VSRS Sklep X Ips 304/2010

I. Zahteva za izdajo začasne odredbe se zavrne.
II. Tožeča stranka sama trpi svoje stroške postopka.

1Sodišče prve stopnje je na podlagi določbe prvega odstavka 63. člena ZUS-1 zavrnilo tožbo tožeče stranke – revidentke proti odločbi Tržnega inšpektorata Republike Slovenije, Območne enote Kranj z dne 5. 8. 2008. Z njo je bilo revidentki prepovedano podeljevanje in podaljševanje znaka „SQ – slovenska kakovost“, ker potrošnike s svojim izgledom zavaja ali utegne zavajati glede glavnih značilnosti izdelka, kot na primer njegove prednosti, rezultatov in stvarnih značilnosti preizkusov ali pregledov izdelka, in s tem povzroča ali utegne povzročiti, da povprečen potrošnik sprejme odločitev o poslu, ki je drugače ne bi sprejel, kar ima lahko za posledico oškodovanje potrošnikov. Z odločbo tožene stranke z dne 30. 10. 2008 pa je bila revidentkina pritožba zoper prvostopenjsko upravno odločbo kot neutemeljena zavrnjena.

2Zoper sodbo je revidentka vložila revizijo, katere dovoljenost utemeljuje po 2. in 3. točki drugega odstavka ZUS-1. Kot pomembno pravno vprašanje, glede katerega sodne prakse Vrhovnega sodišča še ni, izpostavlja vprašanje uporabe Zakona o varstvu potrošnikov pred nepoštenimi poslovnimi praksami za pravne osebe, ki imajo pravno organizacijsko obliko društva in na trgu ne opravljajo pridobitne dejavnosti. Kot zelo hude posledice pa navaja, da naj bi zaradi izvršitve prvostopenjskega upravnega akta oziroma prvostopenjske sodbe prišlo do njenega prenehanja kot društva, saj storitve podeljevanja in podaljševanja spornega znaka proti plačilu predstavljajo njeno poglavitno dejavnost, iz katere se financira. V reviziji uveljavlja absolutno bistveno kršitev določb postopka v upravnem sporu ter zmotno uporabo materialnega prava. Predlaga tudi izdajo začasne odredbe po drugem odstavku 84. člena ZUS-1, s katero se naj odloži izvršitev prvostopenjskega upravnega akta ter izpodbijane sodbe do odločitve o reviziji. Priglaša stroške postopka.

3Tožena stranka na zahtevo za izdajo začasne odredbe ni odgovorila.

4Zahteva za izdajo začasne odredbe ni utemeljena.

5V skladu z določbo prvega odstavka 84. člena ZUS-1 vložena revizija ne zadrži izvršitve pravnomočne sodbe, zoper katero je vložena. Vrhovno sodišče pa lahko na zahtevo revidenta izda začasno odredbo do odločitve o reviziji zaradi razlogov iz drugega odstavka 32. člena tega zakona (drugi odstavek istega člena). Po drugem odstavku 32. člena ZUS-1 lahko sodišče na tožnikovo zahtevo odloži izvršitev izpodbijanega akta do izdaje pravnomočne odločbe, če bi se z izvršitvijo akta prizadela tožniku težko popravljiva škoda. Pri odločanju mora sodišče skladno z načelom sorazmernosti upoštevati tudi prizadetost javne koristi ter koristi nasprotnih strank.

