prve stopnje. Če se revident sklicuje na sodno prakso Vrhovnega sodišča, mora navesti opravilne številke zadev, kopije sodnih odločb sodišč prve stopnje, na katere se sklicuje, pa mora reviziji priložiti.

7Revidentka v obravnavani zadevi zatrjuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev in zatrjuje, da Vrhovno sodišče o tem še ni odločalo. V zvezi s tem se sklicuje na sodbo sodišča prve stopnje U 170/2004-16 z dne 10. 10. 2006 (pravilno: U 172/2004-16), izdano v isti zadevi v predhodnem upravnem sporu. Sodišče prve stopnje je namreč v prvi sodbi U 172/2004-16 z dne 10. 10. 2006 tožbi ugodilo, odpravilo odločbo in sklep Agencije za telekomunikacije, radiofuzijo in pošto RS z dne 1. 4. 2006, in ji zadevo vrnilo v ponoven postopek. Agencija v odločbi z dne 7. 9. 2007 ni sledila pravnemu mnenju iz te sodbe glede uporabe materialnega prava, sodišče prve stopnje pa je z izpodbijano sodbo revidentkino tožbo zoper to odločbo zavrnilo.

8Po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala uveljavljanega razloga za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1.

9Revidentka bi morala skladno s trditvenim in dokaznim bremenom (5. in 7. točka te obrazložitve) opraviti primerjavo za odločitev pomembnega pravnega in dejanskega stanja iz izpodbijane sodbe in sodbe sodišča prve stopnje, s katero utemeljuje neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje ter utemeljiti, v čem je zatrjevana neenotnost glede vprašanja, ki je bistveno za odločitev in to vprašanje konkretno navesti. Revidentka pa je v obravnavani zadevi zgolj na pavšalni ravni zatrjevala, da gre v izpodbijani odločbi za neenotno sodno prakso sodišča prve stopnje, pri čemer gre pri navedenih odločitvah sodišča prve stopnje za drugačno pravno situacijo. Sodišče prve stopnje je namreč v prvi sodbi U 172/2004-16 z dne 10. 10. 2006 odločalo na podlagi določb Zakona o telekomunikacijah – ZTel-1 (Ur. l. RS, št. 30/2001, 52/2002 in 110/2002), ki je veljal v času odločanja Agencije za telekomunikacijo, radiofuzijo in pošto RS in je njeno odločbo odpravilo, v drugi sodbi U 2430/2007-18 z dne 26. 5. 2009 pa na podlagi določb Zakona o elektronskih komunikacijah - ZEKom (Ur. l. RS, št. 43/2004, 86/2004 in 129/2006), ki je začel veljati s 1. 4. 2004 in v prehodnih določbah ne predpisuje uporabe prejšnjega zakona (ZTel-1) za nedokončane postopke.

10Ker torej po presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni opredelila pravnega vprašanja in tudi ni navedla konkretnih okoliščin, iz katerih bi izhajalo, da gre za primerljivi odločitvi sodišča prve stopnje, ni izkazala zatrjevane neenotnosti sodne prakse sodišča prve stopnje in izpolnjevanja pogoja za dovoljenost revizije po 2. točki drugega odstavka 83. člena ZUS-1, zato je Vrhovno sodišče revizijo zavrglo kot nedovoljeno na podlagi 89. člena ZUS-1.

K II. točki izreka

11Izrek o stroških revizijskega postopka temelji na prvem odstavku 165. člena in prvem odstavku 154. člena Zakona o pravdnem postopku - ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.