6Namen izdaje začasne odredbe v postopku revizije je zagotovitev učinkovitega sodnega varstva. Revidentka je v zahtevi za izdajo začasne odredbe (tako kot že v postopku pred odločitvijo o tožbi) predlagala zadržanje izvršitve odločbe prvostopenjskega upravnega organa z dne 5. 8. 2008, s katero se ji prepoveduje podeljevanje in podaljševanja znaka „SQ – slovenska kakovost“. Z začasno odredbo je do odločitve o reviziji načeloma mogoče preprečiti realizacijo pravnomočne sodbe, zoper katero je revizija vložena, vendar samo v primeru, kadar je s pravnomočno sodbo sodišča prve stopnje nadomeščen upravni akt in je v sporu polne jurisdikcije odločeno o pravici, obveznosti ali pravni koristi, za kar pa v obravnavanem primeru ne gre. Sodba, s katero je sodišče prve stopnje zavrnilo tožbo, ker je ugotovilo, da je bil postopek pred izdajo izpodbijanega upravnega akta pravilen, da je izpodbijani akt pravilen in na zakonu utemeljen (prvi odstavek 63. člena ZUS-1) ter da zoper tako sodbo ni dovoljena pritožba, za svojo realizacijo ne potrebuje izvršitve. Pravni učinek pravnomočnosti sodbe je v tem, da postane s tožbo izpodbijani upravni akt pravnomočen. Pravne učinke pravnomočne sodbe (ki za realizacijo ne potrebuje izvršitve) je v skladu z upravnosodno teorijo mogoče preprečiti le z izdajo začasne odredbe o ureditvi stanja (in revidentkino zahtevo je Vrhovno sodišče obravnavalo kot zahtevo za ureditev stanja). Vložitev tožbe v upravnem sporu namreč ne ovira izvršitve upravnega akta, ki je s tožbo izpodbijan (prvi odstavek 32. člena ZUS-1), izvršljivost upravnega akta pa je v obravnavanem primeru, ko gre za inšpekcijsko odločbo, glede na 30. člen Zakona o inšpekcijskem nadzoru (Ur. l. RS, št. 43/2007), nastopila z vročitvijo izpodbijanega upravnega akta stranki.

7Revidentka izkazuje težko popravljivo škodo kot enega izmed zakonskih pogojev za izdajo zahtevane začasne odredbe z navajanjem istih oziroma enakih dejstev in okoliščin, kot jih je navajala že v predlogu, vloženem hkrati s tožbo v upravnem sporu dne 12. 12. 2008. Med drugim navaja, da bo zaradi izvršitve izpodbijanega upravnega akta (inšpekcijske odločbe) prenehala delovati kot društvo, saj storitve podeljevanja in podaljševanja spornega znaka predstavljajo njeno poglavitno dejavnost, iz katere se financira.

8Pri presoji izkazanosti težko popravljive škode, kot temeljnega zakonskega pogoja za izdajo zahtevane začasne odredbe, je Vrhovno sodišče (tako kot že poprej v sklepu I Up 159/2009 z dne 22. 4. 2009, s katerim je odločalo o revidentkini pritožbi zoper sklep Upravnega sodišča Republike Slovenije v Ljubljani U 2549/2008-15 z dne 4. 3. 2009, s katerim je bila njena zahteva za izdajo začasne odredbe zavrnjena), ponovno ugotovilo, da ima revidentka status društva, ki je nepridobitno združenje (prvi odstavek 1. člena Zakona o društvih – ZDru-1) in da namen ustanovitve in delovanja društva ni pridobivanje dobička (tretji odstavek 1. člena ZDru-1). To pa pomeni, da izguba dohodka, ki je pridobljen z dejavnostjo, od katere je v izkazu poslovnega izida prikazan edini dohodek revidentke, ne more biti težko popravljiva škoda. Težko popravljiva škoda tudi ni izguba pričakovanega dohodka, ki ni niti vrednoten. Zato po ponovni presoji Vrhovnega sodišča revidentka ni izkazala verjetnosti nastanka težko popravljive škode v smislu določbe drugega odstavka 32. člena ZUS-1. Ob tem, da tožeča stranka ni izkazala težko popravljive škode, revidentkine navedbe, ki se nanašajo na z inšpekcijsko odločbo prepovedano dejavnost samega društva, ne morejo vplivati na drugačno odločitev Vrhovnega sodišča.

9Glede na navedeno je revizijsko sodišče zahtevano začasno odredbo zavrnilo na podlagi drugega odstavka 84. člena v zvezi z drugim odstavkom 32. člena ZUS-1.

10Odločitev o stroških postopka temelji na določbah 154. člena ZPP v zvezi s prvim odstavkom 22. člena ZUS-1.